Zgodovinska kraljeva rezidenca v vasi San Lorenzo de El Escorial, ki leži manj kot 50 kilometrov od Madrida, je že štiri desetletja tudi spomenik kulturne dediščine pod Unescovo zaščito. Trenutno tam poteka temeljita reorganizacija – ko bo končana, bodo obiskovalci prvič lahko uživali v miru in tišini meniškega notranjega dvorišča, ki do zdaj ni bilo dostopno za javnost, ter občudovali umetnine iz kraljeve zbirke, ki so bile stoletja v užitek samo izbrancem modre krvi.

Dve leti trajajoč projekt, ki je bil v vrednosti šest milijonov evrov in pol financiran iz evropskih sredstev, ima ambiciozen cilj: ljudem popolnoma v novi luči predstaviti sijajno posestvo, ki se razteza na 33 tisoč kvadratnih metrih in ki je nastalo kot spomenik kulturni in politični moči španske zlate dobe.

Filip II. je hotel "graditi v puščavi"
El Escorial je bil sad želje globoko pobožnega kralja Filipa II. (1527–1598), ki je hotel "zgraditi samostan v puščavi", daleč stran od ljudi in kakršne koli arhitekture. Kar 21 let je trajalo, da je uresničil svojo vizijo, pri tem pa sta ključno vlogo odigrala dva arhitekta: Juan Bautista de Toledo, ki se je v Rimu učil pri Michelangelu, in pozneje Juan de Herrera, ki je bil bogato oborožen z logističnim znanjem iz časov svojega vojskovanja na Flamskem pod vladarjem Karlom V., Filipovim očetom.

"Ko so ta kraj ustanovili, je bil daleč od vsega; ni bil ravno dobesedno v puščavi, ampak na neki način je bil puščava," je za Guardian pojasnil Luis Pérez de Prada, direktor za stavbno dediščino španskega Nacionalnega zavoda za kulturno dediščino (Patrimonio Nacional). "To je bil izjemen dosežek, ki je pokazal, da je človek sposoben sredi ničesar zgraditi nekaj veličastnega."

El Escorial je seveda priljubljena turistična destinacija (samo lani ga je obiskalo več kot 450 tisoč ljudi), a bi mu skrbniki vseeno radi – tako v dobesednem kot v prenesenem smislu – odprli nove možnosti za prihodnost. "Radi bi pokazali veliko globlje razumevanje za enega arhitekturno in umetniško najpomembnejših španskih spomenikov ter za vso simboliko tega kraja," je napovedal Pérez de Prada.

Nič več skozi stranski vhod
Prvi izziv je že sama točka vstopa: obiskovalci v kompleks po novem ne bodo več vstopali od strani, pač pa skozi Kraljevo dvorišče, veličasten glavni vhod, ki ilustrira impozantnost celotnega objekta. "Tako bodo ljudje lahko veliko bolje razumeli arhitekturo celotnega samostana. Hočemo, da je ta izkušnja zanje nekaj več kot samo kljukica: 'Ja, bil sem tam in šel na ogled Escoriala.' Hočemo, da razumejo, kako je nastal in kako se je spreminjal." Prvič se bo za javnost odprlo Dvorišče evangelistov, miren vrt z vodnjaki, kipi in kupolo, ki je dvojnica velike kupole na baziliki.

Kronani zbiratelji umetnin
Druga velika sprememba bo odprtje galerij za slikarstvo in arhitekturo, ki so samevale zadnjih sedem let; njihova obnova, reorganizacija in revitalizacija bo stala 2,4 milijona evrov. V devetih sobanah bo na ogled zbirateljski okus štirih kronanih glav: Filipa II., Filipa IV., Karla II. in Izabele II. Med drugim so si nabrali dela Tiziana, El Greca, Velázqueza, Tintoretta, Zurbarána in drugih.

Več kot pol tega galerijskega prostora bo posvečenega zbirki Filipa II. "Filip II. je bil tisti, ki je položil temelje španske kraljeve zbirke," opozarja Carmen García Frías, kustosinja pri Patrimonio Nacionalu. "Ni imelo veliko monarhij take krasne nove palače, v kateri bi lahko razvijale svoje dekorativne ideje in zbirale take sijajne primerke religiozne umetnosti."

Na častnem mestu bo Kalvarija, pred kratkim restavrirana mojstrovina, ki jo je Rogier van der Weyden naslikal med letoma 1457 in 1464 po naročilu kartuzijanskega reda v Scheutu (pri Bruslju). Sliko je nato sredi 16. stoletja kupil Filip II. in je po oceni Carmen García Frías "ena najpomembnejših slik v svetovnem merilu".

Španska stroka napoveduje, da bodo dela končana čez približno 18 mesecev. Kljub vsemu napisanemu pa je El Escorial veliko več kot samo uresničitev "puščavske vizije" enega samega moža. "Najmočnejši vladar svojega časa je gradnjo gnal naprej v svojem imenu," ugotavlja Carmen García Frías. "Ampak El Escorial je tudi kraj, kjer lahko opazujemo razvoj umetnosti in arhitekture in njun veliki korak naprej v obdobju renesanse. Pokaže nam tudi, kakšna je bila takrat družba in z njo svet: verske vojne, protireformacija. Vse to je našlo svoj izraz v El Escorialu."