"Jezik ni samo sredstvo za sporazumevanje. Jezik je tudi arhiv spominov. Jezik je naš osebni dokument. Je naša prava osebna izkaznica, naš potni list," pravi pisatelj, pesnik, kolumnist, publicist in esejist Miljenko Jergović.

Rojeni Sarajevčan več kot 30 let živi v Zagrebu. V literarno orbito ga je izstrelil Sarajevski Marlboro. Spisal je več kot 30 del, polovica je na voljo tudi v slovenščini, jeziku, ki ga hrvaško-bosanski pisatelj razume, saj ima tudi slovenske korenine. "Tehtno in obenem pozorno upodablja nemiren čas še bolj nemirnega prostora ter tako tudi nas v tem času in prostoru" – piše v obrazložitvi nagrade vilenica za leto 2024, ki jo mojstru peresa za življenjsko delo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje prav danes.

Z Miljenkom Jergovićem sem se pred nekaj dnevi pogovarjala v Zagrebu, pred njegovim prihodom v Slovenijo. Beseda je tekla o naglasih, jezikih, priseljencih, politiki, njegovem starem očetu s koreninami v Tolminu, pa tudi o Severini. Intervju si lahko ogledate danes v oddaji NaGlas! na TVS1 ob 12. 30. Vabljeni tudi k branju celotnega pogovora:

Naglas ima, kot veste, v slovenščini več pomenov: pomeni naglas in glasno govorjenje. Kaj lahko na podlagi naglasa izvemo o človeku? Je naglas nekaj dobrega ali slabega? Kdaj je lahko nevaren?
Odlično vprašanje, predvsem za govorce jezika, za katerega danes ne vemo več, kako bi ga morali imenovati, da bo politično korektno. Ne vem, ali je to en jezik ali jih je več. V obdobju Jugoslavije smo ga najpogosteje imenovali srbohrvaški ali hrvaškosrbski. V tem jeziku ali teh jezikih naglas pomeni vse. Po naglasu se sliši, ali ste prijatelj ali ne, ste iz našega mesta ali iz mesta, ki ni naše. Naglas vas legitimira.

Da, naglas imajo ljudje, ki pridejo od drugod. V svojih delih jih imenujete kuferaši. Ko nimamo več naglasa, pomeni, da smo se vključili v novo okolje?
Ko nimamo več naglasa, pomeni, če sem lahko malo patetičen, da smo izgubili identiteto. Človek brez naglasa ali s tako imenovanim uradnim naglasom, naglasom, ki je predpisan v lektorski službi neke radiotelevizije, je človek, ki nikamor ne spada. Pri vsakem človeku se sliši oziroma bi se moralo slišati, od kod prihaja ali pa vsaj, kakšne izkušnje so ga oblikovale. Jezik ni samo sredstvo za sporazumevanje. Jezik je tudi arhiv spominov. Jezik je naš osebni dokument. Je naša prava osebna izkaznica, naš potni list.

V avtobiografskem romanu Oče ste napisali "prosim za pripadnost", in sicer v prošnji za državljanstvo. Je občutek pripadnosti za tujca, priseljenca, temeljnega pomena?
Mislim, da je za tujca, priseljenca in na splošno človeka temeljnega pomena, da ima dokumente. Dokumente moraš imeti. Če pogledamo s stališča dogajanja v Sloveniji, da nisi eden izmed izbrisanih. Slovenska zgodba o izbrisanih je izjemno resna, izjemno resna zgodba o slovenski kulturi. To je ena od velikih zgodb, ki bo živela dlje od ljudi, ki so bili v nekem trenutku izbrisani. Vsaka skupnost oziroma družba, vsak narod ima več takih zgodb. Rekel bi, da danes živimo v zelo nenavadnem obdobju. Danes je popolnoma izbrisana zavest o tem, kaj te zgodbe pomenijo in kako usodne so. Živimo v obdobju migrantov. Živimo v obdobju, ko se naše vojske in policije, predvsem v naših smešnih, malih, podeželskih, evropskih državah, ukvarjajo predvsem s tem, kako bi ljudem onemogočile, da bi svobodno potovali, se sporazumevali in se naseljevali v Evropi ter da bi v Evropi delali kot t. i. gastarbajterji.

