Da morda največji živeči ameriški pisatelj ni silen oboževalec tehnološkega napredka, ni nobena skrivnost. Na literarnem večeru v New Orleansu je obdelal široko paleto tem, od tega, da se mu je zdel konec romana Krožna cesta "prisiljeno turoben", komentiral, da "je ameriška književnost od modernizma dalje malo bedasta", in nato svoj bes usmeril na "najbolj nadležno" med družabnimi omrežji, Twitter.

"Na Facebooku sem imel profil kaka dva tedna, in sicer kot del pisanja nekega članka - zdelo se mi je nekam trapasto. Twitter pa je neizrekljivo nadležen. Twitter predstavlja vse, čemur se zoperstavljam ... Težko je navajati dejstva ali razviti misel v 140 znakih ... To je tako, kot če bi Kafka odločil posneti video, v katerem bi z zastavicami signaliziral Preobrazbo. Ali pa, če bi kdo hotel napisati roman brez črke P ... Skrajno neodgovoren medij je. Ljudje, za katere mi je mar, so bralci ... še posebej resni bralci in pisci, to so moji ljudje. In mi ne trobezljamo radi o sebi."

Franzen kot smrkec Zmrda?
Franznov "izpad" seveda ni povzročil masovnega zapuščanja Twitterja, prej nasprotno: na družabnem omrežju "trobezljačev" je vzcvetel t. i. hashtag #JonathanFranzenhates (Jonathan Franzen sovraži). Pod to oznako uporabniki naštevajo, kaj vse po njihovem pisatelj sovraži: smeškote, "ker se da čustva natančno podati samo na 600 straneh", psičke, ljudi, ki sovražijo Jar Jar Binksa, "vse, kar ima manj kot 25 tisoč besed" in fotoaparate, ker "so prave slike le tiste naslikane".
Prvi tviti, ki so Franzna skušali braniti, so bili nemudoma deležni posmehovanja, zabavi pa se je pridružila tudi igralka Minnie Driver, ki je tvitnila, da Franzen sovraži luno, "ker je njen sij neizrekljivo varljiv in le gol odsev."
Čeprav je Franzen znan po tem, da se vsakič, ko se loti pisanja, popolnoma izolira od medijev in interneta, ima njegov najnovejši roman, Svoboda, svoj profil na Twitterju; sledi mu približno 1700 ljudi, kar je precej manj kot profilu Emperor Franzen, ki je parodija pisatelja.
Je zaradi uspeha izgubil stik z realnostjo?
Ameriška pisateljica Jami Attenberg, ki se je prav tako udeležila pogovora na univerzi Tulane, je kasneje za Guardian komentirala, da je zaradi Franznovih izjav "pravzaprav besna". "Ne pravim, da nima prav glede tega, kako ti družabna omrežja odžirajo čas, ker ti ga res; stvar je v tem, da ne razume, da mora veliko pisateljev ta medij uporabljati za mreženje. njemu ni treba početi ničesar! Ima svojega publicista, ki najbrž še ponoči sanja o njem, pa naj se bliža izid kake nove knjige ali ne. Medtem ko se ostali trudimo, da bi nas brali, ima on svobodo, da je, kakršen hoče biti. Nikoli več ne bo na lastni koži preizkusil, kako se je truditi za pozornost. Ne trdim, da je staromoden, pač pa, da je izgubil perspektivo."

Narcisizem Facebooka
Franzen se sicer zaveda, da "ste verjetno že siti tečnih 51-letnikov, ki se usajajo nad družabnimi omrežji", si je pa vseeno vzel čas tudi za komentar Facebooka, kjer "nastopamo v svojih lastnih filmih, se nenehno fotografiramo in s pomočjo stroja uveljavljamo svojo premoč. In ker je tehnologija v bistvu samo podaljšek nas samih, nam je ni treba prezirati, ker se da z njo tako manipulirati. Vse je ena velika, neskončna zanka. Ko se 'spoprijateljiš' s človekom, ga v resnici samo vključiš v svoj zasebni pekel laskavih ogledal."
Franzenfreude
Franzen se je med velika imena ameriške književnosti povzpel leta 2001, z izdajo romana Popravki (The Corrections), ki so ga prodali v več kot treh milijonih izvodov. Njegov dolgo pričakovani naslednji "veliki" roman Svoboda (od nedavnega ga imamo tudi v slovenskem prevodu) mu je prislužil naslovnico revije Time - a, po drugi plati, tudi izum termina "Franzenfreude", s katerim je pisateljica Jennifer Weiner opisala "bolečino ob pogledu na množične in dolge recenzije, s katerimi svet zasipava Franzna."