Ko se vprašamo o svoji kulturi, to niso samo jezik, glasba ali hrana. To je tudi kultura bivanja, ki je v Sloveniji zelo posebna. Zato je razumevanje, prepoznavanje in vrednotenje dediščine tako v zasebnem kot javnem življenju domovinska vzgoja v tistem najbolj iskrenem pomenu in kot taka tudi ena od temeljnih kompetenc vsakega državljana. Z naglim izginjanjem kulturne dediščine v prostoru, s prilagajanjem novim in tujim smernicam ter z izgubljanjem tradicionalnih poklicev postopoma izgubljamo tudi identiteto svojega prostora.

Ni vedno res, da prenova stane več kot novogradnja
Šola prenove je program neformalnega izobraževanja, ki že vse od leta 2015 ozavešča o pomenu in vlogi kulturne dediščine ter potrebnih obrtnih znanjih in mojstrskih spretnostih, ki so nujna za kakovostno prenovo kulturne dediščine.

Razvija in testira se v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenjem zgodovinskih mest Slovenije, Osnovno šolo Ivana Groharja, Občino Škofja Loka, s Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem, Šolskim centrom Škofja Loka, Srednjo šolo za lesarstvo in norveško organizacijo MAGMA Geopark.

Na nedavnem sklepnem dogodku v Škofji Loki so izvajalci projekta večkrat poudarili, da kulturna dediščina ni breme, ampak priložnost za generacije, ki prihajajo. Ob tem je še kako pomemben tudi energetski, ekološki, ekonomski in estetski pomen dediščine kot velik družbeni potencial, ki se ga še premalo zavedamo. Docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je razložil: "Mladi bodo vedno manj lahko gradili čisto na novo in na novi lokaciji. Zato je potrebno mlade vzgajati z vedenjem, da bodo morali obnavljati in ob tem vedeti, kako se sploh lotiti prenove. Vedno manj pa je starih mojstrov, ki še poznajo tradicionalne veščine gradnje in tudi rokovanje s starimi materiali. To je drugače od Avstrije in Italije, kjer je bila dediščina od vedno sveta stvar in je bila tudi vedno ustrezno subvencionirana. Nam so več čas vtepali v glavo mantro, da prenova stane več kot novogradnja. Ni res. Po določenem času je treba tudi nove hiše obnavljati."

Dosežki projekta Šola prenove
V okviru projekta so lani ob 30. obletnici ustanovitve Združenja zgodovinskih mest v Škofji Loki v mestni hiši Stari rotovž na Mestnem trgu odprli obnovljene prostore novega učnega laboratorija, ki so namenjeni predvsem izobraževanju osnovnošolskih učiteljev na področju nepremičninske kulturne dediščine. Pri obnovi so bile odkrite različne faze iz vsaj petstoletne zgodovine objekta. Najdbe pripovedujejo zgodbe o tehniki gradnje, spretnostih mojstrov in obrtnikov, uporabljenih materialih in obdelavah, kamnoseških in drugih detajlih, vzorcih barv in poslikav, ki so skozi več stoletij spreminjale stavbo ter tako preoblikovale notranje prostore.

V projekt je bila močno vpeta tudi Osnovna šola Ivana Groharja Škofja Loka, v kateri je v sklopu projekta nastal demonstracijsko-didaktični kotiček, poimenovan Galerija pod Homanovo lipo. Namenjen je predstavitvi in seznanjanju učencev z lokalno kulturno dediščino in velja za pilotni primer možne postavitve takšnih kotičkov tudi na drugih osnovnih šolah. Na škofjeloški osnovni šoli so izvedli tudi nevrološko testiranje pri likovnem pouku, kjer so preverjali in primerjali odzive otrok, ki so obravnavali učno snov s področja lokalne kulturne dediščine, s prikazovanjem veščin njene prenove. Odziv je bil nad pričakovanji, najbolj pri ustvarjalnem delu in ob uporabi novozasnovanih didaktičnih pripomočkov, katerih namen je čim nazornejša predstavitev obravnavane tematike – vse z namenom mladim privzgojiti, da sta tako kulturna dediščina kot njena prenova ena od pomembnih kompetenc in vrednot za življenje in delo v 21. stoletju.

Kulturna dediščina je plačala velik davek 20. stoletju
Na začetku prejšnjega stoletja je tehnični in tehnološki razvoj zelo spremenil podobo mest in vasi. Arhitekti in načrtovalci so takrat dobili krila, gradile so se nove stanovanjske soseske, načrtovali so se novi deli mest. Ljudje so želeli živeti v novih sodobnih, svetlih stanovanjih in stara mestna jedra so dobila prizvok zaostalosti, plesnivosti, zadušljivosti. Proces obnavljanja starih mestnih jeder je počasen in tudi po zaslugi Združenja zgodovinskih mest, ki danes združuje 21 mest, se počasi začenjajo privzgajati vrednote dediščine in spomina, saj si mesta med seboj delijo izkušnje in tudi finančno spodbujajo prenovo.

Docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je pojasnil: "Po drugi vojni je kulturna dediščina plačala velik davek 20. stoletju, modernizaciji in mobilizaciji modernizma, ki je radikalno pretrgal s tradicijo. Vse, kar je spadalo v stari svet, nenadoma ni bilo več legitimno, da gradi t. i. novi svet. Pri nas je bil tudi politični diskurz, da se je po drugi vojni začelo nekakšno novo štetje, s čimer je bilo vse, kar je pripadalo preteklosti, zastarelo. Zato so bile odveč tudi stare hiše, ki pa so predstavljale celico kulturne krajine. Posledično so bili odveč stari materiali in rokodelci. Vse to je bilo znamenje nerazvitosti, novo grajene hiše pa so postajale simbol novega proletarca. Imeli smo debel katalog sodobnih tipoloških rešitev iz Beograda, ki so se potem kot kvazi slovenske širile od Prekmurja do Primorske, od Gorenjske do Bele krajine. In povsod je bil isti format – bela kocka, dvignjena od tal, z balkoni na vse štiri strani neba ter deset stopinjska salonitna streha. Vse sterilno in odtujeno od duha prostora, od dediščine in topografije. In redki so bili, ki so tedaj plavali proti toku, obnavljali dediščino svojih dedov in babic ter si jo upali pokazati in biti nanjo ponosni."

Kulturna dediščina se skupaj z arhitekturo vedno pogosteje pojavlja v javnem diskurzu. Nekaj zaslug za to ima tudi revija Outsider, ki je leta 2017 prejela Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture. Matevž Granda, arhitekt in urednik revije: "Ko govorimo o kulturni dediščini, največ navdušenja sprožijo primeri dobre prakse, ko je objekt prenovljen na spoštljiv način in ima tudi učinek na prostor. V Istri so takšen primer srednjeveške trdnjave, kjer ne iščejo prvotne oblike, ampak zaščitijo obod in vanj vstavijo kovinsko strukturo, ki omogoča doživetje ruševine. Na ta način bi pri nas lahko ruševinsko prenovili grad Hošperk (Haasberg), ki se dviga nad sotesko reke Unice na južnem delu Planinskega polja in je bil še pred sto leti v polni obliki, potem pa bil med vojno požgan in je zdaj ruševina. Tam se še vedno išče način, kako ga spraviti v prvotno stanje, ampak čas teče, in to je zamujeno. Veliko teh grajskih ruševin bi bilo na enostaven način ohraniti v ruševinskem stanju, ni treba prav vsega povrniti v prvotno stanje."

Ni treba čez vsako staro hišo takoj spustiti buldožerja
Če človek hoče v nekem mestu živeti srečno, mora čutiti duha svojih prednikov. In ob spretnih prenovah gresta lahko z roko v roki tako stavbna kot kulturnozgodovinska dediščina. Mi gradimo hiše, potem pa one oblikujejo nas. Bivanje v starih hišah je lahko zelo kakovostno, prav tako je vanje mogoče umestiti različne dejavnosti, le posluh za to mora biti. In ni vedno treba, da se čez staro hišo spustiti buldožer. Ob tem se na terenu sicer pozdravlja samoiniciativnost lastnikov, a hkrati pogrešamo prostorsko vzgojo – vzgojo o tem, da je stavbarstvo toliko del naše kulturne dediščine kot jezik in glasba. Mladi rodovi morajo prepoznati vrednoto spomina in kulture.

"Če živimo v lepem in urejenem okolju, lahko bistveno bolj realiziramo sebe, kot če živimo v kaotičnem, suburbanem okolju, kjer hiše kričijo vsaka svoj jezik, kjer ni trga, parka, kjer ni skupnega prostora. Kjer je atomizacija na ravni posamezne parcele neke družine in kjer nenadoma ni več potrebe po srečevanju in komunikaciji."

S kakovostno prenovo prostorov, v katerih domuje bivalna kultura (trgi, ulice, parki, središča vasi in trgov), tudi ohranjamo skupnost. Ljudi je treba znova povabiti v javni prostor, v katerem se bodo usedli pod drevo, na klopco, v staro gostilno in izkoristili kulturno ponudbo.

"Ljudi moramo spet privabiti med vse tisto, kar je bilo s 'šopingizacijo' slovenskih mest pregnano in z občinskimi prostorskimi akti tudi dovoljeno. In zdaj imamo, kar imamo – ogromen obroč nakupovalnih središč ter poslovno-industrijskih con. Mestna središča se zelo počasi postavljajo na noge in se po malem revitalizirajo. A ob tem je že propadlo kar nekaj ključnih hiš, ki so določeno naselje držale skupaj. Ker ni bilo urejeno lastništvo, ker se lokalni skupnosti niso zdele pomembne in ker ima politika rada nekaj novega, s čimer se lahko ponaša in upraviči svoj novi mandat."

Kulturna dediščina niso samo zidovi, stavbe in predmeti
Projekt Šola prenove za nove generacije in dediščino 21. stoletja se s koncem aprila konča, toda partnerji so se zavezali, da bodo še naprej sodelovali pri vključevanju kulturne dediščine v redni učni proces in s tem namenom so sredi aprila tudi podpisali dogovor o sodelovanju za več kulturne dediščine v osnovnih šolah.

Kulturna dediščina je most v prihodnost, je gibalo lokalnega razvoja. Pri tem pa ima skupnost, ki dediščino kot nezamenljivo vrednoto živi, ključno vlogo. Kulturna dediščina niso zgolj zidovi, stavbe in predmeti, ampak je predvsem tisto, kar materialna zapuščina izpričuje. Je spomin in opomin na duhovne vrednote, na avtentičnost misli in na simbolnost materialnega.

Ali kot je duhovito zapisal Boris A. Novak: "Spomenik je spomin, ki se je toliko časa hladil, dokler ni okamenel …"