Na prvi pogled je razvoj dogodkov morda videti dokaj tipično. Nova tehnologija bo kmalu zasenčila staro in vse je kazalo, da so postale plinske luči na pragu v 20. stoletje zastarele. In res je bilo na prvi pogled videti tako. Le bežen pogled na ulične svetilke, ki nam danes razsvetljujejo naše ulice in trge, nam ponuja odgovor na vprašanje, kateri energent je prevladal v času. Stalno delujočih javnih plinskih svetilk, ki sicer krasijo mnoga nam bližnja, pa tudi bplj oddaljena mesta, v Ljubljani namreč ne bomo našli. Toda pogled v preteklost razkriva še mnogo več, kot je videti na površju. Električna žarnica je zagotovo imela svoje prednosti v primerjavi z navadno plinsko lučjo, bila pa je še daleč od tega, kar si dandanes predstavljamo pod pojmom žarnica. Njena neobstojna ogljikova nitka ni zagotavljala dolgoživosti, njena rdeča svetloba pa tudi ni bila najbolje sprejeta pri takratnih ljudeh. Izumi na področju plinske razsvetljave na prelomu iz 19. v 20. stoletje so kvečjemu nakazovali na njegovo še bolj razširjeno rabo.

V izvirnih besedilih v takratnih časopisih je kar nekaj tipkarskih napak in nedoslednosti. Kot bomo lahko videli v nadaljevanju, so nekatere bolj, spet druge manj moteče. Napake iz izvirnega besedila ohranjamo v prispevku, saj so tudi kot take priča svojega časa. Na mestih, kjer bi zaradi teh nedoslednosti lahko prišlo do napačnega razumevanja ali pa bi se pomen lahko spremenil, bo v oklepaju zapisano pojasnilo. Vsi uporabljeni časopisni viri so dostopni na portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

"V praktičnosti plin za električno lučjo ne zaostaja več, v lepoti pa jo celo prekaša."
Zgornje besede, zapisane v časopisu Slovenski narod v februarju 1926, so povzemale takraten prevladujoč odnos do plinske razsvetljave, ki je z izumom Auerjeve luči doživela svoj ponovni razcvet. V tem duhu so se leta1897 začela gradbena dela na novi mestni elektrarni, vendar je bilo med ljudmi dokaj slabo zanimanje za nov način razsvetljave, saj je bilo prebivalstvo zadovoljno s plinom. Občina je zato določila akviziterja, ki je hodil po mestu in pridobival nove naročnike ter za vsakega novega odjemalca prejel goldinar nagrade.

Plinarna nadaljuje svoj boj
"Plinarno je l. 1860. zgradil. I. Riedinger iz Augsburga, ko je bil z mestom sklenil 35 let veljavno in zanj zelo ugodno pogodbo. S časom je plinarna prišla v last posebne akcijske družbe, vendar je večina delnic ostala v rokah Riedingerja, primerno število pa ima tudi nekoliko Ljubljančanov (Nemcev). V seji dne 16. julija leta 1889 je občinski svet sklenil plinovi družbi pogodbo odpovedati, in leta 1894. je sklenil, zgraditi si svojo elektrarno. Da so ti sklepi občinskega sveta plinovi družbi bili neprijetni, je bilo lahko umevno, če se pomisli, da so delničarji prejemali iz plinarniških dohodkov prav lep dobiček. Zadnji čas je plinarna pričela zase in proti mestni elektrarni jako intenzivno agitacijo, hoteč s tem ne samo obdržati svoje dosedanje konsumente, ampak pridobiti si tudi tem več novih. Na oglih nabiti plakati, posebne okrožnice in cele knjižice, ki se ljudem dele po mestu poveličujejo plinovo luč nad vsako drugo luč."

