Precej nenavaden izbor za otroka, nadaljuje, "vendar so me tudi starši spodbujali k temu in oče je rad organiziral kak družinski izlet, na katerem je predstavil različne zgodovinske kraje". Na takšne izlete umetnostni zgodovinar ter etnolog in kulturni antropolog, ki deluje kot urednik, scenarist in voditelj v Kulturnem in umetniškem programu Televizije Slovenija, zdaj že nekaj časa vodi gledalce RTV Slovenija. Najprej se je podajal na Kulturne vrhove, že šesto sezono pa pod naslovom Mestne promenade predstavlja tudi dediščinske dragocenosti slovenskih mest.

Nekatera slovenska mesta so tako bogata z dediščino in zgodbami, da bi si zaslužila več delov ali kar celotno sezono serije, poudarja, vendar tudi avtorski izbor ima svoj čar, zlasti, kadar ga podpisuje nekdo s takšnim posluhom za dediščino in tiste, ki z njo živijo.

"Ko sem serijo Mestne promenade začel, so bile možnosti izbora velike in vse poti po Sloveniji odprte, z leti pa se vedno bolj ožijo, in moram veliko bolj razmišljati o izboru mest in vsebini oddaj," pravi. V tokratni sezoni bodo na vrsti Celje, Vipava, Idrija in Koper.

Jutri ob 17.20 se na TV SLO 1 sezona začenja s Celjem, mestom, od koder je prihajala Alma Karlin, svetovljanka in popotnica, ki je ustvarila literarni opus več kot dvajsetih potopisov, romanov, novel in drugih del, ki so izšla v različnih jezikih pri evropskih založbah. Pa tudi mesto, kjer lahko občudujemo Celjski strop, edinstveni primer posvetnega slikarstva 17. stoletja na Slovenskem. Navsezadnje je zgodovinsko mesto tudi kraj, nad katerim se še danes dvigujejo stene starega gradu, ki ga Doblehar zaradi vedutne pojavnosti opiše kot krono mesta. In prav tam so se nekoč sprehajali celjski grofje in knezi, ki so v Celju pustili še marsikatero drugo sled.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Letošnja sezona je že šesta po vrsti. Ko se po tolikih sezonah znajdete pred snovanjem nove, ali poskušate iskati nove načine pripovedovanja zgodb slovenskih zgodovinskih mest ali se držite že preverjene in utečene formule preteklih sezon?
Vprašanje je res na mestu, saj smo z letošnjimi oddajami vred predstavili že štiriindvajset slovenskih mest in krajev (za primerjavo naj povem, da je imela dokumentarna serija Kulturni vrhovi, ki jo je serija Mestne promenade nasledila, sedemindvajset polurnih delov) in po toliko letih ustvarjanja oddaj se kot avtor res lahko začneš ponavljati. Sicer menim, da ti vsako mesto ponuja specifične zgodbe in poti ogleda, ki nato usmerijo pisanje scenarija in snemanje. K raznoliki podobi posamezne oddaje pa prispevajo seveda režiserji, snemalci, montažerji in drugi sodelavci, s katerimi sodelujem že vrsto let. Res pa je, kot pravite, da se držimo preverjene in utečene formule od začetka ustvarjanja serije v letu 2017. Gre za koncept kulturnega potopisa z voditeljem, ki gledalce vodi po mestnih promenadah, torej glavnih ulicah in trgih, s katerih zavije v galerije, muzeje, samostane, cerkve, gradove in druge kulturne spomenike ali pa se pridruži kakšnemu tradicionalnemu dogodku v mestu. Moji nastopi se v oddaji izmenjujejo z branim besedilom v interpretaciji Eve Longyka Marušič, pomembna pa je tudi celostna tridelna grafična zasnova oddaje, ki jo je zasnoval Matjaž Celič.

