Tokrat se je posvetil skupini The Stooges, ki je za številne celo najvplivnejša ameriška rock skupina sedemdesetih let, tista, ki je "odpihnila" zasanjana šestdeseta leta in v Združene države pripeljala pristno ameriški odgovor na britanski pank.

Če je bil dokumentarni portret Neila Younga skoraj pričakovan, saj gre za enega Jarmuschu najljubših ustvarjalcev rock glasbe, glasbenika, ki je dve leti pred tem za njegovega Mrtveca s svojim surovim, a tudi liričnim kitarskim zvokom ustvaril eno najbolj hipnotičnih filmsko-glasbenih oprem, pa je bil vsaj za nekatere poklon neukročenim Stoogesom nekako nepričakovan. Pa čeprav se za Jarmuscha že dolgo ve, da je bil in ostal eden ključnih akterjev ameriškega pank gibanja. Ti divji, barbarski, radikalni, neukročeni, provokativni in glasbeno "pritimivni" rokerji, kakor so jih včasih opisovali, se Jarmushu nekako niso zdeli blizu, še zlati ne na tisti "duhovni" ravni. In še posebej ne z ozirom na predhodno predstavljenega Younga. A to je res le na prvi pogled ...

Če se malo pomudimo pri na videz tako blagozvočnem, skoraj angelsko zvenečem Youngu, lahko kmalu odkrijemo, da vendarle ne gre za pretirano spodobno in blago kreaturo. S svojimi kitarski zvoki in še prav posebej z besedili, je znal Young tudi ostro zarezati v srce. Predvsem pa je bil to glasbenik, ki se je v svoji dolgi glasbeni karieri spreminjal, razvijal je svoj glasbeni izraz in ves čas ostajal izrazito samosvoj. Taki pa so tudi Stooges, ta, morda najbolj neprilagojena skupina sodobnega ameriškega roka, ki je v svoji glasbi spojila blues črnskih korenin (pa čeprav je Iggy kmalu ugotovil, po razsvetljenju, ki mu ga je prinesla smotka "svetega dima", da pravzaprav ni "črne polti", kakor nam zaupa v filmu), free jazz, coltranovsko jazzovsko ljubezensko izpoved, sodobno improvizirano glasbo, divjost pankerskih predhodnikov MC5 in še kaj.

A čeprav o mestu skupine The Stooges v zgodovini sodobne rock glasbe ni nobenega dvoma in čeprav ni nič manj gotovo, da je Iggy Pop ena najbolj karizmatičnih odrskih oseb, pa pri dokumentarcu Gimme Danger (naslov je povzet po eni od "uspešnic" te skupine) nikakor ne gre pričakovati mitizirajočega dokumentarnega zapisa, v katerem bi se vrstili posnetki osupljivih koncertov ter niz večjih in manjših poznavalcev, ki bi nas prepričevali, kako pomembna skupina so The Stooges. Ne, Jarmush nam razkrije osebne, intimne zgodbe za tem glasbenim mitom in preko Popove samoironije celo vse postavi na zdravo razdaljo.

Tako v filmu, ki mu samosvoj pečat dajejo likovno osupljive animirane sekvence, v katerih so glasbeniki preobraženi v like z velikih olj flamskih slikarjev, še najbolj zadenejo tisti, tako osupljivo neatraktivni, a hkrati tako pretresljivo pristni trenutki, ko nam Pop razkriva svoj intimni družinski svet, dejstvo, da je z družino živel v prikolici in to doživel kot izjemno priložnost, da jo resnično spozna. To je tisti pravi zaklad dokumentarca Gimme Danger, tista prava filmska nevarnost tega dela, ki bo gotovo naredila vtis na vsakega gledalca.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.