Poslednja bitka mestne plinarne
Spomladi 1897 so bili prebivalci Ljubljane priča zanimivi razpravi med plinarno in novo mestno elektrarno, ki je bila v tistem času še v gradnji, o prednostih plina oziroma elektrike za osvetljevanje zunanjih in notranjih prostorov. Plinarna je izdala posebno okrožnico, v kateri je poudarila domnevne prednosti plinskih luči, predvsem glede svetlobe ter stroškov, na drugi strani pa so zagovorniki uporabe elektrike pripravili obsežen odgovor na trditve plinarne, ki so ga objavile Novice v maju ter aprilu 1897: "Pečati se moramo z okrožnico, tiskano v slovenskem in nemškem jeziku, ter naslovljeno `Elektrika ali Auerjeva luč´. Tu se poskuša dokazati, da je električna razsvetljava dosti dražja kakor Auerjeva luč, za katero v vsakem oziru sploh zelo daleč zaostaja, da je električna razsvetljava še dandanes predmet luksusa. Ker so nekatere trditve v tej okrožnici na videz zelo prepričevalne radi tega, ker so podprte s številkami, in bi utegnile marsikomu vzbujati dvom, za katero razsvetljavo, električno ali Auerjevo, bi se odločil, treba, da si jih natančneje ogledamo. V okrožnici se v prvi vrsti primerja cena Auerjeve luči s ceno za luč od električnih žarnic. Ta primera izpade, kakor je lahko umevno, na škodo električne žarnice, ker se tukaj primerja le absolutna svetlivost jedne luči z drugo, a ne gleda, na to, kako svetlost na razsvetljenih predmetih dobimo po jedni ali drugi."

O pravilni razporeditvi svetlobe
"Vsakemu je pač znano, da kak prostor ni povsodi jednakomerno svetel, ako vanj postavimo le samo jedno luč, če tudi dokaj intenzivno luč, da je marveč treba več, primerno razpostavljenih, če tudi slabejših lučij, da dobi vsak kotiček dovolj svetlobe. Jakost svetlobe pojema v kvadratnem razmerju daljave, to se pravi, ako je isto telo od luči dva ali trikrat bolj oddaljeno, potem dobiva od nje štirikrat, oziroma devetkrat manj svetlobe in je tedaj tolikrat manj svetlo. Ako razsvetlimo kak nekoliko večji prostor samo z jedno lučjo, potem je pač v bližini luči svetlo, najbolj oddaljenih mestih pa ostaje večja ali manjša tema. Vsaka luč, pri kateri izhaja svetloba iz gorečega plamena, siplje največ svetlobe v horizontalni meri in navzgor, najmanj pa navzdol. Take luči ne moremo nikdar tako obrniti, da bi dajala največjo svetlobo navzdol, proti tlom, kjer jo navadno potrebujemo. Z reflektorji sicer odbijamo navzgor težoče svetlobne trake navzdol, sploh v vsako mer [smer], kamor hočemo; pri tem pa se svetloba izdatno oslabuje, in dejanski efekt luči zaostaje daleč za teoretičnim."

Prednosti električne žarnice
"Električna žarnica pa ima to izvrstno lastnost, da jo lahko obrnemo in začujemo, kakor se nam zljubi; lahko jo imamo prav blizu nad seboj ali poleg sebe, ona ne razvija ne smrada ne kakšne izdatne toplote, ona se da vsaki potrebi prav z lahka prilagati. Prav zaradi tega moremo z jedno samo žarnico čestokrat doseči na določenem prostoru isti ali pa še celo boljši efekt, kakor z jedno Auerjevo lučjo, čeravno ima žarnica dosti manjšo teoretično ali absolutno svetlivost od Auerjevega plamena."

Žarnice tistega časa so v primerjavi s plinskimi lučmi oddajale precej manj toplote v prostor ter so bile na splošno mnogo varnejše za uporabo.

O Auerjevi luči
"Navadna Auerjeva luč ima svetlivost 50 normalnih sveč, a ta svetlivost ni stanovitna, in prav hitro pojema. Izkušnje so dokazale, da se Auerjevi luči svetlivost polagoma izmanjša za 29 %, ako je plinov pritisk jednakomeren in ni previsok. Ako pa se le ta pritisk pogostem menjava ali pa je razmerno visok, ali pa, ako se luč dostikrat ugaša in zopet prižiga, znaša zmanjšanje svetlivosti do 65 %. Svetlivost te luči pa je tudi zelo odvisna od kakovosti plina. Dober plin razvija pri zgoretju več toplote in vsled tega tudi večjo svetlobo, slab plin pa oboje v manjši meri. Tudi žarnici pojema s časoma nje svetlivost, pa le za kakih 22 %, če je svetila približno 800 ur. Jeden plamen Auerjeve luči potroši v normalnih razmerah 105 litrov plina, kakor navaja tudi okrožnica; to pa le takrat, ako je pritisk plina normalen, ako je namreč ekvivalenten pritisku 25 do 28 milimetrov visokega vodenega stebrička. Pri plinarnah pa se pritisk plina zelo menjava, po dnevu je sploh manjši na večer pa, posebno v Ljubljani, precej velik. Čim večji je pritisk, tem več plina potroši plamen, tem večja pa postane tudi cena za plamen. Res je, da je luč močnejša, ako potroši več plina, a pri tem pa se izdatno izmanjša trpežnost Auerjeve mreže (žakeljčka). Troški za to mrežo pa igrajo pri določevanju cene za Auerjevo luč zelo važno ulogo."