Ustvariti šest sezon Mestnih promenad pomeni tudi veliko študijskega poglabljanja v zgodovino mest, njihove zgodbe, ljudi ... Vas je kot umetnostnega zgodovinarja, ki že tako v izhodišču dobro pozna področje, vseeno v pripravi te sezone kaj presenetilo?
Ne bi rekel, da me je kaj posebnega presenetilo. Naloga televizijskih ustvarjalcev ni znanstveno raziskovanje v ožjem smislu, ampak izziv, kako bolj ali manj znane stvari povezati v zaokroženo in tehtno scenaristično-režijsko celoto. Se pa seveda pri pripravljanju oddaj ne glede na študijske in televizijske izkušnje (kmalu bo dvajset let, kar sem prišel na TV Slovenija) ob vsaki oddaji vedno znova učim iz literature in terenskih ogledov, v veliko pomoč so seveda tudi domačini v posameznem mestu. Takšne teme so me navduševale že od otroštva dalje, ko sem "požiral" poljudnostrokovne knjige s področij likovne umetnosti, etnologije in klasične glasbe. Precej nenavaden izbor za otroka, vendar so me tudi starši spodbujali k temu in oče je rad organiziral kak družinski izlet, na katerem je predstavil različne zgodovinske kraje. Posebej ljuba mu je bila slovenska dediščina na avstrijskem Koroškem. Pozneje sem študiral umetnostno zgodovino ter etnologijo in kulturno antropologijo in lahko rečem, da tako umetnostna zgodovina kot etnologija niso samo imena in letnice, temveč so predvsem zgodbe. In kateri medij lahko najbolje v besedi in sliki reprezentira te zgodbe, če ne televizija?! Štirje televizijski in umetnostnozgodovinski kolegi – Breda Kovič, Jože Hudeček, Janez Lombergar in Iztok Premrov – so bili odlični pripovedovalci televizijskih zgodb o kulturni dediščini in likovni umetnosti ter so vsak na svoj način zaznamovali desetletja zgodovine Televizije Slovenija. Premrov je bil tudi moj televizijski mentor in prvi urednik, bil je strokovno razgledan in človeško srčen, od njega sem se res veliko naučil.

Vas je pri proučevanju zgodovine slovenskih mest kakšna zgodba posebej nagovorila?
Televizijski gledalci, bralci člankov in obiskovalci razstav, ki jih občasno kuriram, me poznajo kot strokovnjaka za starejšo kulturno dediščino, zlasti sakralno. Zato je bilo prav posebno snemanje Mestnih promenad v Trbovljah leta 2020 z režiserjem, domačinom Aljažem Bastičem, kjer sem v uvodu v oddajo med drugim povedal: Na prvi maj nas prebudijo godbe z budnico; tudi znamenita Delavska godba Trbovlje je v prazničen dan zbudila mesto in njegove prebivalce. Praznik dela je v tem okolju vedno imel poseben pomen, saj je bilo to najbolj industrializirano področje Slovenije s prevladujočim delavskim prebivalstvom. V Trbovljah zato ne bomo iskali in ne našli dvorcev in katedral, ampak industrijsko dediščino premogovništva. Tega sporočila in rdeče niti sem v oddaji tudi držal, saj v njej ni bilo ne sakralne ne fevdalne dediščine, zato sem dobil šaljiv prijateljev odziv, da je bila to moja najboljša oddaja!

Kako se odločite, kakšen nabor mest boste pripravili v posamezni sezoni? Kaj vam je pri izboru ključno, katerim usmeritvam sledite? Takole hiter pregled sugerira, da upoštevate verjetno različne regije.
Imate prav, v vsaki sezoni predstavim mesta štirih različnih slovenskih pokrajin. Razlogi so pravzaprav čisto preprosti – težimo namreč k raznolikosti posamezne sezone, saj najbrž res ne bi bilo smotrno, da bi v enem letu predstavili na primer štiri gorenjska mesta … Naj poudarim, da smo tako v seriji Kulturni vrhovi kot Mestne promenade segli tudi preko državne meje v skupni slovenski kulturni prostor: predstavil sem Gospo Sveto, Krko na Koroškem, Svete Višarje, Trst. Večkrat mi kdo reče, da so bile moje oddaje spodbuda za družinski izlet, iz turistične agencije pa so me celo vabili, da bi na podlagi svojih oddaj vodil izlete po Sloveniji. S tem je namen televizijskih ustvarjalcev dosežen – približati kulturno dediščino ljudem in jih spodbuditi, da si jo sami ogledajo in odkrijejo svojo osebno zgodbo. Ko sem serijo Mestne promenade začel, so bile možnosti izbora velike in vse poti po Sloveniji odprte, z leti pa se vedno bolj ožijo in moram veliko bolj razmišljati o izboru mest in vsebini oddaj.

