Pravzaprav smo smeli biti sumničavi. Balet na glasbo skupine Queen in v Versacejevih oblačilih. Kot bi šlo za projekt že nekoliko priletnega koreografa, ki bi si pred smrtjo želel postati še popzvezda. Danes so vsi zaslužni za nastanek baleta Le Presbytère...! Balet za življenje mrtvi. In po videnem v ljubljanskih Križankah lahko rečemo le, da je balet Le Presbytère...! Balet za življenje spomenik prav vsakemu od njih, Mauriceu Béjartu, Gianniju Versaceju, Freddieju Mercuryju in tudi Wolfgangu Amadeusu Mozartu. Béjart je balet opisal kot balet o mladosti in upanju, najsi sta še tako brezupna in optimistična.
Vendar je ta balet še dosti več. V prvi vrsti je – predvsem zato, ker odlično tehnično podkovani plesalci iz ansambla Béjart Ballet iz Lozane pod umetniškim vodstvom Gila Romana to zmorejo – antologija baletne umetnosti. In obenem je apoteoza čudovitemu, a hkrati nujno tudi nekoliko fatalističnemu in grozljivemu umetniškemu geniju. Nekaj faustovskega je na celotni predstavi. Kot je bilo nekaj faustovskega na samem Béjartu s predirljivimi in odločnimi modrimi očmi in z vranje črnimi lasmi, je nekaj (pravzaprav veliko) fastovskega v baletu, ki gradi na skoraj shizofrenih podobah neobveznih in lahkotnih (jazz)baletnih figur na eni in disciplinirane baletne klasike na drugi strani ter na igrivosti in nedolžni ljubezni v enem in bolnišnični sterilnosti v drugem planu. Vse skupaj kulminira v 'videospotu' za skladbo I Want to Break Free, v katerem je nastopajoči plesalec groteskna podoba iz trash horrorja, odlični plesalec in trpeča figura obenem. Hja, res Faust torej.
Zadoščenje za manjkajočega Roberta Wilsona
Predstava Le Presbytère...! Balet za življenje ni le balet. Vsaj zame je dobro zadoščenje za pred meseci napovedan, nato pa menda zaradi finančnih razlogov odpovedani Pasijon po Janezu režiserja Roberta Wilsona. Zakaj? Še posebej ko nekateri liki s televizijskimi ekrani v rokah stopajo po odru in prek vključitve videa razvijajo večplastnost odrske zgodbe, se vzpostavi paralelizem s prav tako v posamezne pomensko sklenjene prizore členjene Wilsonove Shakespearjeve sonete (in lahko vzkliknemo, ja, spet smo pri enigmatičnem in (domnevno tudi v resnici) faustovskem geniju). Še bolj se tako zazdi v prizorih, ki so bolj kot ples gradnja slik, skoraj nekakšnih tableaux vivantes. Ko Béjart posamezne plesalce posede na rob, ko se kot napol klovnovske figure premikajo na čevljih z debelimi podplati in valijo krogle in po odru prevažajo telesa na bolniških mizah, se vse skupaj še bolj približa značilni wilsonovski estetiki. V vedno novih namigih na homoerotičnost, ki kulminirajo v kopičenju moških teles v kvadru v pesmi Radio Gaga, pa je tudi nekaj estetizirane obscenosti, kakšno sicer vedno lahko najdemo pri Petru Greenawayu.
Salieri v vsakem od nas
Baletna predstava Le Presbytère...! Balet za življenje ne more biti odpravljena kot muzikal (ali napol muzikal), ker je le navidezno lahkotna. Z namigi na to, da je zabava le na površju in da je za njo nekaj hudo resnega in tragičnega, je to balet o geniju, ki blesti in vztraja kljub zavedanju svoje minljivosti in ki vztraja in stremi k nečemu večjemu, hkrati pa sam sebe ruši. Gre za drugega Amadeusa, le da Salierija tokrat vsi nosimo kar v sebi. To referenco na Mozarta (morebiti tudi na Mozarta, kot je prikazan v Formanovemu Amadeusu) podkrepijo točke na Mozartovo glasbo, v katerih spoznamo tudi pravo baletno klasiko in nujnost njenega obvladovanja za nadaljnji razvoj plesnega giba do izrazite sodobnosti, ki jo je Bejart seveda tudi vključil v predstavo. Ta je tako zares je – kot sem že zapisala – antologija baletne umetnosti.
Solo Domenica Lavra v Radio Gaga
Na odru so seveda v ospredju plesalci. Moški. Čeprav je Gil Roman največ prostora odredil Julienu Favreauxu in Oscarju Chaconu, pa se vendar lahko zgodi, da si na koncu predstave najbolj zapomnite Etienna Béchada – pa ne zato, ker je pripravljen skoraj celotno skladbo A Winter's Tale prebiti v nekoliko sluzavem prizoru z delno razgaljeno Virgine Nopper sredi nekih lističev oziroma bolj verjetno snežink – in Domenica Levra. Slednji občinstvo začara s solom v Radio Gaga, ki je preprosto tisto, kar je Béjart ponudil plesalcem, kot so bili Barišnikov, Nižinski ali Nurejev, da so lahko pokazali, kaj pomeni biti baletnik in igralec hkrati.
Smrt, ki ni nekaj dokončnega
Le Presbytère...! Balet za življenje je balet, s kakršnim je Béjart preprosto moral začeti obdobje sklepanja svoje kariere koreografa, v kateri je podpisal več kot 200 koreografij in katero je sklenil balet V 80 minutah okoli sveta. Preferiranje glavne moške vloge in motiv smrti, ki ni nekaj dokončnega, ampak le zagon za nekaj novega, sta bila nekaj, skozi kar je Béjart na odru, ki so ga zasedli drugi, izražal samega sebe. Od svoje interpretacije Pomladnega obredja Igorja Stravinskega, v katerem izvirno žrtveno smrt ženske zamenja s kopulacijo moškega in ženske ter z njuno smrtjo, ki odreši pleme, prek Žar ptice, v kateri vodilni moški prav tako prek svoje smrti reši svoje može, pa do Freddieja Mercuryja in Wolfganga Amadeusa Mozarta se Béjart kaže mojstrskega tragika, ki mu pa uspe tragičnost življenja prek humornih, a plemenito zabavnih in skoraj neverjetno lepih prizorov narediti znosno in skoraj nujno. Ja, Béjart je bil eden redkih, ki mu je uspevalo razumeti, kaj je pomenila tragičnost v izvirni grški tragediji. Življenje. Strast. Lepoto.
Spodaj si lahko ogledate še nekaj izsekov iz predstave Le Presbytère...! Balet za življenje, vendar ne iz ljubljanske izvedbe.