Zbirka je del širšega nabora več kot 800 artefaktov, v zvezi s katerimi sta Nizozemska in Indonezija leta 2022 podpisali dogovor o repatriaciji. Deloma gre za predmete, ki so bili naropani v oboroženih spopadih, deloma pa za predmete, ki so jih zasegli znanstveniki in misijonarji oziroma pretihotapili plačanci v štirih stoletjih nizozemske kolonialne oblasti nad Indonezijo.

"Navdušena sem nad tem, da imamo vse te artefakte doma," je za tiskovno agencijo AP komentirala obiskovalka muzeja Shaloom Azura. Izrazila je upanje, da sledi repatriacija še preostalih artefaktov, da "nam ne bo treba hoditi na Nizozemsko, če hočemo videti lastno kulturno dediščino".

Nekdanje kolonialne velesile so končno prisluhnile zahtevam
Prvi dogovori o vrnitvah kulturnih artefaktov so rezultat širšega globalnega gibanja za restitucijo in repatriacijo kulturnih dragocenosti. Leta 2021 je tako Francija razglasila, da bo v Benin vrnila skulpture, kraljevske prestole in svete oltarje, ki so jih njihovi predniki odnesli iz Zahodne Afrike. Belgija je vrnila zlat zob, ki je pripadal umorjenemu borcu za neodvisnost Konga Petriceu Lumumbi. V Kambodži so se leta 2023 razveselili vrnitve dragocenih ukradenih artefaktov, ki so bili odneseni v obdobju vojne in državne nestabilnosti; večina predmetov je pripotovala iz ZDA. Muzej v Berlinu se je zavezal, da bodo vrnili na stotine človeških lobanj iz nekdanje kolonije Vzhodne Afrike.

Pogajanja so začeli takoj po osamosvojitvi
Dogovor med Nizozemsko in Indonezijo je bil sad dolgotrajnega postopka in naporov, opozarja nekdanji veleposlanik I Gusti Agung Wesaka Puja, ki je bil na čelu indonezijske ekipe za repatriacijo. Pogajanja z nizozemskimi oblastmi so se menda začela takoj po razglasitvi indonezijske neodvisnosti avgusta 1945. Uradno je Indonezija za vrnitev svojih kulturnih artefaktov zaprosila šele leta 2022, ko so predložili tudi natančen seznam pogrešanih predmetov. "Repatriacija je za nas pomembna, ker nam pomaga rekonstruirati zgodovino, ki je morda izgubljena, zabrisana ali prirejena," je pojasnil Puja. "Zapolnimo lahko zgodovinsko praznino, ki je zevala na tem mestu."

Nacionalni simboli in junaki
Nizozemske oblasti so leta 1978 vrnile slavni kip princese Pradnye Paramite iz kraljestva Singhasari; na istem obisku je takratna nizozemska kraljica Juliana vrnila tudi sedlo in kopje, ki sta pripadala princu Diponegoru, ki zaradi svojega odpora proti kolonializmu 19. stoletja v Indoneziji velja za narodnega junaka. Prinčevo vladarsko žezlo se je v domovino vrnilo šele leta 2015, leta 2020 pa je kralj Willem-Alexander na svojem prvem uradnem obisku izročil še pozlačeno valovito bodalo.

Indonezija še vedno čaka na vrnitev "moža z Jave" – najstarejšega ohranjenega primerka vrste homo erectus, ki ga je nizozemski paleoantropolog Eugene Dubois izkopal v 19. stoletju.

Puja opozarja, da so vzrok za repatriacijo včasih tudi čisto pragmatični razlogi. Iz mesta Delft so denimo leta 2019 dobili 1500 predmetov, in sicer zato, ker je tamkajšnji muzej Nusantara bankrotiral.

Vrnjeni bodo samo predmeti, za katere bodo izrecno prosili
Nizozemski veleposlanik v Indoneziji Marc Gerritsen je ob tem komentiral, da bodo repatriacijo vzeli v poštev samo za predmete, ki jih bodo države zahtevale nazaj, in ne bodo začeli kar na splošno "čistiti" zbirk evropskih muzejev. "Nizozemsko javnost izjemno zanimata indonezijska zgodovina in kultura, zato vemo, da bo vedno zanimanje za te artefakte, če jih postavimo na ogled. Pomembno je, da se artefakti iz zbirk, ki so bili ukradeni v kolonialnih časih, vračajo na podlagi vzpostavljenega postopka."

Pri tem je poudaril, da je Nizozemska še vedno največji evropski vlagatelj v indonezijsko gospodarstvo. "Seveda obstajajo plati, na katere nismo ponosni, smo pa zelo hvaležni, da je Indoneziji tako mar za ohranjanje preteklosti."

Da bi nekdanji koloniji olajšali hranjenje in razstavljanje vrnjene dediščine, so nizozemske oblasti ponudile pomoč pri izboljševanju pogojev v muzeju in pri izobraževanju strokovnega osebja. Nekateri predstavniki stroke so namreč opozorili, da indonezijska zakonodaja ne zapoveduje varovanja in ohranjanja kulturne dediščine v zadostni meri. Med letoma 2010 in 2020 so denimo našteli vsaj 11 primerov kraj iz muzejev, navaja uradno poročilo iz leta 2023. V letu 2023 so tatovi s pomočjo ladij postrgali dno reke Batanghari v provinci Jambi ter nato naropali arheološke najdbe, kot so kovanci, keramika ter železni in zlati predmeti; večino so prodali v tujino.