Včeraj ga je visoki evropski diplomat prostodušno označil le kot dokaz, da se države "strinjajo, da se ne strinjajo" o podaljšanju embarga.

Resne evropske podpore neenotna opozicija očitno še ne bo doživela. Iskanje poti naprej glede izboljšanja razmer v Siriji že nekaj časa deluje kot iskanje kota v krogu. Sankcije proti režimu Bašarja Al Asada in izrecna podpora evropskih držav in ZDA opoziciji so zakoličile nov oder za bližnjevzhodno oboroževalno tekmo. Na umik embarga na uvoz orožja v Sirijo, za kar so si še posebej prizadevali v Londonu in Parizu, so se v Moskvi odzvali s povsem jasnim sporočilom, da bodo še naprej sodelovali z edino legitimno sirsko vlado.

Razlogi, zakaj so šle države EU-ja v to igro, so različni, protislovni. Precej nelogično se namreč zdi, da se odločiš za umik embarga, a z oboroževanjem počakaš najmanj do avgusta. Če k temu dodamo, da dogovor iz prejšnjega meseca prinaša tudi številne pogoje, denimo tudi sklicevanje na pravila oboroževanja iz leta 2008, v katerih med drugim piše, da bodo članice preprečile izvoz vojaške tehnologije ali opreme, ki bi podaljšala oboroženi spor ali še poslabšala trenutne napetosti ali spore v ciljni državi. Poleg tega so tako v Veliki Britaniji kot v Franciji zatrjevali, da nimajo nobenega namena čez noč oboroževati opozicijske vojske, tudi zato, ker ni povsem jasno, ali ne bo nemara orožje končalo v rokah teroristov. Francoski zunanji minister Laurent Fabius je še včeraj dejal, da je potrebnih še kar nekaj pogovorov z uporniki, preden bi jih lahko oboroževali s težkim orožjem.

Zdaj se zdi, da ofenziva sirske vojske ob podpori iranske vojaške stroke, ruske tehnologije in politične potuhe ter Hezbolahovih borcev iz dneva v dan krepi nadzor po Siriji. Prej omenjeni francoski minister Fabius sicer meni, da napredovanje ne pomeni tudi približevanja dokončni zmagi. V tej kolobociji poteka priprava druge ženevske "mirovne konference" - brez pravega razloga za upanje v uspeh. V Bruslju ni čutiti upanja, kaj šele zanosa, da lahko EU kaj stori, spremeni. Razprave o Siriji, ki potekajo zunaj okvira Prijateljic Sirije, so obsojene na diplomatske pozive, izraze ogorčenja zaradi razmer ter na naštevanje katastrofalnih statistik o številu mrtvih in razseljenih. Strateška vojna, v kateri pridobivata Iran in Rusija.

Intermezzo: vsi ne sedijo križem rok. Evropski protiteroristični koordinator Gilles de Kerchove je za časnik The Irish Times ocenil, da se v Siriji proti režimu Bašarja Al Asada bori od 600 do 800 Evropejcev, kar dodatno skrbi nekatere države Unije. Vse več jih razmišlja o kriminalizaciji tovrstnega bojnega udejstvovanja evropskih državljanov, ki se odpravljajo na urjenje in boj proti Al Asadu, pravzaprav v vseh primerih na strani islamističnih gibanj.

Nato? Glede na neuradna stališča bi lahko sklenili, da si v bruseljskem predmestju še manj želijo ubadati s Sirijo. Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen je že večkrat dejal, da zavezništvo v Siriji ne bo posredovalo. Razhajanja, ki jih je prinesla razprava o posegu v Libiji, so še preveč živa, da bi se severnoatlantsko zavezništvo podalo v vnovično bojno avanturo. Če k temu dodamo to, da ameriški predsednik že tako zmanjšuje ameriško vojaško navzočnost v Afganistanu, predtem Iraku … Zloraba kemičnega orožja v Siriji je prinesla zgolj izraze zaskrbljenosti. Zaradi kavbojskega posredovanja koalicije voljnih v Iraku pred leti po namerno ustvarjenem prividu orožja za množično uničevanje vsaka tovrstna trditev potrebuje neizpodbitne dokaze. Ponavljanja prakse odstranjevanja režimov si po več neuspešnih primerih iz zgodovine očitno nihče ne želi.

Vojna in oboroževalna tekma v Siriji sta se v zadnjem obdobju okrepili. Od začetka krize se na političnem področju ali na terenu v Siriji ni na bolje premaknilo skorajda nič. Na slabše pač. Pot naprej? Tisto malo upanja v politično rešitev?