Vrednost goldinarja je bila v drugi polovici 19. stoletja dokaj stabilna, zato lahko, za lažjo predstavo, zneske tistega časa množimo z 10, da dobimo okvirno vrednost v današnjem denarju.

O stroških Auerjeve luči
"V navedeni okrožnici so troški vzdrževanja za žarna telesa (mreže in cilindre) izračunjeni na 0,18 kr [krajcar; stotina goldinarja]. za vsako uro svetljenja, iz česar moremo izvajati, da znaša trpežnost take mreže v normalnih razmerah 500 ur svetljenja. Temu pa direktno nasprotuje to, ker je ravnatelj dunajske plinove družbe G. Fähndrich povedal v nekem članku o Auerjevi luči, trdeč doslovno: `Morebiti bodemo prav storili, ako računimo dobo gorenja ali svetljenja povprečno le na 350 ur´. Če vzamemo to številko za resnično, povečajo se troški vzdrževanja za žarna telesa za vsako uro svetljenja na 0,22 kr. Pri tem pa se ni nikakor oziralo na one mreže, katere se pri prižaganju ali snaženju vsled nespretnosti ali nepravilnosti prižigalca ali sploh po kakem naključju poterejo. Vsaka na ta način ugonobljena mreža prouzroči [povzroči] poseben trošek 90 kr. Če vpoštevamo dalje, da so zaradi čestokrat večjega plinovega pritiska, kakor je normalen, za jedno Auerjevo luč v vsaki uri potroši več kakor 105 litrov plina, dostikrat do 120 litrov, potem takoj razvidimo, da številka za troške jedne take luči, kakor jo navaja plinarna v svoji okrožnici, ni absolutno zanesljiva, ampak le najmanjša, ki se v normalnih razmerah da doseči."

Časopisje odločno proti plinarni
2Poleg tega treba še izrecno poudarjati, da plinarna v svoji okrožnici ne črhne niti besedice o kakem popustu, katerega bi dajala svojim večjim konsumentom. Mestna elektrarna pa bode svojim konsumentom dajala prav izdatne popuste, ki so po ceniku že za vsak slučaj določeni. Trditev v okrožnici, da se da jedna Auerjeva luč nadomestiti le s tremi žarnicami po 16 sveč in z jedno po 10 sveč, je že potem, kar smo popreje navedli, neosnovana. Kdor bi vzel namesto jedne Auerjeve luči tri ali štiri žarnice, imel bode dotični prostor dosti bolj svetel in, kar je poglavitno, po vseh straneh dosti bolj jednakomerno razsvetljen, ker svoje žarnice lahko razvrsti kakor mu luč najbolj ugaja. Če pa ima prostor dosti bolj ugodno razsvetljen, pa se ne sme čuditi, da ga razsvetljava nekoliko več stane. Mi smo uverjeni, da se bode v normalnih razmerah lahko shajalo, če se jedna plinova luč nadomesti z jedno žarnico po 14 sveč; kdor pa hoče kaj več storiti, lahke vzame žarnico s svetlivostjo 25, ali 45 normalnih sveč če bi za žarnično luč zares moral nekoliko več plačevati, kakor za Auerjevo, pa treba uvaževati na prednosti, s katerimi električna luč nadvlada v drugem oziru vsako drugo luč, na prednosti, katere so se v tem listu še pred kratkem iznova povdarjale.2

Zgornji zapis je le del mnogo obširnejšega poročila, ki so ga naši predniki lahko prebirali spomladi 1897.

