Radijski kolega je v komentarju notranjepolitičnega dogajanja v tednu, ki se je končal z javnim Zborom za republiko in 3. vseslovensko vstajo, na istem kraju a z nekajurnim zamikom, denimo, dejal, da moramo biti Slovenci tudi v protestih uravnoteženi. Bilo je, kolikor se spomnim, izrečeno s primerno mero ironije.

Koncept »uravnoteženosti« seveda ni nikakršna pogruntavščina političnih prenapetežev. Že nekaj desetletij ta koncept zanima raziskovalce sodobnih medijev. Guy Starkey (2007) je v knjigi z naslovom Uravnoteženost in pristranskost v novinarstvu poudaril, da si dobronamerno novinarstvo rutinsko prizadeva doseči uravnoteženost »binarnih nasprotij«, vlade in opozicije, tistih, ki so za, in tistih, ki so proti, čemur koli že. Toda, v praksi se največkrat izkaže, da uravnoteženost »ne obstaja samo v dveh razsežnostih. Glede na obseg ta zlahka ponuja razlikovanje med različnimi pogledi, zato je konceptualizacija politik kot preprostega razporejanja položajev vzdolž enostavne osi, ki dosega le razpon med ekstremno levim in ekstremno desnim, preveč poenostavljena.«

Desetletje pred njim je Barrie Gunter v delu z naslovom Meriti pristranskost na televiziji opozoril, da o televizijskih novicah lahko ugotavljamo le, ali so bile informacije resnično in nevtralno predstavljene in ali je bil njihov izbor dovolj pomemben in uravnotežen. Ni torej uravnoteženih informacij oziroma vsebin samih po sebi, kajti vsebine medijem posredujejo različni viri, ki praviloma in skoraj nikoli niso uravnoteženi ali neodvisni, ampak informacije v javnost in do medijev plasirajo z določenim interesom in z namenom vplivati na javnost. Tisto, kar je bilo že pred petnajstimi leti v zahodni literaturi splošno sprejeto, v Sloveniji pa se bo nad tem marsikdo zmrdoval, je ugotovitev, da če se želimo prepričati o resničnosti informacij in kot novinarji biti nepristranski in verodostojen vir svojim gledalcem, potem nikoli in nikdar ne smemo povsem zaupati, če parafraziram, »niti vojski, niti policiji, niti Mladini«. Institucionalna pozicija nekega vira je v stvarnem življenju v stalnem nasprotju z različnimi življenjskimi perspektivami, iz katerih svet okoli sebe opazujejo naši gledalci in v katerih nanje vplivajo različni mnenjski voditelji, je lahko tudi posledica neprimerne zakonodaje, javnosti vsiljena kot mnenje »strokovnjakov«, in je vedno odvisna, zlasti kadar o viru dvomimo, od »potreb demokracije«, kakor je to merilo poimenoval Gunter.

Kriza institucionalnih virov informacij se je lepo pokazala ob mariborskih in vseslovenskih »vstajah«. Ugibanja o številu udeležencev so nazadnje pripeljala do tega, da smo o številu udeležencev na shodu Zbora za republiko in 3. vseslovenski vstaji imeli tri podatke: oceno organizatorjev, oceno policije in še oceno, narejeno na podlagi posnetkov iz zraka. V tem primeru se je pokazalo, kaj interpretaciji nekega dogodka lahko prispeva sodobna tehnologija, ki že in bo vse bolj določala tudi meje uspešnosti televizijskega novinarstva, in nazadnje, da so »resnice« lahko tudi - tri!? Odrešilna ugotovitev za demokracijo in velika težava za vse, ki bi v njej želeli biti pomembni.

In še ena dodatna težava za medije in politike. Niti politiki niti »medijski strokovnjaki« in »politični analitiki«, ki velikokrat nastopajo le v imenu politikov, nam, če izvzamemo obrabljeno sklicevanje na splošno krizo, niso znali pojasniti, zakaj in od kod toliko ljudi na ulicah, od kod nenadoma tako natančno izoblikovane zahteve po različnih oblikah neposredne demokracije, če drži, da politiki dobro delajo?! Prav tako ne presenečajo njihovi prvi odzivi, češ, pokažite se junaki spletnih omrežij, kajti prav ta logika »identifikacije« političnega nasprotnika omogoča poenostavitve v slogu »binarnih nasprotij« in zamegljevanje bistva problema. In ta ni nikoli en sam.