A še bolj kot te polemike "Putinove igre" odpirajo vprašanja nominacije in izbire Sočija kot prizorišča olimpijskih iger in krivca, ki stoji za tem.

Bojkoti pošiljajo močno politično sporočilo. Kot sredstvo športne diplomacije na dokaj subtilen način izražajo nestrinjanje s politikami države gostiteljice in jo tako poskušajo spodbuditi k reformam. Za mojstra političnega sporočila v primeru Sočija se je prav gotovo izkazal Obama, ki v Soči pošilja ameriško delegacijo, ki vključuje homoseksualne športnike. Toda, kaj bojkoti političnih veljakov sploh spremenijo? Olimpijske igre in obolimpijsko dogajanje bodo potekali enako z Hollandom in Gauckom ali brez njiju. Putin je pred olimpijskimi igrami sicer nekoliko omilil svojo protigejevsko retoriko in se lotil izpuščanja političnih zapornikov, a tudi to je le kost, ki jo je vrgel mednarodni skupnosti. Ruski oligarh pač nikoli ni pretirano skrbel zaradi mednarodnega pogleda na stanje človekovih pravic v Rusiji in ravno zato se ob Sočiju 2014 odpirajo veliko bolj strukturna vprašanja – kdo in zakaj dovoli, da so prizorišča olimpijskih iger tako sporne države oziroma mesta.

Kot je dejal Boris Nemcov, eden izmed vodij ruske opozicije, je v Rusiji res težko najti mesto, kjer ne bi bilo snega in že razvite športne infrastrukture. Putinu je to uspelo ‒ izbral je obmorsko letovišče. A o tem, da je Soči kljub pomanjkljivi infrastrukturi in ruski korupciji primernejše mesto od avstrijskega Salzburga in južnokorejskega Pjongčanga, je odločil Mednarodni olimpijski komite (MOK). Po švicarskem pravu neprofitna (kar zveni nekoliko ironično) in nevladna organizacija je aristokratska in zastarela institucija, v kateri gostitelja izberejo njegovi člani, ki jih je trenutno 110 – to so splošni predstavniki brez posebnih funkcij, aktivni športniki, vodilni v mednarodnih športnih federacijah in vodilni v nacionalnih oziroma kontinentalnih olimpijskih komitejih ter njihovih združenjih. Volitve za olimpijske igre so bolj podobne papeškemu konklavu kot sodobnim demokratičnim načelom, pri čemer so pogosto zaznamovane z obtožbami korupcije. Žal je ravno to organizacija, ki je prevzela suverenost nad globalnim športom.

Zaradi svojega nevladnega značaja in avtokratske strukture MOK bolj ali manj ne odgovarja nikomur. A leta 2008 razglašen za eno najmanj odgovornih organizacij na svetu, MOK pozablja, da suverenost nad športom ne prinaša le pravic, temveč tudi dolžnosti. Medtem ko se njegova suverenost nad športom pogosto razteza tudi na državno (na primer leta 2006 je britanski parlament sprejel zakon, s katerim je MOK-u podelil začasno suverenost nad Londonom med olimpijskimi igrami), bi se MOK moral zavedati svoje odgovornosti do mednarodne (športne) javnosti. To ne pomeni, da naj ljudem v času olimpijskih iger ponuja McDonaldsov krompirček in jim prepoveduje majice z napisom Pepsi, temveč da zagotovi reprezentativnost, transparentno in demokratično odločanje, upošteva vidik človekovih pravic pri izbiri kraja olimpijskih iger ter praktične vidike (infrastruktura, transport, geografska lega itd.) s točke "razno" prestavi na prvo točko dnevnega reda, kjer se trenutno nahaja denar. Saj je kliše, ampak – velika moč prinese veliko odgovornost.

Ne glede na prizorišče olimpijskih iger nas bo večina še vedno spremljala tekmovanje. Privlačnost športa je velika, in ko gledamo svojega junaka ali junakinjo, kako prvi oziroma prva prismuča na cilj, pozabimo na politiko in preostale obšportne vidike. Del krivde za tako veliko moč MOK-a gre torej tudi nam, (nekritični) športni javnosti, ki s svojim navdušenjem (nezavedno) podpiramo obstoječi sistem. A to ni legitimen razlog za nedemokratičnost in ignoranco MOK-a. Le-ta se na podlagi Olimpijske listine rad izgovarja na svojo nepolitičnost, kar pa v njegovi vpetosti v mednarodno politiko in še bolj v mednarodne tokove kapitala zveni kot farsa. Olimpijske igre so vedno bolj le še spektakel avtoritete MOK-a in moči države gostiteljice, postavljen v prepletajoče se suverenosti, nejasne odgovornosti in gospodarske interese.

Da bo še več spektakla, bi MOK lahko v Sočiju uvedel novo disciplino, imenovano hipokrizija. V tej bi se v boju za prvo mesto zagotovo potegoval sam MOK, konkurenca pa bi mu bili Putin in njegovi možje. In najbrž še marsikdo.

*Tamara Juričič je nekdanja aktivna nogometašica, diplomantka Mednarodnih odnosov in študentka na magistrskem programu Šport in mednarodni razvoj na Univerzi v Brightonu.