Večina jih ždi; delajo nič ali se ''v počasnem posnetku'' premikajo naokoli; štiriredno po ozki poti in tako ''izredno praktično'' za morebitne pohajalce živahnejšega koraka; jedo kremne rezine ali sladoled. Gre za precej drugačno miselno nastrojenost, pogled na svet, kot je obvladovala goste tistega, ki je Bledu pridobil mednarodni sloves. To je bil Švicar, eden pionirjev tako imenovanega atmosferičnega zdravljenja, Arnold Rikli. Na Bled je prišel leta 1852, to je v času, ko so Angleži začeli odkrivati švicarske Alpe in so spodbudili preobrazbo Švice v moderni turistični raj.
Omemba Angležev v tem spisu ni naključna, in preden se vrnemo na Bled in k Rikliju, jim moramo nameniti še nekaj besed, kajti prav družbeno-gospodarski premiki na Otoku pojasnjujejo vzpon turizma in še posebej aktivnega, zdravilnega turizma, ki sicer v promocijah turističnih krajev v zadnjih letih spet aktivneje nastopa, ki pa se mora zaradi nastrojenosti sodobnega človeka k užitku tukaj in zdaj in zaradi zamejenosti njegovega polja zaznavanja in rezoniranja na videno in občuteno podrejati zabavni in spektakelski komponenti turistične ponudbe.
Zdravnik zamenja duhovnika kot vrhovno avtoriteto
Ni naključje, da so bili Britanci tisti, ki so najprej ''institucionalizirali'' industrijo turizma, saj je ta pojav neposredno povezan z industrijsko revolucijo. Ni bilo bistveno le ''krajšanje'' razdalj zaradi novih prevoznih sredstev, ni bil odločilen večji zaslužek v žepih več ljudi in tudi ne več prostega časa. Posebej z ozirom na turistično obiskovanje alpskih krajev je bil pomemben strah pred novim velemestom, pred nevarnostmi za človekovega duha, s katerimi je to mesto grozilo, oziroma strah pred invazijo povzročiteljev nervoze. Ta je postala ključna beseda trenutka, ko je zdravnik zamenjal duhovnika v hierarhiji avtoritet, ki podajajo nasvete za pravi način življenja. Narava, ki je bila prej predvsem vir hrane in drugih surovin, nekaj, kar si je potrebno podrediti in izrabiti, je postala pojmovana kot instrument regeneracije; ''potop'' vanjo pa najboljši način za zajezitev nervoze, katere letalni učinek za družbo je sicer že leta 1760 definiral švicarski zdravnik Simon-August André Tissot, tudi zdravstveni svetovalec v Vatikanu in avtor v njegovem času vplivne knjige L'Onanisme (Onanija), v kateri je pisal, da samozadovoljevanje in spolni ekscesi vodijo k izčrpanosti in na koncu povzročijo prezgodnjo smrt. Kar pa zadeva nervozo, jo je razumel kot izraz vedenja in mišljenja ljudi, ki predstavlja napad na tradicionalne družbene konvencije, predvsem pa kot nasprotje vsemu, kar razumemo pod izrazom zdrava moškost, torej moškost, ki podpira družino, cerkev in državo.
Kako do zelenjave na Bledu?
Nevrotiki so bila pomembna skupina pacientov, ki jih je zdravil Rikli, ki je prostor v svojih zračnih utah ponudil tudi tistim, ki so jih mučili migrena, debelost, protin … Odklanjal pa je duševne bolnike in bolnike z akutnimi nalezljivimi boleznimi. Za kuro, ki je ponujala predvsem skopo hrano, veliko sončenja in hoje, so morali pacienti odšteti za tiste čase zajetnih 105 goldinarjev. Cena je bila visoka tudi zaradi vegetarijanske prehrane, ki je bila zelo draga. Kot pojasnjuje v besedilu Zgodovina blejskega turizma od začetkov do leta 1941 Olga Janša - Zorn, se je Rikli v zvezi s hrano „večkrat pritoževal nad Kranjci, češ da ne poznajo nobene vrtne kulture in je zato treba sadje, zelenjavo, pa celo jajca in meso z velikimi stroški dovažati na Bled.“
Olepševalni komite in blagodejni učinek angleških časnikarjev
Rikli je hitro dobil posnemovalce in že na začetku 20. stoletja je podobne zračne hišice v najem ponujal domačin Vovk. Čeprav je bil Rikli tedaj že mrtev, je njegovo izročilo še živelo, kar popisuje tudi korespondenca češkega literarnega teoretika F. X. Šalde iz leta 1913: „Riklijevci hodijo v sandalih in gologlavi: zde se kakor lutke, nabite z elektriko. Vse se vidi kot v opereti in človek ne verjame, da je tu zares kdo bolan.“ V času Šaldovega obiska sta na Bledu že delovala tudi Olepševalni komite in še danes odprto Grajsko kopališče. In tukaj so bili tudi Angleži, katerih obisk se je še posebej povečal po letu 1907, ko so Bled obiskali angleški časnikarji in doma napravili primerno reklamo. Bledu reklamo Angleži delajo še sedaj, čeprav trezna presoja terja zapis, da danes Bled ni toliko kraj za zdravljenje nervoze kot za pridobivanje njenih simptomov.
Zrak ob cesti je slabši kot v Ljubljani, ljudi je absolutno preveč, tako da lahko le sanjamo o letu 1909, ko so na Bledu v celem letu zaznamovali 6.291 gostov, in to že šteli za uspeh. Poleg tega pa mešanje več ne nujno blagozvočnih melodij, ene s festivala Okarina in druge, ''one-man-bandovske'', s terase ene od restavracij, prav tako ni blagodejno za živce človeka, ki sicer med tednom ''uživa'' v hektičnem delavniku in kaosu obveznosti in prebijanja skozi promet … A jezero ostaja. In ostaja očarljivo in resnici na ljubo bi se morali Blejci vsak dan znova pokloniti bistri presoji kranjskega deželnega zbora, ki je pred 130 leti odklonil z vidika tedaj aktualne merkantilistične teorije vodenja gospodarstva povsem upravičen predlog grajskega oskrbnika Ignaca Novaka. Ta je, kot piše Janša - Zornova, v svoji gospodarski vnemi leta 1782 in nato še 1787 predlagal, da bi jezero izsušili in s tem pridobili rodovitno polje ter ilovico z jezerskega dna za izdelovanje opeke.
V galeriji sledi še nekaj utrinkov z obrežij Blejskega jezera nekoč in danes.