Če pogledate, kaj poročajo mediji, spoznate, da je precej vrednejše življenje družine, ki je v Wisconsinu doma umrla v požaru, kot življenje enake družine, ki je v Sloveniji ali na Hrvaškem umrla pri tem, ko je poskušala priti skozi Slovenijo in Hrvaško v Evropo. Namenoma sem poudaril pot v Evropo, ker zanje, kot vidimo, Slovenija in Hrvaška nista Evropa. Nihče od ljudi, ki pridejo iz Afrike, Azije, arabskih in drugih držav, torej noben migrant nima posebne želje, da bi se dolgo zadržal v Zagrebu ali Ljubljani. To je precej pomenljivo v našem samodojemanju. Na podlagi tega bi morali presojati, ali smo Evropa ali ne. Imajo politiki prav, ko govorijo, da smo v Evropski uniji, ali pa je resnica drugačna? Bolj verjamem ljudem, ki iščejo boljše življenje, kot kateremu koli politiku.

Tudi vi ste leta 1993 iz Sarajeva odšli v Zagreb. Koliko je Zagreb zdaj vaše mesto in koliko je Sarajevo še vaše mesto?

Poudariti moram, da sem prišel kot človek, ki je imel službo. Zaposlen sem bil pri hrvaškem časopisu. Nisem občutil tega, kar so čutili ljudje, ki so med vojno prišli v novo okolje. Prišel sem med vojno, vendar mirnodobno. Kot gospod, človek z dokumenti in mesečno plačo.

Razlika je ogromna. Morda je bil prav to eden od razlogov, zaradi katerih nikoli nisem čutil potrebe in želje po prilagajanju, vključevanju, asimilaciji v okolje. Na začetku sem se zavzeto, pozneje pa bolj sproščeno trudil, da bi ostal tak, kot sem bil do takrat. Če si pisatelj, sta neprilagojenost in tujost privilegij.

Če imate privilegij, da lahko na svet okoli sebe gledate z majhne oddaljenosti, pravzaprav stojite nad svetom in ga opazujete iz polbožje perspektive.
Svet spremljate, kot da je v hišici za punčke iz cunj, vi pa ste deklica, ki se s to hišico igra.
Ne vem, zakaj se dečki ne bi igrali s hišico za punčke. Zaradi vloge, ki so jo imele punčke v naših generacijah, ni bilo primerno, da bi z lutkami igrali tudi dečki.

O vas govorijo kot o hrvaškem in bosanskem pisatelju, imate pa tudi slovenske korenine. Povejte nam kaj več o svojem dedku. Od kod prihaja?
To je precej zapletena zgodba. Moj stari oče Franjo Rejc je bil po očetu s Kneže pri Tolminu. Čeprav je pretežni del življenja živel v Bosni, je bil Slovenec, a ne samo po dokumentih. Slovenec je bil po svojih globokih prepričanjih in življenjski angažiranosti. Stari oče Franjo je bil tigrovec. V njegovi družini so bili eni od najznamenitejših tigrovskih revolucionarjev. Del dokumentov TIGR-a je skrival v Sarajevu. V šali bi rekel, da sem na to ponosen. Moj stari oče Franjo Rejc je bil iz današnjega pogleda nekakšen arheterorist. (smeh) To mu je res veliko pomenilo. Usoda domovine je bila v njegovem življenju izjemnega pomena. Tudi njegove najbolj dramatične izkušnje so povezane s Knežo, ne samo zaradi korenin in rodu.

Še nekaj se je zgodilo. Leta 1915 je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Poslali so ga seveda na zahodno fronto, na Sočo. Med prvima dvema strašnima bitkama na Soči je bil v bosanskem polku.

