V knjigi Zgodba moderne umetnosti, v enem najbolj referenčnih pregledov vizualne umetnosti 20. stoletja, je Norbert Lynton v poglavju Novi barbari zapisal: „Moderna umetnost nasploh in ekspresionizem posebej ne zanikata privlačnosti miru, reda, lepote, toda okoli leta 1900 so kakor tudi danes obstajale sile, ki so edini cilj umetnosti videle v izpodbijanju in sprevračanju teh vrednot.“ Zoperstavile so se lažem in iluzijam in zarezale v svet, ki je očitno drvel proti katastrofi, proti veliki vojni, obenem pa še razkrinkal kakofonijo naše podzavesti. Lyntonova knjiga je izšla leta 1980, ko je svet postajal vedno bolj urejen in ko se je posebej v Evropi se je z leta 1975 podpisano Helsinško listino oziroma sklepnim dokumentom Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi in z njo potrjeno voljo do sodelovanja med sovjetskim in zahodnim blokom okrepil občutek urejenosti in stabilnosti mednarodne skupnosti. V današnjem svetu je veliko lažje razumeti tesnobnost z začetka 20. stoletja in zato se zdi dveletni projekt kulturnega sklada Frankfurt RheinMain, ki v mnogo umetniških in teoretskih dogodkov razčlenjuje ekspresionizem, v tem trenutku še posebej aktualen. Projekt Phänomen Expressionismus poteka med avgustom 2009 in februarjem 2011, trenutno pa z veliko retrospektivo v frankfurtskem muzeju Städel na novo vrednoti delo Ernsta Ludwiga Kirchnerja.
V grobem lesorezu izrezani manifest
Ernst Ludwig Kirchner (1880–1938) je spisal večji del manifesta dresdenske umetniške skupine Die Brücke (Most), ki ji pogosto pripisujejo prvenstvo v ustvarjanju ekspresionistične geste v likovni umetnosti. Manifest, predstavljen v Kirchnerjevem namenoma okorno oblikovanem lesorezu, ki namiguje na spoštovanje umetnosti primitivnih ljudstev (zakaj, pozneje), piše: „Mi, ki verjamemo v napredek in v nov rod ustvarjalnih in tudi dovzetnih ljudi, pozivamo vkup vso mladino. Tako kot mladi, nosilci naše prihodnosti, tudi mi želimo doseči svobodo za življenje in ustvarjanje v nasprotju s starimi, ustaljenimi silami. K nam sodi vsakdo, ki neposredno in neprikrito zastopa tisto, kar ga žene v ustvarjanje.“
Z odločitvijo za določitev svojega mesta v umetniškem svetu oziroma za vstop v zgodovino z medijem manifesta je skupina Die Brücke tako kot druge skupine historične avantgarde pokazala svojo zavezanost maksimi, spremeniti svet. Manifest je namreč, če sledimo izpeljavi profesorja primerjalne književnosti na Columbiji Martina Puchnerja v knjigi Poerty of Revolution (Poezija revolucije), poezija v izvornem pomenu te besede; poesis v stari grščini pomeni dejanje ustvarjanja. In v tem smislu je poezijo mislil tudi Karl Marx, s Komunističnim manifestom soavtor povsem prvega manifesta v sodobnem pomenu te besede, in obenem izhodišča za manifeste avantgardnih gibanj, ko je v besedilu Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparteja v 'avantgardistični' dikciji pisal: „Socialna revolucija 19. stoletja svoje poezije ne more črpati iz preteklosti, ampak le iz prihodnosti. Ne more se začeti, preden ne zavrže vse vraževerno zaupanje v preteklost.“
Iskanje stalnega in prvinskega v človeku
Ekspresionizem se pravzaprav ni toliko ukvarjal s prihodnostjo kot s sedanjostjo in s tistim, kar je večno v človeku. Z naglim razvojem psihologije v 19. stoletju je namreč brskanje po strukturah naše psihološke podstati postalo kar kratkočasna dejavnost velikega dela izobraženega meščanstva, posebna strast pa je bilo iskanje tistega prvinskega v človeku, kar je civilizacija zatrla, kar pa se morebiti še pokaže v življenju in umetniških artefaktih prvobitnih ljudstev. In Kirchner je bil docela vpet v to psihološko sedanjost in v zahtevo novega ekspresionističnega umetnika po močnem osebnem stališču: „To sem videl, si zamislil, skusil; takole sem to doživel; takole sem jaz to občutil. /.../ Zares, moje vztrajanje pri vase zazrti umetnosti je upravičeno samo, če vam pomaga odkriti svoj pravi jaz, da bi se pa lahko razodel, sem se moral odreči tistemu vizualnemu jeziku, ki smo si ga delili in je bil vez med nami.“ (v Lynton, Norbert: Zgodba moderne umetnosti)
In tako so nastali znameniti Kirchnerjevi prizori berlinskega mestnega življenja v letih pred izbruhom prve svetovne vojne. Z intenzivnimi barvami in ostrimi potezami riše Kirchner latetno agresivnost in odkrito nervozo velemestnega življenja, ki sta se zaznamovani s 'krvavorumenimi' Brandenburškimi vrati iz leta 1915 prevedli v manifestacijo groze velike vojne. V teh delih gre za vrhunec Kirchnerjeve ustvarjalnosti in za očitno odpoved apoliničnosti in preferiranje dionizičnosti v umetnosti. Tako kot so že vrhunski mojstri manifesta, futuristi, v svojem temeljnem aktu zatrjevali, da se bodo umaknili, ko bodo prišli v srednja leta, se je tudi Kirchner dejavnemu angažmaju v velemestu odpovedal pred 40. letom. Umaknil se je v Davos, kjer je živel do smrti leta 1938, ko je nekaj po razglasitvi njegovih del za degenerirano umetnost in po umiku okoli 600 njegovih slik iz javnih galerij v nacistični Nemčiji naredil samomor.
Moja osupljiva dela v Städlu
Na razstavi v frankfurtskem muzeju Städel je s 180 razstavljenimi deli na ogled največja Kirchnerjeva retrospektiva zadnjih 30 let. Tudi sam Kirchner bi bil s tem zadovoljen. 21. decembra 1925 je v svoj dnevnik zapisal: "Moč mojih del v Städlu me je osupnila." Städel ima tudi največjo zbirko Kirchnerjevih del poleg Kirchnerjevega muzeja v Davosu, s Frankfurtom pa je bil Kirchner povezan tudi drugače. Leta 1916 je imel v tamkajšnji galeriji Schames svojo povsem prvo samostojno razstavo. Poleg že omenjenih slavnih berlinskih slik z deloma Ženski na cesti in Ženski z umivalnikom na čelu Städel predstavlja tudi manj znana Kirchnerjeva zgodnja in pozna dela ter seveda pomembno obdobje sodelovanja s skupino Die Brücke.

Naslednji veliki dogodek v projektu Phänomen Expressionismus pa bo odprtje velike razstave Gesamtkunstwerk Expressionismus v prostorih Mathildenhöhe Darmstadt. Ta bo raziskovala ekspresionizem onkraj likovne umetnosti in bo izpostavila tudi ekspresionistični film (predvsem dela Fritza Langa), arhitekturo in teater.