Vse skupaj je videti kot vas Telebajskov. V resnici pa je ideja precej bolj resna. "Koncept organskega bivališča pomeni ustvarjanje prostorov, ki spominjajo na materino naročje ali pa na živalski brlog." Tako nekako svoje vodilo opredeljuje mehiški arhitekt Javier Senosiain, ki velja za enega glavnih predstavnikov organske arhitekture. Njegove hiše, ki spominjajo na rastline in živali, dihajo, zbirajo vodo, ko je je preveč, in zadržujejo vodo, kadar je suša. Senosiain tudi zagotavlja, da so odporne proti potresom. Naročnikom njegove znane hiše Nautilus je povedal: "Hiša je zgrajena v enem kosu. Volumen obdaja nosilna mreža, zapolnjena s cementom, in če hišo majete in tudi če stene napokajo, se ne bo sesula." Senosiain verjetno ne laže. Sam živi v svoji stvaritvi v obliki morskega psa.
Oblika in funkcija sta eno
Javier Senosiain sledi izročilu, ki ga je formalno utemeljil Frank Lloyd Wright. Avtor načrta za znamenito hišo Fallingwater, ki spominja na pečine in ki se skoraj zlije z gozdnato okolico, sicer pa v formi izrazit modernist, je namreč prvi oblikoval izraz organska arhitektura. Modernistično mantro "oblika sledi funkciji" je preoblikoval v geslo "oblika in funkcija sta eno" in zapisal: "Tako stojim pred vami in vam pridigam o organski arhitekturi: organsko arhitekturo imenujem za sodobni ideal in za nauk, ki nam je nujno potreben, če naj življenje vidimo celostno /.../ Niti ne smemo dopustiti, da bi podlegli predsodkom glede oblike arhitekture, ki nam jih lahko vsiljuje preteklost, sedanjost ali prihodnost; namesto tega upoštevajmo zdrav razum ali 'superrazum', če bi tako želeli opredeliti logiko, da naj obliko določi uporabljeni material."
No, zadnjo točko bi v Senosiainovem delu težko našli. Kot pravi gospa Magalli Mayorga, ki se je z družino pred nekaj leti vselila v Senosiainov Nautilus, v celotni hiši ni najti niti ene ravne linije. In stene so okrašene s svetlečimi materiali kot notranjost školjke. In Mayorga tudi prizna, da večina obiskovalcev pove, da v tako 'nakrancljani' hiši ne bi mogla živeti.
Hrupno je, a se tudi na to navadiš
Senosiainove hiše imajo tudi druge pomanjkljivosti. "Če si zaželite povsem intimnega pogovora, vam ne preostane drugega, kot da se zaprete v spalnico," pove gospa Mayorga. Hiša ima namreč akustiko kot kakšna koncertna dvorana in besede, izrečene v enem kotu, se razlegajo po celem volumnu. "Vendar se navadiš tudi na to." Nautilus namreč posnema obliko školjke, in to še krepi vse zvoke, proizvedene v njem. Školjka nasploh je oblika, ki vedno znova navdihne Senosiaina. V svoji knjigi Bio-Architecture se navdušuje nad Guggenheimovim muzejem Franka Lloyda Wrighta, več kritikov pa je prav to opevanje organskih form izrabilo za izhodišče kritike Senosiaina.
Očitajo mu larpurlartizem. Očitajo mu povsem sprevrženo pojmovanje organske arhitekture. Senosiainu naj bi namreč šlo le za posnemanje oblik iz narave in njihovo ekscesno predelavo v maniri Gaudija. Zares organskega pa naj bi bilo na njegovi arhitekturi malo. Kako naj bo namreč organska hiša, med opisovanjem katere se Senosiain še posebej razvname, ko začne govoriti o preprogi oziroma o tleh iz poliuteranske mase? Posebej imenitno se mu zdi, da se ta preproga oblikuje po obliki telesa človeka, ki se nanjo uleže?! In kaj ima umetna penasta masa opraviti s stremljenjem po sožitju z naravo, o kakršnem je razmišljal Frank Lloyd Wright?