Ko je Italija med vojno prestopila na drugo stran in ko so nas Italijani kot že ničkolikokrat izdali, so Italijani starega očeta ujeli. Tri leta in pol je preživel v italijanskem ujetništvu. Takrat se je odlično naučil italijansko. Ta leta so mu ostala v najlepšem spominu. V italijanskem ujetništvu se je imel odlično. Našel je prijatelje za vse življenje. Med Italijani. Njegova zgodba iz domačih krajev, iz Primorske, s Kneže, iz različnih krajev, iz Tolmina, z vsega geografskega območja, tudi iz vojnega obdobja, iz Italije, Lombardije, me je spremljala od zgodnjega otroštva. Zgodbo sem slišal od njega, o njej smo se pogovarjali doma, veliko pa sem izvedel tudi iz dokumentov.

Vse mogoče si je zapisoval, čeprav ni imel pisateljskih teženj. Zapustil je ogromno izjemnih besedilnih dokumentov. Zapustil je tudi majhen ujetniški dnevnik, ki je grafično izjemno zanimiv. Pisal ga je v začetnem obdobju italijanskega ujetništva, dokler ni bil popolnoma domač. Da drugi ne bi mogli dnevnika prebrati, da se mu ne bi posmehovali, je pisal v italijanščini. Ker pa je verjetno še marsikateri sojetnik znal italijansko, je pisal v cirilici. To je zelo zanimivo videti.

Gre za prepis italijanskih besed v cirilico. Seveda besed ni zapisoval tako, kot jih izgovarjamo, "vukovsko" (po pravilih Vuka Karadžića, op. a). To ne bi bilo izvedljivo. Italijanske besede je zapisal tako, kot jih pišejo v latinici, vendar v cirilici. Na primer dve črki z v cirilici.
V vseh pogledih gre za neverjeten dokument. Majhno črno beležko sem v otroštvu vrtel v rokah. Rekel bi, da me je nekako oblikovala. Če s takimi stvarmi odraščaš, z zgodbo o TIGR-u in o njegovem sorodniku Bertiju Rejcu, ki je imel v njihovem norem boju zelo pomembno vlogo, se svet v tvoji glavi oblikuje drugače. Po eni strani sem bil mali Bosanec, Sarajevčan, pa tudi mali Dalmatinec, saj smo pol leta preživeli v Drveniku pri Makarski. V življenju sem imel dve resnični mesti, Sarajevo in Drvenik, in identitetno-mitološki kontingent sveta, ki leži okoli Tolmina, na Primorskem, v Lombardiji, ob Soči. Svet norosti, ki je bil v pripovedih nenehno prisoten, vendar tam nisem živel in takrat tistih krajev še nisem obiskal. Kneža je bila zame ...

Nekaj poznanega?
Poznal sem jo bolje od sveta, v katerem sem živel. Ker je bila Kneža plod moje domišljije. Na podlagi pripovedi sem si ustvaril sliko.

V vaših romanih spremljamo junake z razvejenim družinskim drevesom iz vseh delov nekdanje Jugoslavije. Beremo lahko tudi o družinskih skrivnostih. Zakaj so za vas sorodstvene povezave tako pomembne, da se k njim vedno znova vračate?
Najprej naj povem, da je vsaka pomembna zgodba družinska. Zelo zanimivo in pomembno je tudi, da smo na Balkanu, ki se začenja malo južneje od Dunaja, ne glede na to, kaj o tem nekateri menijo. Na Balkanu so bile družine od nekdaj prisilno pomešane zaradi nečesa, kar imenujemo velika preteklost, velika zgodovina, velika politika.
Moja družina je bila v tej regiji močno pomešana. Če pogledamo, zakaj je tako mešana, pa ugotovimo, da jih je pomešal cesar in kralj Franc Jožef I., ki je moje pradede pošiljal sem in tja. Pradedi so se selili, v oddaljenih državah spoznavali ženske, se z njimi poročali in imeli otroke. Iz uradniške politike Avstro-Ogrske, iz uradniške politike Dunaja, so bili ustvarjeni pogoji, da sem se rodil. Res je bilo tako. Če neki dunajski uradnik pred 150 leti ne bi podpisal dokumenta, s katerim je mojega pradeda ali prastrica poslal tja, kamor ga je, me danes ne bi bilo. To pomeni, da je bil Franc Jožef I. pomembno ime v moji "rodbini". On je, kako bi rekel, moj sorodnik.

