Baptisterij v Firencah je ena od osrednjih znamenitosti mesta. Foto: EPA
Baptisterij v Firencah je ena od osrednjih znamenitosti mesta. Foto: EPA

Kot piše v aprila objavljeni študiji, je bila gradnja baptisterija najverjetneje del širšega urbanističnega podviga v Firencah, njegove izsledke povzema portal Art Newspaper.

Gre za eno najprepoznavnejših znamenitosti Firenc, ki sicer slovi predvsem po svojih renesančnih dosežkih, čeprav je pomembno tudi srednjeveško poglavje mesta. Baptisterij stoji pred vhodom pozneje zgrajene katedrale Santa Maria del Fiore in se ponaša s sijajnimi mozaiki, ki sta jih zasnovala Cimabue in Coppo di Marcovaldo. Filippo Brunelleschi (1377–1446), ki se je v zgodovino umetnosti zapisal predvsem kot arhitekt kupole na sosednji katedrali, je baptisterij cenil kot vzor popolnosti, v svoji pesnitvi Božanska komedija ga opeva tudi Dante Alighieri (ok. 1265–1321).

V skladu z zasnovo bazilik stoji baptisterij pred vhodom v zraven stoječo cerkev, katedralo Santa Maria del Fiore. Foto: EPA
V skladu z zasnovo bazilik stoji baptisterij pred vhodom v zraven stoječo cerkev, katedralo Santa Maria del Fiore. Foto: EPA

Na čem je osnovana dozdajšnja datacija?
Florentinci so dolgo verjeli, da izvirajo začetki stavbe na tem mestu še iz rimskih časov – šlo naj bi za Marsov tempelj, povezovali pa so ga tudi z ostanki mesta iz obdobja, ko si je to opomoglo po vdorih Ostrogotov. Da gre prej za mestno legendo kot dejanska dejstva, so pokazale najdbe v 19. stoletju – na območju baptisterija je v rimskem času očitno stala drugačna arhitektura –, verjetno je šlo za veliko hišo. Našli so tudi grobove iz okoli 7. stoletja.

Študije 20. stoletja so začetke postavile v srednji vek, za letnico posvetitve pa je obveljalo leto 1059. Datacija temelji na priljubljenem zapisu iz 17. stoletja – Firenze città nobilissima Leopolda del Miglioreja, čigar zanesljivost pa zdaj pod vprašaj postavlja umetnostni zgodovinar Elon Danziger. Nekdanji strokovnjak za renesančno slikarstvo v Narodni galeriji v Washingtonu, ki zdaj že nekaj časa deluje v Firencah.

Firenški duomo v del Migliorejevem delu Firenze citta ́nobilissima illustrata iz leta 1684. Knjiga je bila v svojem času prava uspešnica. Foto: Wikipedia
Firenški duomo v del Migliorejevem delu Firenze citta ́nobilissima illustrata iz leta 1684. Knjiga je bila v svojem času prava uspešnica. Foto: Wikipedia

Slab zgodovinar, ki je narobe interpretiral stavek
"Zaradi pomanjkanja kakršnih koli virov iz časa nastanka baptisterija so proučevalci na vse pretege iskali kakršen koli mogoč podatek o njegovi gradnji in doslej zaupali del Miglioreju,"
pove. Danziger na podlagi doslej nepoznanih dokumentov, ki jih hranijo v Narodni knjižnici (Biblioteca Nazionale) in Državnem arhivu (Archivio di Stato), ugotavlja, da Del Migliore svojih podatkov ni osnoval na srednjeveških dokumentih, kot so doslej domnevali, ampak na seznamu iz 17. stoletja. Danziger domneva, da je del Migliore narobe interpretiral površno napisan stavek o datumu posvetitve. "Del Migliore je bil slab zgodovinar, obupen pisec in ponarejevalec (...), vendar je znal prepoznati povpraševanja trga in njegovo delo Firenze città nobilissima so pograbili s polic."

Cerkev San Miniato al Monte, ena od treh cerkva, ki jih je po Danzigerjevem mnenju treba pripisati skupnemu gradbenemu podvigu. Foto: EPA
Cerkev San Miniato al Monte, ena od treh cerkva, ki jih je po Danzigerjevem mnenju treba pripisati skupnemu gradbenemu podvigu. Foto: EPA

Novost, ki jo prinesejo tri stavbe
Danziger v svoji študiji predlaga, da je bil baptisterij zgrajen približno v istem času kot cerkvi San Miniato al Monte in Santi Apostoli – obe sta iz 70. let 11. stoletja. Pri tem se naslanja predvsem na slogovne paralele vseh treh stavb, ki jih pripisuje celo istemu arhitektu, še poroča Art Newspaper. Po Danzigerjevi domnevi bi lahko stavbe postavili v sklopu velikopoteznega gradbenega podviga v mestu, za katerim je stal papež.

Kot pravi Danziger, je vse drugo v Firencah iz tega obdobja precej bolj konvencionalno in drugače od tega, kar prinesejo omenjene tri stavbe. Oprti na rimsko sakralno arhitekturo so v načrtih stavb združili srednjeveške in klasične elemente, s tem pa tlakovali pot, ki je vodila k renesansi.