Jodie odgovor kar nekako presliši. Ona pač hoče verjeti, da je Gibson pogumen revolveraš, vedno pripravljen na akcijo.

Andy Warhol je sicer večkrat dal vedeti, da je popolnoma clueless, da pač nič ne ve o ničemer. Ampak skoraj nihče tega ni videl tako. Okolica je hotela v Warholu videti velikega filozofa in velikega umetnika.

Včasih imam težave, ko razlagam (tudi izobraženim ljudem!) jedro svoje teorije o sodobni umetnosti. Umetnosti moja teorija sploh ne definira. Definicija je za mojo teorijo nepotrebna, zato je vse lahko umetnost. Teorija pa določi stopnjo kompleksnosti tistega, kar nam postavijo pred nos. To teorija naredi (tudi) s pomočjo glasbenih vzporednic: ko smo rekli, da je Beethoven morfološko kot Rembrandt in Grisey kot Rothko, moramo reči tudi, da je Warhol kot … Michael Jackson.

Ampak ljudje so zmedeni: rečejo, da je Warhol vendar delal v nekem 'alternativnem' newyorškem okolju šestdesetih (pa bi to moralo pomeniti, da je Warhol morda kot Velvet Underground … kot da je njihova glasba kaj kompleksnejša od Jacksonove, heh; upoštevati je treba časovni zamik: skladatelji sledijo slikarjem z zamikom!), da je bil vendarle umetnik (a Jackson pa ni bil?), da imajo Warhola po fensi muzejih (da, to je zato, ker je artestablišment povsem zmeden, zmeda pa izhaja iz tega, da so trivialni vizualni umetnosti skozi čas dodajali besedilo in z besedilom lahko 'dokažeš' kar koli, tudi to, da bi Nočna straža lahko nastala v pralnem stroju ali da je Warhol velik umetnik).

Potem rečejo, da je Jacksonova glasba precej mehanična (ampak saj je tudi Warholova umetnost precej mehanična), da se pri Jacksonu vse ponavlja (hej, saj se tudi pri Warholu vse ponavlja).

Neki ameriški kustos mi je zadnjič navrgel, da je Mick Jagger smešen, ko pri več kot 70 še vedno skače po odru, Ed Ruscha (ameriški predstavnik poparta in konceptualizma, letnik 1937) pa ni smešen, saj se vendar ukvarja z umetnostjo. Če ekstrapoliramo, pridemo do rezultata, da je vsa sodobna vizualna umetnost resna, vsa sodobna glasba pa neresna. Kar bi pomenilo v nadaljevanju tudi to, da je na svetu danes na splošno ogromno resne vizualne umetnosti in ogromno zabavne glasbe ter (skoraj) nič zabavne vizualne umetnosti in (skoraj) nič resne glasbe. Malo čudna razmerja, a?

Nekateri pač hočejo verjeti, da je bil Warhol (in številni drugi) velik umetnik. Umetnik že, vendar ne velik.