Iz romana Rodbina bi prebrala kratek odlomek. "Moja dedek in babica pa tudi njuni starši in vsa naša družina so bili načeloma proti slehernemu zoperstavljanju oblastem. Pri tem človek res ne more nič. Ni na nas, da spreminjamo državo". Je še vedno tako? Se je kaj spremenilo?
Globoko sem prepričan, da se ni nič spremenilo. Globoko sem prepričan, da so imeli prav. Vendar se niso vedno držali tega, kar so govorili. V resnici si človek s tem nakoplje samo nove težave. Vseeno pa ni prav, da si gnida. Težko in naporno je biti gnida. V številnih življenjskih situacijah je lažje biti pošten kot pokvarjen. Pokvarjencem ni lahko.
Po vsem Balkanu smo vladarje dojemali kot nekakšne nezaželene in negativne rojake, ki so omogočali, da smo se rodili tako, kot smo se, ali pa so s tem, ko so nam pobili vso družino, naše življenje preusmerili. Naše resnično življenje, zasebna, družinska preteklost, je potekala skozi veliko zgodovino naših narodov in teh krajev. To me je od nekdaj izjemno zanimalo. To sem omenil tudi v delu Rodbina.
Moja stara mama je imela sestro. Sestra je imela sina edinca, ki mu je bilo ime Željko. Željko je bil pilot, ki mu je iz zračnih sil Neodvisne države Hrvaške uspelo pobegniti k Britancem. Če malo skrajšam ... Tik pred koncem 2. svetovne vojne, marca 1945, je sodeloval pri bombardiranju Sarajeva. Kot britanski pilot. Po vojni je svoji teti, moji stari mami, napol zares, napol v šali govoril, da je pazil, da ne bi zadel njene hiše. Če to pripovedujete kot anekdoto, spominja na Márqueza. Zveni popolnoma noro. Nemogoče, da bi bilo tako. Vendar je. Tako ni samo pri meni in v naši družini. Tako je povsod na Balkanu.

Kako pa gledate na incident s Severino na hrvaško-srbski meji? To je bil značilen primer tega, da so nekoga zaradi prepričanj ustavili in zasliševali. Severina se je na koncu obrnila. Mene pa zanima, zakaj Severina in številne druge javne osebnosti glasno sporočajo in se odločno zavzemajo za pravo stvar? Videli smo tudi Darka Rundeka, ki se zavzema za zaščito Une. V Beogradu smo videli Svetlano Bojković in druge igralce. Taki ljudje si upajo biti glasni. Kaj pa drugi? Kaj je z opozicijo? Kaj je z nevladnimi organizacijami in drugimi državljani? Kje se je to izgubilo?
Severino so nadlegovali na srbski strani mejnega prehoda Bajakovo. Gre za nadlegovanje brez razloga, kar je grozno. Hkrati pa bi spomnil, da se ne bomo delali neumne. Lani poleti so Sergeja Trifunovića nadlegovali iz popolnoma enakih nacionalističnih nagnjenj, in sicer v Splitu, ker si je njegov pes drznil stopiti v čisto hrvaško morje. Ko se je Trifunović odzval na policijsko nasilje, so ga za kazen za eno leto izgnali iz Hrvaške, celo iz Evropske unije. Popolnoma nesprejemljivo se mi zdi, da ima taka hrvaška oblast pravico, da nekoga izžene iz Evropske unije. To je popolnoma neprimerno. To je tako, kot da bi vam Viktor Orbán pridigal o človekovih pravicah.

Vendar so srbske oblasti pri Severini naredile veliko napako. To pa zato, ker so se spravile na popolnoma napačno osebo. Priznam, da pri tem celo malo uživam. Severina je za kaj takega preveč nevarna. Z različnimi oblikami nadlegovanja v javnosti ima veliko izkušenj. Po značaju malo spominja na zajedljive Italijanke iz italijanskih nadrealističnih filmov, ki so jih igrale Sophia Loren, Claudia Cardinale ... Taka je Severina.

