Lee Miller je dolgo opazovala popraskano steklo ob kljuki. Šlo je za poškodbe, ki so jih steklenim vratom prizadejali diamantni okraski na prstanih, s katerimi so butnile ob steklo, ko so odpirale vrata. Nekoč je v pravem trenutku pritisnila na sprožilec in igličasti vzorec brazd na steklu ter roka, ki odpira vrata, sta se na fotografiji združila v … roko, ki eksplodira. Exploding Hand (Roka, ki eksplodira) je ena najbolj znanih fotografij Lee Miller in obenem tudi tudi fotografija, ki poudari bistvo njene umetniške fotografije. Image trouvé ali najdena podoba kot pendant konceptu objet trouvé oziroma ready-madu v objektni umetnosti je postala sidrišče nadrealistične fotografije.
Najti pravo realno podobo in jo prek umestitve v pravi plan, v pravi fotografski pogled preobraziti v nekaj, kar deluje zunaj tega sveta. To je Lee Miller prav dobro znala. Tako je, na primer, nastala tudi igriva fotografija Charlieja Chaplina, ki mu raste lestenec iz glave. Lee Miller je bila seveda veliko več kot le nadrealistična fotografinja. A to plat njene kariere najprej izpostavljamo zato, ker si njen sin in skrbnik njenega opusa Anthony Penrose želi, da bi se njegove matere spominjali predvsem kot nadrealistične fotografinje. Prav tako naj bi se je spominjali kot človeka, ki mu je prijateljstvo pomenilo ogromno.
Muza in sodelavka Mana Raya
Prav tema prijateljstva in prijateljskega kroga Lee Miller je prav tako pomembna tema razstave Legendarna Lee Miller. Razstavo sklenejo portreti Pabla Picassa, Jeana Dubuffeta, Jeana Cockteauja in nekaterih drugih 'prvakov' predvsem francoske nadrealistične in kubistične scene. Ta scena je izoblikovala fotografsko senzibilnost Lee Miller. Ko je po uspešni manekenski karieri in slovesu najlepše ženske na svetu na vrhuncu svetovne gospodarske krize dopotovala v Pariz, je postala muza Mana Raya in skupaj z njim razpirala konceptualno in tehnično polje umetniške fotografije.
Skupaj sta odkrivala postopek solarizacije oziroma presvetljevanja fotografskega negativa, da bi delno ali v celoti 'zaobrnila' tonski register na fotografiji. Kar je bilo belo, je postalo črno ali pa so objekti dobivali fantastične, skoraj 'nebeške' bleščeče obrobe. Upodabljanje nečesa, kar je od tega sveta, pa ne deluje tako … nekako za to je šlo pri fotografiji Lee Miller. In ko je sredi egiptovske puščave, na 'začasnem' begu iz zlate in dolgočasne kletke oziroma palače njenega tedanjega moža Aziza Elouija Beya ustvarila znameniti Portret prostora (Portrait of Space), je v pogledu skozi raztrganino šotorskega platna in v 'ranjenih' konturah belega oblaka ujela subtilni 'portret' svobode, ki se nam izmika.
Med bombami sredi Londona
Bila pa so tudi obdobja, ko je Lee Miller fotografirala prizore, pri katerih je še kako šlo za dejansko resničnost. Bila je namreč tudi ena prvih vojnih fotografinj in morda celo edina ženska fotoreporterka med drugo svetovno vojno. Ko je iz Egipta po ločitvi od Aziza, ki je sam sprevidel, da njegova žena v Egiptu ni srečna, dopotovala v Anglijo, je na kopno stopila prav na prvi dan nemških bombnih napadov na London. Niso se končali nekaj let in v tem času je Lee Miller ustvarila nekaj najlepših fotografij vojnega Londona. Na celini je šlo potem bolj zares. Skupaj z Američani je prodirala proti Nemčiji, 30 dni je preživela na najbolj 'živi' fronti; bila je zraven, ko se je osvajalo Köln in v svet poslala eno prvih fotografij kölnske katedrale, katere tla so bila prekrita z zdrobljenim steklom in kamenjem; in bila je zraven, ko se je 'odkrivalo' Buchenwald z ostanki človeških trupel v krematorijih.
Težko bi rekli, zakaj, a po vojni se Lee Miller ni dobro znašla. Svet radožive in radovedne avantgarde se je zdel preteklost in podobe vojne so morda razbile vero Lee Miller v svet. Dolga leta se je iskala. Občasno je še vedno pisala za Vogue in fotografirala umetnike, o katerih je njen mož Roland Penrose pisal biografije. Precej je tudi pila. 'Na novo se je izumila' šele nekaj let pred smrtjo leta 1977. Nov izziv je tedaj odkrila v prirejanju večerij za prijatelje, ki so jo obiskovali na posesti Farley Farm v Sussexu. Kot pove Anthony Penrose, je iz večerij naredila prave estetske umetnine. In jih tudi fotografirala.
Lee Miller - objekt, ki naj se ga uniči
Lee Miller je bila, tako rekoč, simbol nove umetnice in ženske 20. stoletja. Imela je svoj lastni karierni načrt, želela je biti svobodna kot moški in pri tem je na laž postavljala tudi nekatere avantgardiste, ki so deklarativno prisegali na absolutno svobodo. Tako je ob živce spravljala svojega ljubimca Mana Raya, ko je za sebe terjala enako svobodo v ljubezni in iskanju novih 'začasnih' ljubimcev, kot je 'pripadala' njemu. Ko sta se razšla, je njej 'na čast' ustvaril skulpturo Objekt, ki naj se ga uniči – metronom, katerega kazalec se giblje mimo fotografije oči Lee Miller. Vendar je Lee Miller že vedela, zakaj ji pripada vsa svoboda na tem svetu. Kot deklico jo je posilil družinski prijatelj in jo okužil z gonorejo. Življenje ji je za nekaj let spremenil v pekel bolečin in antibiotičnih koktajlov. Za to zla se Lee Miller nikoli ni želela maščevati, ampak je v svetu iskala njegovo antitezo – lepoto in njene trenutne prikaze; hkrati pa je razgaljala tudi tisto, kar je to lepoto želelo uničiti. Vsekakor pa je bila ena najboljših fotografinj 20. stoletja.