Med drugim je posnel dokumentarni film o glasbenem svetu turških arabesk, pa tudi o fenomenu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so turški režiserji in scenaristi kopirali in predelovali filme z vsega sveta za turški trg. V zadnjem celovečernem filmu, ki je po premieri v okviru Festivala migrantskega filma in Druge godbe trenutno na sporedu Kinodvora, se je Kaya namenil raziskati zgodovino turškega delavstva v tujini in glasbe, ki ga je spremljala.

"Nemška marka je varljiva ljubezen," pravi eden izmed verzov pesmi turško-nemškega pisca Arasa Örna, s katero Cem Kaya uvede film Ljubezen, nemške marke in smrt. Omenjeni verz nazorno povzame izkušnjo delovnih migracij, ki so na tisoče Turkov, pa tudi Jugoslovanov, Italijanov in drugih v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja privabile v Nemčijo z obljubo zaslužka, da bi zapolnili delovna mesta, ki jih je nemška industrija nujno potrebovala. Na eni strani delavskega kovanca oz. nemške marke, če smo natančni, je bila obljuba boljšega življenja, na drugi pa težke delovne razmere, izkoriščanje, izoliranost od novega okolja, ki potrebuje delavce, ne pa ljudi, in rasizem.

Kaya v svojem filmu spretno prepleta dve pripovedni niti – posveča se popularni glasbi turških ustvarjalcev v Nemčiji in v njej išče sledi družbenopolitičnega ozračja, iz njih pa gradi širšo sliko migracij, kronološko izmenjujoč obe perspektivi, vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes. Prav popularna glasba je bila v Nemčiji tista, ki je delavce spodbujala, jih spremljala zunaj delovnega časa in jim v novem okolju nudíla prepotrebno domačnost. Sentimentalne popevke so v začetnem obdobju prepevale o hrepenenju po Turčiji, o Nemčiji in njenih neizpolnjenih obljubah, o življenju nekje vmes ter njegovi posledici, odtujenosti, pa tudi o delavskih pravicah in boju zanje.

V dokumentarnem filmu slišimo zvezdnice in zvezdnike "gastarbajterske" scene; glasba nekaterih je z bolj čustveno platjo blažila osamljenost, pesmi drugih so krepile politično zavest in spremljale delavske proteste, spet tretji so si služili denar z igranjem v priljubljenih glasbenih restavracijah ali pa na porokah – pri teh so na primer glasbeniki morali obvladati ritme z različnih koncev Turčije, pa tudi pesmi v kurdščini in arabščini. V filmu spoznamo zbiralce plošč in kaset, pa tudi par, ki je imel trgovino s priseljensko glasbo. Prav od njih izvemo, kako obsežna in raznovrstna je bila ta glasbena produkcija, pa tudi, kako pomembna je bila glasba za vse, ki so zapustili Turčijo in si v Nemčiji gradili novo življenje.

Režiser je za film posnel številne intervjuje, ob tem pa je brskal po arhivih, da bi lahko ponazoril ozračje iz časov, ki jih v pripovedi spoznavamo. Kljub razmeroma preprostemu dokumentarnemu pristopu – poslušamo pričevanja o preteklosti in ob glasbi gledamo stare posnetke – film z natančno montažo enakovredno odmerja raznovrstne vidike obdobij ter dosledno razišče situacije in njihov izraz v glasbi pri vseh generacijah. Pri tem ne pozabi na najmlajše, ki so v tuje okolje prišli v otroških letih, t. i. pozabljeno generacijo, ki so se v ozračju rasističnega nasilja konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let našli v hiphopu.

Film Ljubezen, nemške marke in smrt Cema Kaye se je namenil povedati zgodbo tisočih v časovnem razponu pol stoletja, to pa je v enem filmu zagotovo težko zajeti. A mu je uspelo – že res, da film lahko ponudi samo obris kompleksne zgodovine, toda Kaya premišljeno in z veliko srčnosti gledalcem na več ravneh predstavi "gastarbajtersko" izkušnjo, ki je bila navsezadnje tudi izkušnja številnih Slovencev, za številne pa še vedno je. S tem pa veliko pove tudi o sodobnih delovnih migracijah, ki so vse prevečkrat skrite očem.

Iz oddaje Gremo v kino.