Tokrat se bomo sprehajali po Celju, Vipavi, Idriji in Kopru. Vsa mesta se ponašajo z bogato zgodovino. Vsaka je v preteklih stoletjih tkala popolnoma svojo zgodbo in tudi podoba in življenja v njih so se temu primerno drugače razvijala. Pa je med njimi mogoče potegniti tudi kakšno vzporednico? Ste opazili morda kakšno nit, ki jim je skupna?
Vsa letošnja mesta so izredno zanimiva in bogata, rdeča nit predstavitve v Celju bo rodbina grofov Celjskih in knezov, v Vipavi plemiška rodbina Lanthieri, v Idriji dediščina živega srebra, v Kopru pa dediščina Beneške republike v mestu. V celjski oddaji se bomo spomnili tudi promenade kot nekdanje meščanske šege sprehajanja po glavnih mestnih ulicah in trgih, ki je potekala po posebnem protokolu, to je bil eden osrednjih načinov srečevanja in spoznavanja meščanov. Znana je bila v večjih mestih, kot sta Ljubljana in Maribor, v Celju pa se je spomin na promenado ohranil tudi na fotografijah znamenitega fotografa Josipa Pelikana, predstavljajo jo tudi na stalni razstavi v Muzeju novejše zgodovine. Tema promenade povezuje oddaje različnih sezon Mestnih promenad, posebne vsebinske vzporednice med letošnjimi mesti pa ne vidim. Prav tako je vsaki oddaji vtisnil svoj avtorski pečat izbrani režiser, letos so sodelovali uveljavljeni televizijski režiserji Petra Hauc, Alma Lapajne, Magda Lapajne in Božo Grlj.

Mesta spoznavate vselej tudi ob pogovoru z domačini, ki obiskovalcu vendarle predstavijo drugačen pogled na mesto. Kako izberete sogovornike, ki vas oz. nas popeljejo po koščkih mesta? Vam je pomemben kak povsem oseben, subjektiven pogled na mesto, pa naj bo to vaš ali sogovornikov? Navsezadnje je predstavitev vsakršne teme predvsem selekcija poglavij, ki se avtorju zdijo pomembna.
Nekatera slovenska mesta so tako bogata z dediščino in zgodbami, da bi si zaslužila več delov ali kar celotno sezono serije! To seveda ne gre, ker koncept serije ni takšen, in vedno je potrebna selekcija. Pri predstavitvi posameznega mesta so stvari, ki zaradi pomembnosti ne smejo manjkati, nekatere teme so izbrane zato, ker sooblikujejo scenaristično-režijski koncept oddaje, nekaj pa je moj osebni izbor. V oddajah nikoli ne gostim županov, politikov, podjetnikov in podobno, ampak strokovnjake posameznih področij in zanimive domačine. V oddaji so to kratka srečanja in pomenkovanja s sogovorniki, ki imajo poglobljeno znanje ali pa predstavijo drugačen pogled na mesto, predvsem z osebnega zornega kota. Poudarim pa naj, da sam kot avtor pridem v goste, zato vedno pristopam predvsem z velikim spoštovanjem do mesta in domačinov.

