Nekje med emancipacijo in dvomom se zdi ena od najbolj relevantnih oznak sodobne družbe v spremnem besedilu k razstavi Human Condition - Sočutje in samoodločba v težkih časih. Razstava v graškem Kunsthausu z deli osmih sodobnih umetnikov namreč v sklicu na eno temeljnih del Hannah Arendt Vita Activa raziskuje različne rituale in možnosti za aktivno življenje na začetku novega tisočletja. Pogoje za akcijo Arendtova tematizira v kontekstu razmer pod drugi svetovni vojni in s hkratno mislijo na življenje v stari Grčiji, v kateri je bilo polje javnega kot polje svobode in slave visoko vrednoteno. Sodobni človek se v tem pogledu kaže zmeden in kot oseba v javnem polju skoraj zmeden; raje ima varnost zasebne sfere, aktivist pa se mu zdi kot neke vrste nori znanstvenik, ki ga skrivaj občuduje.
Uživajte v revščini
To pozicijo v pogledu drugih ekscentričnega aktivista na razstavi kuratorja Adama Buraka najbolje zastopajo videoumetniki Lida Abdul iz Afganistana, Albanec z domicilom v Milanu Adrian Paci in Renzo Martens. Abdulova, ki se zadnje štiri mesece tudi ne oglaša in se ni udeležila odprtja razstave v Kunsthausu, v poetičnem videu White House (Bela hiša) gradi pravo arhitekturo iz belo pobarvanih ruševin v Afganistanu. Ob tem pravi: "To so ruševine moje dežele, moje zgodovine, moje kulture. Ne morem jih sprejeti, zato poskušam to bol izkričati skozi lepoto, ki boli."
Nizozemec Martens pa kot eno od izhodišč svojega dela privzame vprašanje Jacquesa Ranciera, kaj dela neko podobo nevzdržno. Predvsem njegov video, ki prikazuje Kongo onkraj televizijskih poročil, govori o tem, da suspendirana ni podoba najhujšega nasilja, ampak da v poročilih o 'divjih deželah tretjega sveta' suspenz doživi podoba normalnega. Srečni Kongo ne sme obstajati, pa čeprav v resnici obstaja. Martens, ki so mu večkrat očitali cinizem in skoraj posmeh, tako v videu namesti velik neonski napis "Enjoy Poverty" in ob njem se razvije velika vaška zabava. Naslednji dan je seveda spet dan revščine in trpljenja, vendar pa trenutek veselja vseeno obstaja.
Laokoon se danes bojuje v prazno
Okrnjenost identitete človeka kot zoona politicona pa morda najbolje ponazarjata dve interpretaciji enega najbolj kultnih del vseh časov. Gre za kip Laokoona, ki se bojuje s kačo, na primeru katerega so posebej po izidu Winckelmannovega dela Gedanken über die Nachahmung der Griechischen Werke in der Malerei und Bildhauerkunst (Misli o posnemanju grških likovnih in kiparskih del, 1755) utemeljevali odličnost antične umetnosti. Laokoon Krisa Martensa bi bil lahko sprevrženje apoteoze sodobnega človeka. Njegov Laokoon se namreč bojuje v prazno. Odvzeli so mu kačo, on a se še kar naprej bojuje. Tudi če mu to ni potrebno.
V tem Laokoon nakazuje tudi na ključno perspektivo delovanja sodobnega človeka kot bitja animal laborans. Sodobni človek namreč ni več toliko ustvarjalec nečesa novega, ampak veliko bolj goli delavec, ki dela zato, da si nekaj prisvaja. V sebi je zato razdvojen kot skulptura Marka Mandersa, sam sebi se zdi kot goltajoča pošast kot kip Marcela Dzame in išče zadovoljstvo le v ekscesnih fetišističnih ritualih, kakršne vidimo prav tako v Dzamovih montažah.
Pomen satelitov na nebu
Vsa dela, ki so del celoletnega tematskega cikla graškega muzeja Joanneum Tako živi človek nam govorijo predvsem o tem, da večina ljudi danes sploh ne živi. Le biva in njihovo bivanje se hrani ne toliko z dejanskimi dosežki kot z repetitivnim delom in hkratnim zadovoljevanjem s fiktivnimi obeti mogočega 'vélikega koraka´. A tako je že vse od začetkov osvajanja vesolja. Hannah Arendt je svojo knjigo Vita Activa izdala leta 1958 oziroma leto po izstrelitvi Sputnika. Prepoznala je simbolni pomen tega dogodka, začudil pa jo je odziv ljudi: "Toda čudno, veselje je umanjkalo in triumfa ni bilo zaslediti, pa tudi kakšnega občutka groze ne, ker zdaj z zvezdnatega neba na nas svetijo naši lastni aparati in orodja. Namesto tega je bil prvi odziv poseben občutek olajšanja, ker je bil storjen prvi korak, da lahko pobegnemo iz zemeljske ječe." S tem je Hannah Arendt, ki je postavila nekaj temeljev povojne filozofske misli, tudi nakazala etično pozicijo, ki danes še bolj kot v letu 1958 zaznamuje človeštvo. Bistveno ni delovanje, ampak posedovanje. Posedovanje tistega, kar fiziološko podpira življenje in kar hrani nečimrnost, ki dopušča sanjarjenje. Sanjarjenje o junaštvu, ki vodi do novega posedovanja. Zraven pa seveda delamo.