Poraba plina pri navadni svetilki in Auerjevi luči
Navadna plinska luč, ki je imela takrat ocenjeno svetilnost na okoli 12 sveč, je na uro potrebovala 140 do 150 litrov plina. Po veljavnem ceniku plinarne je bila cena plina 6 goldinarjev za 1000 kubičnih čevljev plina (dobrih 28.000 litrov), kar je pomenilo 3 krajcarje (približno 0,35 evra) na uro gorenja. Auerjeva luč je imela ocenjeno svetilnost na 30, včasih tudi 50 sveč ter porabo med 105 in 120 litri plina na uro. Upoštevati pa se mora tudi strošek obrabe Auerjeve mrežice. Standardna žarnica tistega časa je imela 16 sveč, na voljo pa so bile tudi večje žarnice ter ne nazadnje obločnice.

Škofja Loka je prehitela Ljubljano
V začetku avgusta 1894, nekaj mesecev preden je ljubljanski mestni svet razpravljal o gradnji lastne elektrarne, so v Škofji Loki priredili slovesnost ob odprtju javne razsvetljave. O pomembnosti dogodka je pričal tudi posebni vlak, ki je goste popeljal iz Ljubljane v Škofjo Loko. Časopis Slovenec je 6. avgusta poročal: "Blagoslovljenje in otvorjenje električne razsvetljave v Škofji Loki privabilo je včeraj v našo pisano Loko, toliko gostov, da jih toliko, kar pomnimo, še nikdar ni prišlo k kaki slavnosti izvan Ljubljane. Od Kranja, iz Selške in Poljanske doline iz Ljubljane (popoludanski vlak jih je pripeljal nad tristo) in od drugih sosednih krajev dospelo jih je toliko, da je bila Loka včeraj gostov polna. Slavnost vršila se je točno po naznanjenem vsporedu. Pri tomboli bil je ves trg napolnjen nadepolnih igralcev. Ob 8. zvečer izvršil je č. g. mestni župnik J. Tomažič cerkveno blagoslovilo, kateremu je pridal tudi bodrilni govor. Nato je bil mirozov [zvočni znak za počitek, op. a] vojaške godbe po mestu ob prižganih svetilnicah, ki je provzročil mnogo navdušenja med občinstvom. Potem so se podali gostje na Štemarje, kjer se je začela pri sviranju godbe živahna zabava. Omenimo za danes le še to, da je bilo znamenje na trgu električno v raznobrojnih lučicah jako lepo razsvetljeno in s cvetjem in zelenjem okinčano. Loška požarna bramba pa je vzgledno skrbela za red."

Električna razsvetljava na Dunaju
Novice so na začetku junija 1897 poročale o dokaj dragi razsvetljavi dunajske mestne hiše, kjer so uporabljali tako plinske kot električne luči: »Da dunajsko mesto ni nasprotnik električne razsvetljave, razvidimo tudi iz tega, da si je za razsvetljavo mestne hiše zgradilo posebno elektrarno, dasi je imelo sprva vpeljano v tej hiši povsod plinovo luč. Po izvestjih mestnega stavbinskega urada dunajskega nadomestuje se leto za letom veliko število plinovih plamenov z električnimi žarnicami in odločnicami [obločnicami; napaka v izvirnem besedilu, op. a.] in se radi tega postopanja troški za razsvetljavo mestne hiše zmanjšujejo od leta do leta. Po izkazu objavljenem po stanju koncem junija leta 1896. bilo je v mestni hiši instaliranih 2423 plinovih plamenov, (za 760 plamenov manj kakor leto poprej), in 4598 žarnic à 16 normalnih sveč in 77 obločnih svetiljk. Stroški za razsvetljavo mestne hiše pa so v dobi od julija 1895. do konca junija 1896 znašali 34.261 gld. proti svoti 38.793 gld. leto dni poprej, in so torej zmanjšali za 11,7 %."

Zaključek naše zgodbe sledi prihodnjo nedeljo. Spodaj še nekaj fotografij različnih plinskih svetilk, ki so na ogled v Muzeju plinskih svetilk na prostem v Berlinu.

^{Rok Omahen je dokumentalist raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}