Več kot 70 let kasneje in po številnih prepričevanjih slikarjeve družine bodo Matissove besede, izrečene v intervjuju (ta je potekal več dni v Lyonu in Nici), vendarle objavljene.

Henri Matisse (1869-1954) je bil tedaj že eden najbolj cenjenih umetnikov na svetu. Čas, ko je bil skupaj z Andréjem Derainom vodilni predstavnik fauvizma, slikarske smeri, v kateri so umetniki v zgodnjem 20. stoletju stavili na intenziven kolorit in močno poudarjeno čutno izraznost, je bil že davno mimo, vendar osnovna izhodišča so ga spremljala do konca. Verjel je v dekorativno, a izrazno in poduhovljeno slikarstvo, ki bi imelo lastnosti moralne filozofije. Če je v prvih letih 20. stoletja v Parizu, tedanjem umetniškem središču sveta, s svojimi fauvisti (ime izhaja iz francoske besede les fauves – divje zveri) zaradi nenaklonjenih kritik le stežka preživljal svojo družino - vsaj dokler ni osvojil očesa Gertrude Stein in njenega kroga -, je bil v času druge svetovne vojne s svojim dolgoletnim prijateljem in večnim 'tekmecem' Pablom Picassom eden najbolj iskanih umetnikov. V tem obdobju se je posvetil kolažu oziroma gouaches découpées, tehniki, ki jo je sam opisal kot slikanje s škarjami, v njej pa svoj posluh za barvo in geometričnost ponesel na skrajno izčiščeno raven.

Matisse, ki so mu prijatelji leta 1907 v Parizu ustanovili zasebno šolo Académie Matisse, kjer je poučeval mlajše kolege, je bil izrazito zadržan človek. Večkrat je opozarjal, da se umetnik ne bi smel preveč izčrpavati v teoretskih izjavah, a kljub temu sam veliko napisal in izjavil.
Kritično o zbirateljih
Odločitev založbe Skira, da pogovor iz leta 1941 skrajša iz kakih 310 na 260 strani, je bila tudi posledica pomanjkanja papirja in nižanja stroškov v času vojne, vendar umetnika to ni prepričalo, piše Guardian. "Zmaličiti želite moje delo," se je razburil. "Stvari se lotim le z vso resnostjo. Gre za kakšnih 310 strani ... Ste jih pripravljeni sprejeti in objaviti v celoti?" Pretreseni Matisse se je tedaj zakopal v svoje iskreno razmišljanje o vsem mogočem - od umetnosti do tega, kako se spopada z depresijo - in nekaj odsekov napisal na novo, nekaj strani pa črtal v celoti. Med temi je bil tudi tisti del, v katerem se je razgovoril o zbirateljih, o katerih je imel pogosto kakšno neprijazno opazko. Neki zbiratelj ga je, denimo, ujezil, ker je njegovo sliko obesil v kopalnico. "Američani so kot otroci, ki naredijo prvo stvar, ki jim pade na pamet," je dejal. Tudi o trgovcih z umetninami ni imel lepšega mnenja: "Vse, kar mora obvladati dober trgovec z umetninami, je prodaja."
Prizor, ki si ga težko predstavljamo: Matisse s petjem nad depresijo
Henri Matisse, čigar dela dosegajo danes na dražbah vrtoglave cene, sodi med vodilne slikarje, ki so na začetku 20. stoletja tlakovali pot novi umetniški govorici. Po zaključenem fauvističnem poglavju si je uveljavil ime kot imenitni nadaljevalec klasične tradicije francoskega slikarstva. Nekoč je pripomnil, da se je vse življenje bremenil, ker ne slika kot drugi. A to so poznane besede. Prvič pa bomo zdaj lahko prebirali, kaj je leta 1941 povedal o spopadanju z depresijo. "... včasih se mi zdi vse črno ... Najbolj me zaskrbi, da bi izgubil ljubezen do dela. Črn obup zmorem prenesti, če si žvižgam ali pojem."

Prepis pogovora je že od osemdesetih let, ko je prevzel arhiv švicarskega likovnega kritika Pierra Courthiona, v hrambi Gettyjevega raziskovalnega inštituta. Knjiga z naslovom Chatting with Henri Matisse: The Lost 1941 Interview (Kramljanje s Henijem Matissom: Izgubljeni intervju iz leta 1941) bo pod okriljem založbe galerije Tate izšla septembra. Proti objavi je bil dolgo tudi umetnikov vnuk Claude Duthuit, a se je kasneje vendarle pustil prepričati o zgodovinski vrednosti zapisa in prispeval celo spremno besedo.
Največji poznavalci Matissovega dela so omenjeni intervju sicer poznali, nikoli pa ga niso zares citirali. O zgodbah in kritikah iz intervjuja se nikoli ni zares govorilo, pojasnjuje urednik knjige Serge Guilbaut, celo umetnikove analize lastnega dela so ostale pozabljene. Guilbaut pojasnjuje, da intervju odstira nove poglede na umetnikovo ustvarjanje. Matisse je barve opisal kot sozvočje in slikanje primerjal s simfonijo. "Barva je moč. Moje slike sestavlja štiri ali pet kontrastnih barv in ta kontrast ustvarja energijo. Ko nanesem zeleno, to ne pomeni trave. Ko nanesem modro, ne slikam neba." A takšna razmišljanja Matissa, ki je moral imeti na začetku ustvarjalnega procesa vedno pred seboj jasno vizijo celote, so znana.
Prvič s čopičem v rokah
Spomin ga je popeljal tudi v mladost, ko je bil star 21 let in so mu med okrevanjem zaradi vnetja slepiča podarili škatlico barv, sam pa si je kupil knjigo z naslovom Kako slikati. "Seme je padlo na plodna tla in moralo je rasti. Popek se je moral odpreti. Odtlej sem le redko razmišljal o čem drugem. Zgolj o slikanju. Razraslo se je kot plevel. Kdo ve, od kod se je vzelo."
Umetnost kot umsko pomirjevalo vsakega človeka
Po odkritju tega ustvarjalnega "raja", kot je zapisal, ob prehodu v zadnje desetletje 19. stoletja, je na očetovo veliko razočaranje opustil študij prava in življenje posvetil slikarstvu. Leta 1908 je pisal takole: "To, o čemer sanjam, je umetnost ravnovesja, čistosti, vedrine, brez vznemirjajoče ali zaskrbljujoče predmetne snovi – taka umetnost bi bila za slehernega umskega delavca, tako za poslovnega človeka kot za književnika, blagodejno umsko pomirjevalo …, nekaj, kar bi bilo podobno udobnemu naslanjaču, v katerem si odpočiva od fizičnih naporov."