Državljani, ki so še pred dobrim letom dni protestirali proti korupciji, klientelizmu, kraji premoženja, nedelovanju pravosodja in vsem, kar je izbruhnilo med množičnimi protesti, so si želeli veliko več sprememb, kot so jih dejansko videli v prvem letu vlade prve ženske na mestu slovenske premierke. Zakaj?

"Ti boš," je v krogu Pozitivne Slovenije, potem ko so zaradi obremenilnega poročila KPK-ja Gregor Virant, Karl Erjavec in Franc Bogovič odrekli podporo takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši, dejal njegov sotrpin z nasprotnega političnega pola Zoran Janković in s prstom pokazal na Bratuškovo. Za mandatarko jo je torej delegiral "star" sistem, ki še deluje iz ozadja.

Priložnost za dokončni obračun in prevlado nad političnim očetom je enoletna vodja PS žal zamudila. Vso pozornost je usmerila v "boljšo, preudarno in mirno Slovenijo", kot je obljubila v prvem govoru, potem ko jo je nova večina v DZ-ju na današnji dan pred letom dni potrdila za mandatarko za sestavo 11. slovenske vlade.
Računi so začeli hitro prihajati: banke, stečaji, zadolževanje, rast brezposelnosti, razkroj zdravstvenega sistema, davki, nepremičnine, upokojenci – vse jo je počakalo. Izognila se je največji grožnji: prihodu trojke. Kot vsaka ženska je pogumno zavihala rokave in delala tisto, kar se je dalo s tistimi, s katerimi je pač lahko delala.

"Vse bomo zrihtali," ji je pred začetkom slovesnosti ob podpisu nove koalicijske pogodbe (prejšnja je bila omejena na eno leto njene vlade!) ušlo pred mikrofonom DZ-ja. In ravno ta spontani stavek še najbolj ponazarja njeno početje: "rihta" vse, kar njeni moški predhodniki v preteklih 20 letih niso naredili. (Ker niso hoteli, ker so bili nesposobni ali zato, ker ne bi bili ponovno izvoljeni.). Popolnoma drugo vprašanje je, koliko je, če sploh je, pri tem uspešna. Vlada namreč večkrat deluje kot slabo uglašeni orkester, včasih človek dobi celo vtis, da stvari gredo naprej le zaradi inercije sistema. Zato je dejstvo, da je največji dosežek vlade Alenke Bratušek ta, da vlado sploh imamo.
Očitno je to tisti najmanjši skupni imenovalec, v katerega je po tihem privolila večina državljanov: potem ko je odšel Janša, ki jih je nenehno dražil, se je njihov bes razblinil. Šele pred pol leta pa je začel dobivati nekatere nove oblike, v prostor vstopajo in še bodo vstopale nove politične stranke z novimi idejami, načrti, cilji in razmisleki o razvoju Slovenije v globalnem svetu 21. stoletja. Spreminjajo se celo nekatere obstoječe stranke v opoziciji.
Slovenija ni Ukrajina. Kljub rekordni brezposelnosti, rekordnim stečajem in propadom prezadolženih podjetij, padcu življenjske ravni in katastrofalno negativnemu ozračju v družbi ni izbruhnilo nasilje, v katerem bi kdo umrl. Kar je pomembno. Pričakovati kaj več kot to, da imamo "prehodno" vlado, v obstoječi konstelaciji obstoječih političnih sil – to je zdaj jasno - ni bilo realno.
Kot je Alenka Bratušek zaupala kolegici na komercialni televizijie, najbolj ceni Joseja Mourinha, ker "zna iz ekipe potegniti največ, kar je mogoče". To absolutno (premierkina priljubljena beseda!) velja tudi za njeno vladno ekipo.

Za boljšo ekipo, v kateri ministri ne bodo sklepali "biznisa" z državo, državni sekretarji pa vodili strateških državnih podjetij, ki bo presegla preživeto levo-desno delitev, predvsem pa ponudila realne strukturno-razvojne načrte, vključno z novimi delovnimi mesti, bo treba, dragi državljani, na volišče. Pred tem pa v kakšno novo gibanje, društvo ali stranko, če z zdajšnjo ponudbo niste zadovoljni. Tvitanje, fejsbukanje, pritoževanje, semtertja kakšno protestiranje - ni dovolj. Če si seveda želite dejanskih sprememb.