Poseben biser je cerkev sv. Helene s poznosrednjeveškimi freskami, ki so se jim v zadnjih letih posvetili v mednarodni poletni šoli konserviranja in restavriranja.

Ta je potekala med letoma 2021 in 2023, zdaj pa so predstavili monografijo o opravljenem delu. Vendar kljub zaključku mednarodne poletne šole delo še ni končano, pojasni vodja oddelka za stensko slikarstvo in mozaike na Restavratorskem centru Zavoda za kulturno dediščino Ajda Mladenovič. "Dela je še kar nekaj, v sklopu šole smo se osredotočili na eno steno, na kateri so bile v celoti izvedene tehnologije čiščenja, utrjevanja in retuširanja. Zdaj ostane še zaključek retuširanja, posvetili pa se bomo tudi celotni severni steni cerkve in ostankom poslikav na zahodni steni," je povedala ob predstavitvi monografije.

V projekt so bili vključeni študentje več akademij iz Slovenije, Hrvaške in Švice; v treh letih se jih je na Gradišču zvrstilo približno 25. Vsi so delovali pod vodstvom strokovnjaka za konservatorstvo in restavratorstvo Alberta Feliceja iz Firenc, znanje pa so študentom predajali tudi strokovnjaki z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, profesorji s sodelujočih akademij in strokovni sodelavci iz številnih institucij, vseh je bilo okrog 15.

V prvem letu projekta so se posvetili diagnostiki s fotografiranji, raznim invazivnim in neinvazivnim preiskavam, kot so analize pigmentov in pregled pod UV-lučjo. V drugem letu so delo nadaljevali drugi študenti, ki so se ukvarjali s testi na površini poslikav, ugotavljali so, kako se briše barvna plast in kako jo je mogoče utrditi, kako zakitati poškodbe in injektirati razpoke med plastmi ometa. Lani je delo prevzela še zadnja skupina študentov, ki pa se je posvetila vzpostavitvi tehnologije retuširanja; poseganju z barvo na poškodbe na barvni plasti in njeni okolici, da se podoba ponovno poveže v celoto.

Z monografijo tri leta šole zaokrožajo v želji, da spoznanja, ki so jih pridobili med poletno šolo, ohranijo v pisni obliki. Zato je tudi niso sestavili zgolj strokovno, temveč je namenjena širši javnosti. Monografija vključuje predstavitev zgodovine cerkve, njene obnove in prenove, opis poslikav in razlago, kakšno je bilo njihovo stanje pred začetkom posegov.

Poslikave odkrili med beljenjem cerkve
Majhna kraška podružnična cerkev sv. Helene je v zasnovi še zgodnjegotska, vendar pa je bila stavba precej predelana v 17. stoletju. Znamenite poznosrednjeveške poslikave so odkrili v 50. letih 20. stoletja – med odstranjevanjem starih beležev je nanje naletel slikopleskar, ki so mu zaupali beljenje cerkvene notranjščine. Kot je v monografiji zapisala konservatorka na novogoriški območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Minka Osojnik, sta med letoma 1966 in 1967 restavratorja Franc Kokalj in Franc Novinc iz Republiškega zavoda za spomeniško varstvo poslikave v celoti odkrila in restavrirala. Od odkritja poslikav se je pristojna spomeniškovarstvena služba osredotočila na njihovo celovito prezentacijo, v naslednjih letih je objekt postopoma sanirala in poskusila ustvariti ustrezne razmere, ki bi zagotovile varen ambient za dolgoročno ohranitev poslikav. Po ureditvi preslikav so te obravnavali vsi temeljni pregledi slovenske srednjeveške umetnosti – svoje mesto so dobili tudi v obsežni študiji Srednjeveške freske v Sloveniji Janeza Höflerja. Od leta 2017 se cerkev vnovič intenzivno spremlja in obnavlja, predvsem na pobudo domačinov.

Pomemben je prizor Pohoda svetih treh kraljev na severni steni ladje, za katerega je France Stele napisal, da se v njem slikar "ni mogel premagati in je posnel tu mnogo več, kakor je bilo potrebno za sliko pohoda kraljev, tako da je v njegovi sliki ljudski okus zmagal nad viteškim." Na južni steni je upodobljen Kristusov pasijon, na zahodni in na slavoločni steni pa so ohranjeni zgolj fragmenti.

Kar nekaj gotike na razmeroma majhnem prostoru
Cerkev sv. Helene je ena od petih cerkva na razmeroma majhnem območju, kjer se nahajajo gotske stenske poslikave – poleg Gradišča so poslikave ohranjene še v Famljah, Naklem, Dolenji vasi in Vremskem Britofu, kar predstavlja, kot beremo v monografiji, raznolik kompendij duhovnega in likovnega izraza omenjenega obdobja.

V tem tednu je ZVKDS, vsaj simbolno, sklenil že drugi veliki projekt. Predstavili so tudi restavrirano veliko oltarno sliko, zadnjo iz obsežnega konservatorsko-restavratorskega projekta, v katerem so sijaj povrnili delom Vittoreja Carpaccia. Sliko Marija z detetom in šestimi svetniki – v Restavratorskem centru ZVKDS-ja so se ji posvečali pet let - bodo zdaj vrnili v koprsko stolnico. Poleg tega so sodelavci z oddelka za kamen pretekli teden končali delo na Marijinem znamenju iz Radelj ob Dravi.

V teku pa je tudi več drugih projektov – med pomembnejšimi so stenske slike in mozaiki v Celju iz 1. stoletja našega štetja. Zaenkrat še ne morejo napovedati, kdaj bo delo končano.