Namen serije je verjetno tudi opozoriti na bogato, predvsem kulturno dediščino, ki nas obdaja, pa morda nanjo niti nismo (več) dovolj pozorni. Kakšen je po vašem mnenju odnos ljudi do tovrstne kulturne dediščine?
Ohranjanje kulturne dediščine temelji na Zakonu o varstvu kulturne dediščine, izvajajo ga strokovne službe Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, vse skupaj pa je povezano s političnimi odločitvami. Verjamem, da se bo aktualna ekipa Ministrstva za kulturo z ministrico dr. Asto Vrečko na čelu, ki je umetnostna zgodovinarka, trudila v dobro kulturne dediščine. Nekateri koraki se že nakazujejo … V tem celovitem sistemu pa je izjemno pomemben tudi odnos med strokovnjaki in javnostjo z metodo popularizacije vrednot kulturne dediščine z namenom njene ohranitve. Načini popularizacije dediščine so se v zgodovini razvili od bolj tradicionalnih, kot so razstave in predavanja, do bolj sodobnih, tudi z interaktivnim sodelovanjem javnosti. Iz teme pomena medijev (predvsem Televizije Slovenija) v slovenski konservatorski praksi sem pod mentorstvom prof. dr. Sonje Ane Hoyer tudi doktoriral na Filozofski fakulteti.

Menite torej, da se dovolj zavedamo pomena kulturne dediščine, potrebe po skrbi za njeno ohranitev, ali jo včasih vzamemo že za kar malce samoumevno, kdo nemara celo za odvečno (kadar gre, na primer, za vprašanje kakšnih gradbenih posegov)?
Rekel bi, da ne… Ena stvar pa je bistvena – še tako dobro delo strokovnih služb žal ne bo obrodilo sadov, če se za dediščino ne bo zavzela javnost, sploh njeni lastniki, in pa če ne bo vzgoje na tem področju od šolskih let dalje. Kar poglejmo po Sloveniji: vseprevečkrat skažena kulturna krajina in posamezni kraji, namesto poenotene harmoničnosti naselij, kot so jih znali graditi naši predniki, sami prizidki v kričečih barvah! Ljudem manjka likovnega znanja in estetskega okusa, ob tem pa nimamo neposrednih finančnih spodbud, ko denimo v starih mestnih jedrih ljudje na hišah namesto lepo zasnovanih lesenih oken in vrat vgradijo plastična. Tu bi morali pri nakupu sofinancirati vsaj razliko v ceni med plastiko in lesom ... Če bi serija Mestne promenade in druge oddaje mojih kolegov vsaj malo pripomogle k ozaveščenosti o vrednotah kulturne dediščine, bi bil zelo vesel, vendar sem na tem področju bolj pesimističen.

Verjetno že razmišljate tudi o novi sezoni. So mesta že izbrana, poti po njih že začrtane? Kaj lahko pričakujemo?
Po zadnjih razmišljanjih in pogovorih z uredniki bom najverjetneje pripravil še tri sezone serije Mestne promenade, torej še dvanajst delov. To ne pomeni, da bo mest in krajev po Sloveniji zmanjkalo ali da si ne bi zaslužili predstavitve, kljub vsemu pa menim, da bo predstavitev šestintridesetih slovenskih zgodovinskih mest dovolj. Seveda pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj TV Slovenija, kjer Mestne promenade nastajajo, kolegi raznolike slovenske dediščinske zgodbe predstavljajo tudi v drugih oddajah in v krajših prispevkih, znameniti sta, denimo, mozaični oddaji Slovenski magazin in Alpe–Donava–Jadran. Če pa vas zanima prihodnja sezona Mestnih promenad, naj povem, da sem izbral Mursko Soboto, Brežice, Velenje in Postojno. Plan pa je, da bi serijo čez leta končal v Celovcu, v še enem mestu, ki povezuje Slovence v domovini in v zamejstvu. Slovensko dediščino, tako doma kot po svetu, pa predstavljam tudi v filmih, ki nastajajo v Uredništvu dokumentarnih oddaj. Med drugim smo naredili film Vinjete Slovencev – Beograd, enako načrtujemo za Prago, Dunaj in še kakšno mesto. Naj zaključim, da sem imel pri teh projektih in temah vedno podporo nadrejenih v Kulturnem in umetniškem programu TV Slovenija.