Vsak dan, tudi ob svetovnem dnevu svobode medijev, se kaže, da so med novinarji velike razlike v dojemanju našega poslanstva. Nekateri so raje salonski, na prvem mestu jim je tako zgolj poročanje o dogodkih in vedno so tiho, ko se kolegom dogajajo šikaniranja, mobingi, odpovedi delovnega razmerja. Tisti drugi iščejo zgodbe, jih navkljub že vnaprej predvidenim kritikam osvetljujejo ter vrednotijo, da bi javnost tudi vzgajali, in so tako najraje glasni. Teh je seveda občutno manj. In iz leta v leto njihovo število upada, saj besede kolegialnost ni (več) v našem abecedariju. Tudi znotraj lastne hiše.

In tako se celotni novinarski ceh ni javno že takoj, ko je bil znan dnevni red zadnje seje tega sestava programskega sveta, postavil za kolege; in tako je zdaj na mizi še zahteva za razpravo v parlamentu. O delu tistih seveda, ki ne spadajo v kategorijo salonski. Na primer kolegici Jelena Aščić in Eugenija Carl. Pravzaprav je od SDS-a politični pritisk pričakovan, saj sta obe poročali o njihovih dejavnostih. Kako pa naj ovrednotimo odločitev programskega sveta? V naši državi namreč obstaja tako imenovano Novinarsko častno razsodišče, ki je že podalo svoje mnenje. Oziroma ga v nekaterih novinarskih prispevkih, ki bodo obravnavani na seji, sploh ni, kar pomeni, da kršitev novinarskega kodeksa ni ugotovilo.

Žal diktiranje, kako naj polnimo vsebine, od programskega sveta ni nič novega; pred časom sva se z radijskim kolegom spraševala, zakaj sploh potrebujemo urednike, če programski svet na eni od sej vehementno odloči, kdaj morajo biti prenosi maš na radiu. Podobna je bila zahteva koalicije po natančno predpisanem času predvajanja slovenske glasbe, kar je bilo prej v domeni glasbenega urednika. Taki posegi v naše delo so najbolj neposredna žalitev našega poklica, ker dajejo občutek, kot da ga lahko vsakdo opravlja, kot da za našimi dejanji ne stojijo premišljene odločitve.

In še nekaj glede pristranskega poročanja o begunski krizi, kar je tudi na dnevnem redu; res je presenetljivo, kako nekateri pozabljajo na ure zgodovine v šoli – da so družbene spremembe nenehne, da torej ni mogoče, da bi živel slabo stoletje in jih ne bi bil deležen. Begunci so torej tu, kar za nas pomeni le eno: da smo begunci jutri lahko že mi. Kajti nihče še pred letom dni ne bi napovedal take sedanjosti, kajne? In še huje bo, če novinarji ne bomo zavzeli stališča, saj odločilno vplivamo na javno mnenje, in tega se moramo zavedati. In zato moramo prevzeti odgovornost, kadar sledimo zgolj načelu salonskosti. Ko opozarjate, da ne gre enačiti beguncev in ekonomskih migrantov, pozabljate na tisoče in tisoče mladih Slovencev, ki pravkar zapuščajo domovino, ker v njej ne vidijo možnosti za preživetje. Pa sploh ni vojne! Smo tudi to zakrivili novinarji? Bom kar sama odgovorila: Gotovo, s svojimi slabimi novicami in tako mladi ne vidijo več svetlobe v tej naši lepi podalpski deželici.

Vaš labodji spev bi lahko bil vse kaj drugega kot seciranje določenih novinarjev – na primer seciranje lastnega dela glede zakonitega imenovanja generalnega direktorja.