V kolumni OFTID ste že lahko brali o treh izmed petih najpomembnejših filmskih festivalov (Sundance, Cannes in Benetke). Poleg tokratnega Toronta nam ostane le še Berlin, ki ga bom predstavil februarja ob njegovi 60. obletnici.

Festival festivalov
Toronto International Film Festival (TIFF), ki se je sprva imenoval "festival festivalov", ker so prikazovali le zbirko najboljših festivalskih filmov z vsega sveta, so ustanovili leta 1976 v hotelu Winsdor Arms v največjem kanadskem mestu. Tradicionalno se odpre prvi četrtek v septembru in traja deset dni. Vsako leto prikažejo od 300 do 400 filmov na 23 platnih po različnih dvoranah v središču mesta. Letno festival obišče več kot 300 tisoč ljudi, med katerimi najdemo filmske ljubitelje, novinarje, filmske ustvarjalce in 'filmotržce'. V 80. in 90. letih je bil festival znan po večmilijonskih distribucijskih pogodbah, ki so jih studii (prek svojih oddelkov za neodvisne filme, ki so medtem drug za drugim poniknili) sklepali z neodvisnimi filmarji, ki so na festival prihajali v upanju na bogastvo in slavo. Danes neodvisne filme kupuje paleta podjetij z različnimi prioritetami in distribucijskimi kanali. Zlasti letos se pozna vpliv gospodarske krize, saj se je kljub kakovostni filmski beri zgodil le en sam nakup večje produkcijsko-distribucijske hiše The Weinstein Company. Gre za režiserski prvenec modnega oblikovalca Toma Forda A Single Man s Colinom Firthom in Julianne Moore, za katerega seveda upajo, da se bo uvrstil v igro za oskarje.

Raznovrstni program
Mnogi cenjeni filmi so tukaj doživeli svetovno ali severnoameriško premiero (Chariots of Fire, The Big Chill, Husbands and Wives, Downfall, American Beauty, Sideways, Crash). Zaradi primernega jesenskega termina ameriški studii izkoriščajo festival kot odskočno desko tistih filmov, za katere upajo, da bodo nominirani za oskarje. Ray (oskar za glavno moško vlogo) in Revni milijonar (8 oskarjev) sta bila premierno prikazana prav na TIFF-u.

Čeprav se festival vse bolj posveča hollywoodski produkciji, kljub temu ohranja svoje neodvisne korenine prek retrospektiv narodnih kinematografij in posameznih režiserjev ter izbranih kanadskih, afriških, južnoameriških in azijskih filmov. Med neobičajnimi kategorijami sta, denimo, program za otroke in mladino "Sprockets" in t. i. polnočna norija "Midnight Madness". Zadnja je priljubljen vsakoletni izbor grozljivih ali preveč odbitih filmov, ki jih ne morejo uvrstiti v druge, bolj umetniške kategorije.

TIFF se zelo posveča kanadskemu filmu in leta 2001 so 17 let stari tradicionalni program "Perspective Canada" razdelili na predstavitev 8-15 kanadskih celovečernih režiserskih debijev "Canada First!" in izbor 30-40 kratkih kanadskih filmov "Short Cuts Canada".

Vlaganje v prihodnost in skupnost
Leta 2007 je festivalska skupina s finančno pomočjo regije in države začela gradnjo novega poslopja Bell Lightbox v središču Toronta (na zemljišču, ki ga je podaril režiser Ivan Reitman z družino), ki ga bodo odprli prihodnje leto. Namen je filmofilom omogočiti celoletne aktivnosti, kot so galerije, kinodvorane in arhivi. Organizatorji se sicer trudijo na različne načine omogočiti komunikacijo med gledalci in ustvarjalci z namenom izmenjave zamisli o umetnosti in poslu filmskega ustvarjanja.

Statistika
Preteklo leto so organizatorji TIFF-a prejeli več kot 4.000 prijav, med katerimi so izbrali 312 filmov (od tega 249 celovečernih) iz 64 držav in jih razdelili v 17 programov. 116 filmov je doživelo premiero, 61 filmov pa je bilo prvencev. Vsak film je prikazan dvakrat za javnost in vsaj enkrat za medije in 'filmotržce'. Akreditiranih je več kot 1.000 mednarodnih medijskih predstavnikov.