Človeške sledi so nastale nekje v obdobju pred 21.000–23.000 leti, sta potrdili metodi analize z radiokarbonskim datiranjem in optično stimulirano luminiscenco. To pomeni, da je naša vrsta, Homo sapiens, z obema nogama v Severni Ameriki stala že v človeku neprijaznih razmerah pozne ledene dobe. V tem obdobju so bili ogromni deli celine – območje vse do današnjega Illinoisa – še pod ledom.

Raziskovalci so našteli 61 stopinj, ki so se ohranile na obrežju nekega davnega jezera. Ljudje so hodili po mokrih tleh, sledi njihovih stopal pa so se ohranile, ko jih je prekrila plast sedimentov.

Prvim ocenam stroka ni verjela
Znanstveniki so v predhodni študiji te iste stopinje iz Nove Mehike datirali že leta 2021. Takrat so si pomagali z analizo semen, ki so bila vtisnjena v sedimentno kamnino, ter prišli do enakega rezultata: sledi so stare od 21 do 23 tisoč let. Takrat je znanstvena stroka ta podatek sprejela s skepso, češ da morajo biti taki zaključki napačni.

"Vsaka metoda datiranja ima svoje prednosti in slabosti, ampak ko tri različne metode pokažejo isti časovni okvir, je rezultat študije izjemno trden," je poudaril ameriški geolog Jeff Pigati, eden izmed glavnih avtorjev študije, objavljene v znanstveni reviji Science.

"Naši prvi rezultati so bili kontroverzni, zato smo vedeli, da moramo neodvisno ovrednotiti starost semen, da bi prepričali znanstveno skupnost. Ta študija je dokazno gradivo," je dodala soavtorica Kathleen Springer.

Homo sapiens se je pred več kot 300 tisoč leti razvil v Afriki in se nato razširil še na druge celine. Antropologi sklepajo, da so ljudje v Severno Ameriko prišli iz Azije, in sicer po kopnem, ki je včasih povezovalo Sibirijo in Aljasko.

Ocena popravljena za vsaj štiri tisoč let
Dosedanje arheološke najdbe so dajale misliti, da je človek Severno Ameriko poselil pred 16 tisoč leti, je za tiskovno agencijo pojasnil soavtor študije Matthew Bennett z Univerze v Bornemouthu. "Staroselci so bili tam prej, kot smo mislili, preden je velika ledena ovira na vrhuncu zadnje ledene dobe zaprla prehod z Aljaske proti jugu. Po kateri poti in kako so prišli tja, je treba še ugotoviti. Park White Sands je za zdaj samo ena točka na zemljevidu."

Študija iz leta 2021 je fosilizirane stopinje datirala s pomočjo semen vodne rastline Ruppia cirrhosa, ki so bila vtisnjena v kamnino. S to tehniko lahko določijo starost organske snovi, stare do 60 tisoč let, in sicer na podlagi stopnje razpada izotopa ogljik-14. Živi organizmi ogljik-14 absorbirajo v svoje tkivo, in ko organizem odmre, se ta izotop postopoma pretvori v druge atome, kar omogoča njegovo datiranje. Rezultati so bili v očeh stroke sporni zato, ker bi morska rastlina lahko ogljik črpala tudi iz vode, kar bi lahko izkrivilo končno oceno.

Dokaz je podkrepil cvetni prah
Tokrat so znanstveniki za radiokarbonsko datiranje uporabili cvetni prah iglavcev, kar je izločilo zadržke, povezane z vodnimi rastlinami. Iz istih sedimentnih plasti kot prej semena so izbrskali več tisoč delcev cvetnega prahu – in starost cvetnega prahu se je ujemala s prejšnjo oceno starosti semen.

Na koncu je tu še optično stimulirana luminiscenca, s katero so določili starost drobcev kamene strele v teh istih sedimentih s stopinjami. Ta metoda starost predmeta določa z merjenjem energije, ki jo je ta nakopičil, odkar je zakopan. Pokazala je, da so sedimentne plasti stare vsaj 21.500 let.