Severina bo za vsako njihovo besedo odgovorila z desetimi najbolj strupenimi. Pri tem pa bo na svojo stran pritegnila ogromno ljudi. Pritegnila jih bo na pravi način, za dobro stvar, in če lahko tako rečemo, dobrosrčno. To je nauk zgodbe o Severini. Vsaka policija ravna nespametno, kadar napade državljane. Vsaka policija na koncu, če pomislimo na splošno prepričanje, ki je stereotipno, pripelje do tega, da ljudje govorijo o neumnih policistih. Zakaj obstaja stereotip neumnega policista? Ne samo na Balkanu. Zakaj to velja po vsem svetu? Zakaj v nobeni šali policisti niso bistri? Zaradi takih dogodkov.

Sva skoraj na koncu pogovora. Vsak dan slišimo strašne novice o napadih z nožem, terorističnih napadih, vojnah, ki divjajo, omenila sva migrante. Celo Evropska unija, največji mirovni projekt po 2. svetovni vojni, se zdaj oborožuje. V kakšnem svetu živimo? Je rešitev v knjigah? Je rešitev sploh mogoča?
V knjigah je rešitev za tiste, ki berejo. Za tiste, ki ne berejo, pa knjige niso rešitev. Književnost se od glasbe in slikarstva razlikuje po tem, da lahko glasbo slišimo po naključju. Tudi sliko lahko vidite po naključju, ničesar pa ne morete po naključju prebrati. Beremo vedno namenoma. To je eden od omejujočih dejavnikov pri tem, kako književnost vpliva na ljudi oziroma kako besedilo vpliva na svet. Po drugi strani pa samo skozi besedilo lahko spoznate, v kakšnem svetu živite.

Svet, v katerem živimo, ni bistveno drugačen od sveta v preteklosti. Drugačen je zato, ker so naša čustva otopela. Kot da vsi jemljemo anksiolitike. Kot da smo se najedli tablet proti čutenju in zdaj spremljamo svet okoli sebe. To je grozno. Grozno je, da smo popolnoma hladnokrvni do tega, kar se že predolgo, od 24. februarja 2022 dogaja v Ukrajini. Enako, če ne še bolj presenetljivo, je, da smo hladnokrvni, nezainteresirani in otopeli ob tem, kar se dogaja v Gazi. Res je, da se nismo odzvali niti na tisto, kar se je pred tem v dveh ali treh dneh zgodilo v Izraelu, ko je Hamas tri dni izvajal teror. Tudi takrat smo bili popolnoma mirni. Hladnokrvno, otopelo in brez interesa se bomo odzivali vse do takrat, ko nam bo nekdo v prsi zasadil nož. Takrat človek vendarle nekaj začuti.

Ob vsem, kar je manj od tega, imamo občutek, da se dogaja na drugi strani zaslona. Kot da gledamo nekaj na mobilnem telefonu. Kot da se dogaja nekomu drugemu, ali pa, kar je še bolj grozno, kot da se dogaja nekomu, ki je za to kriv ali je to celo izzval. Ker Ukrajinci niso hoteli tesno sodelovati z Rusijo, temveč so hoteli v Evropo, so napad izzvali. Palestinci so vdrli v Izrael in so napade izzvali. Tisti, ki so jim v vrat zasadili nože, niso podpirali Palestincev, temveč Jude. Zato so tudi oni tisti, ki so napad izzvali. Žrtve so vedno in povsod krive za to, kar se jim je pripetilo. Razen takrat, ko sami postanemo žrtev in ko nenadoma ne moremo več razmišljati tako, da bi krivca iskali v žrtvah.
Sami sebe ne vidimo kot krivce. Sami sebe vedno izvzamemo iz skupine. To je tako, kot če bi se jaz pred kakimi 20 leti s svojim avtomobilom odpeljal v Split, ko sta se pomerila Hajduk in Dinamo. Ko bi prišel v Split, bi bil presenečen, da so me prepoznali po avtomobilu, registriranem v Zagrebu. Kako je to mogoče? Je res tako? Pomeni, da sem tudi jaz tisti. Neverjetno je, ko človek nenadoma dojame, da je del skupine. Sami sebe ne dojemamo kot del skupine. To sem jaz. Saj me poznate. Nisem tak kot oni. V resnici smo vsi za nekoga oni.