Govoril je o pogromu, o lažeh in o pritiskih. In govoril je celo o neprijetnem presenečenju, ki ga je doživel, ko so kriminalisti brez napovedi preiskali prostore vlade - četudi so tam iskali dokaze zoper njegovo predhodnico, Alenko Bratušek.

Kaj se torej dogaja? Cerar očitno verjame, da je tarča organiziranih napadov, ne pove pa, od kod prihajajo. Na kongresu stranke je omenjal tiste, ki imajo roke "do ramen v marmeladi". Kar pomeni, da politične turbulence povezuje s spopadom za nadzor nad tretjo fazo privatizacije. Ta poteka zlasti med strankami koalicije in njihovimi omrežji. Tako je tudi vlada Mira Cerarja našla svoje strice iz ozadja brez obraza in imen, državljane pa še bolj prepričala, da je Slovenija ujetnica spopadov interesnih skupin, zaradi katerih je obtičala v mrtvem teku in ki ubijajo upanje v razvojni preboj.

Če to drži, potem so razkritja pregrešno visokih honorarjev članov vlade iz akademskih vrst v resnici šele začetek. Ključno vprašanje je, kako je na to pripravljen predsednik vlade, še vedno politični začetnik. V minulih dneh je bliskovito sprejel odstop šolske ministrice Stanke Setnikar Cankar, a je hkrati brez trohice dvoma podprl najmočnejšega ministra v vladi, Dušana Mramorja. S tem je zabrisal mejo političnega preživetja - je ta pri honorarjih, ki segajo do sto, tristo ali morda petsto tisoč evrov?

Ministrski predsednik ima prav: ta vlada marsikoga moti. Posebej tiste, ki imajo moč in vzvode, da jo zrušijo. Kljub temu lahko Cerarjeva ekipa, četudi v spremenjeni zasedbi, preživi tudi nove politične pretrese - dokler ne bodo nad njo dokončno obupali državljani.