Šturmajce, ki jih je pomagala prenoviti tudi občina Idrija, so nagrajen primer dobre prakse, kako lahko arhaična domačija v ozki in odmaknjeni idrijski dolini, postaja nekakšen podeželski inštitut, kjer se stikajo izobraževanje, zgodovina in turizem.

Dolina Kanomljice spada v občino Idrija in je pogreznjena med Vojskarsko ter Krniško planoto. Število prebivalcev se vse od leta 1931 naprej počasi, a vztrajno zmanjšuje, tako da je število tistih, ki še vztrajajo v petintridesetih naseljih idrijske občine, že padlo pod dvanajst tisoč. To je poleg primorsko-notranjske druga najredkeje poseljena regija, saj na kvadratnem kilometru živi samo štirideset ljudi.

To je danes samoten in odmaknjen prostor. Toda pred stoletjem je tod iz doline Idrijce čez Trnovski gozd in naprej na Goriško, tekla živahna trgovska in romarska pot. Ob tej žili je stala premožna domačija Šturmajce v Gorenji Kanomlji, v vasi, o kateri prvi zapisi segajo v leto 1335, ko je bilo v njej še deset kmetij.

Kmetija, ki je dajala dom 70 ljudem

Mogočna kmetija Šturmajce je nekoč kot samooskrbna domačija obsegala več kot 100 hektarjev zemlje, na začetku 20. stoletja pa se je posestvo začelo deliti. Žal se je do danes ohranila le glavna stavba, preostalih objektov, ki so nekoč spadali k domačiji, pa ni več. V obdobju pred prvo svetovno vojno je na domačiji, ki je obsegala osem družin in pet hišnih številk, živelo in delalo kar približno sedemdeset ljudi.

Danes pa sta na domačiji ostala le še zakonca Petrič, Julijan in Milka, ki sta tudi najzaslužnejša za to, da so Šturmajce ohranile prvotni videz kmečke hiše iz prve polovice 20. stoletja, saj sta po potresu leta 1976 v neposredni bližini zgradila novo hišo. Tako je ohranjena celotna arhitekturna zasnova – od avtentične črne kuhinje v pritličju s kar tremi kurišči, pa do "hiše" kot osrednjega prostora z veliko pečjo, rezljanim stropom, kamro, vežo in kletjo.

Na domačiji so ohranjena originalna kmečka orodja, na podstrešju pa se postopoma urejajo tudi preprosta prenočišča za kolesarje in pohodnike. Julijan in Milka skrbita za čistočo v hiši in pozimi večkrat zakurita v peči, s čimer preprečujeta, da bi se nabirala plesen. Sicer pa obiskovalca na domačiji Šturmajce preseneti velikost prostorov, še posebej črna veža, v katero naj bi nekoč gospodar kar na konju prijezdil, ker si tako ni mazal čevljev. Posebnost domačije pa so tudi freske na pročelju hiše iz leta 1802, ki naj bi bile delo slikarja Frančiška Kobala in veljajo za najlepše tovrstne ljudske umetnine na Slovenskem.

Mrliška lina

Posebnost hiše pa se skriva v detajlih. Eden takšnih je mala lina v osrednjem prostoru, kjer so bile mrliške pare, kadar je kdo od domačih umrl. To malo okence so odprli po treh dneh bedenja pri mrliču, zato da je šla duša umrlega mirno na oni svet. In ko že pišemo o pokojnikih. Ob hudih zimah, ko ni bilo mogoče mrliča dostaviti na pokopališče v Volče, so pokojnika odnesli na podstrešje, kjer sta bili dve skrinji. V eni so se običajno sušile suhe hruške, v drugi pa je, če je bila potreba, ležal mrlič. In se je dogodilo, da so nekoč namesto pokojnega moža, na žegen oziroma britof, nesli hruške pokopat.

Samotna in mogočna domačija je vse od leta 1986 zavarovana in danes predstavlja odličen primer žive kulturne dediščine. Turistično kulturno društvo Kanomlja v njej izvaja različne delavnice, vse od ličkanja, tkanja, klekljanja, izdelovanja idrijskih žlikrofov pa do peke kruha za osnovnošolce. Tako se kulturna dediščina subtilno vpleta v turizem in izobraževanje, hkrati se v zaščitenih podeželskih objektih skozi generacije avtentično ohranjajo obrti, ki bi sicer izginile iz ljudskega spomina.

Kulturna dediščina kot del učne prakse v šolah

Zato je projekt Šola prenove tako zelo pomemben in žal v širši javnosti tudi preveč spregledan. Ker se na terenu vzpostavlja dragoceno povezovanje civilne družbe in institucij kulturnega varstva. Tako se postopoma gradijo učne prakse za bolj načrtno izobraževanje osnovnošolcev o kulturni dediščini in o pomenu procesa prenove zaščitenih objektov. Tako se kulturna dediščina tudi bolj neposredno približa učiteljem in s tem posredno tudi učencem. Kulturna dediščina namreč v času, ki ga živimo, zelo naglo izginja, se prilagaja novim, tujim trendom in se ponekod preoblikuje tudi do nerazpoznavnosti. S tem pa se izgubljajo tradicionalne veščine, stara znanja in nekateri poklici; ne nazadnje pa se postopoma izgublja tudi identiteta našega prostora.

Lani je priznanje šola prenove prejelo sedemnajst lastnikov objektov kulturne dediščine in kulturnih spomenikov, hiš, domačij, kmetij, cerkva iz mest in krajev iz vse Slovenije.

Projekt pa je nastal v partnerstvu s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenjem zgodovinskih mest Slovenije, Srednjo gradbeno, geodetsko in okoljevarstveno šolo Ljubljana in Šolskim centrom Škofja Loka.

Vseh sedemnajst uspešno prenovljenih objektov kulturne dediščine je predstavljenih tudi v monografiji Prenove, zgodbe o hišah, v kateri je komisija med drugim zapisala, da bi si želeli družbenega konsenza, da je dediščina kakovost, in ne breme. Prav tako bi bilo potrebne tudi več strukturne podpore vsem, ki ohranjajo že izgrajen stavbni fond, ker s tem ne širijo po nepotrebnem poselitvenih vzorcev, uporabijo že vloženo energijo v gradnjo, ne kupujejo na novo proizvedenih gradiv ter ne trošijo energije in energentov s transportom teh gradiv čez celine.