Roman, ki so ga nekateri literarni kritiki proglasili za veliki tekst sodobne slovenske književnosti in literarni odraz totalitete sveta, je pripoved o potovanju po skritih pokrajinah človekove notranjosti in obenem napet pustolovski roman, postavljen v himalajsko pogorje. Opisuje nenavadno prijateljstvo med indijskim modrecem Joganando in mladim Evropejcem, ki bi se rad za vselej uravnovesil in našel dokončne odgovore na vprašanja o namenu in pomenu svojega bivanja.

Ob deveti izdaji leta 2013 je Evald Flisar dejal, da knjige številni niso razumeli. Nekateri so ga povezovali celo z gibanjem new age: "Edini, ki je razumel, kaj sem hotel povedati, je bil literarni zgodovinar Tomo Virk."
Ob pripravi desete izdaje Virk priznava, da obstaja "nekakšna zadrega glede njegove recepcije v literarni stroki, morda nekoliko podobna tisti ob Bartolovem Alamutu, kjer pisatelj za ubesedenje globoke filozofske problematike uporabi žanr, ki velja za trivialnega". Kot pravi, je Čarovnikov vajenec žanrsko sinkretičen, zato ga je nujno brati skoz paleto več žanrskih perspektiv. "Če ga osiromašimo na eno samo, se njegov sporočilni domet okrni."
Dvojno zakodiran roman
Ena izmed lastnosti romana je negotovost žanrske perspektive, ki prispeva k temu, da je roman še vedno izziv za številne bralce. Na vprašanje, ali je roman literarna mojstrovina ali vodnik, ki lahko pomaga posamezniku pri njegovem notranjem iskanju, je Virk odvrnil, da oboje. "Je namreč, če uporabim izraz Charlesa Jencksa, dvojno zakodiran in zato uspešno nagovarja različno zahtevne bralce." Virk prepoznava v tem eno izmed odlik romana, nekatere pa to moti.