Leta 1821 je veleposlanik Francije v Konstantinoplu dobil nalogo, posredovati pri nakupu Miloške Venere. Nalogo je uspešno opravil in dva metra visoka upodobitev grške boginje Afrodite oziroma rimske boginje Venere, izraz oživitve tradicije umetnosti grške klasične dobe v obdobju helenizma, je odpotovala v Pariz. Tam so ji namenili 200 kvadratnih metrov veliko dvorano in tudi tako pokazali, da je Miloška Venera poleg Da Vincijeve Mone Lize in Nike Samotraške eden najpomembnejših eksponatov muzeja Louvre. Po nedavnem restavriranju so kip v to dvorano tudi vrnili, saj manjša sobica, v kateri je bila Venera po letu 1934, ni mogla več sprejeti približno 6 milijonov obiskovalcev, kolikor si jih vsako leto po izračunih vodstva Louvra želi ogledati kip.
Povsem zapackana Miloška Venera
Restavratorski poseg, katerega je med novembrom in aprilom vodila Anna Martinotta, je pomenil tudi popravljanje 'grehov', ki so jih zagrešili sodelavci Louvra v 19. stoletju. Ko so izdelali odlitek Miloške Venere, so kip zapackali z oljem, milom in mavcem in pod ostanki teh materialov se je več desetletij nabiral prah. Vendar umazanija ni bila najhujše, kar je doletelo Venero v prvih letih v Franciji. Tudi obglavili so jo. Kipar Lange je namreč Veneri odrezal vrat, nato pa je izdelal vrat iz mavca. Ob zadnjem restavriranju so ponovno namestili mavčni vrat, niso pa namestili leve mavčne noge, ki so jo izdelali v 19. stoletju. Tedaj je bila Miloška Venera velika znamenitost. Umetniki in kritiki so jo imeli za vrhunski izraz ženske lepote. So se pa našli tudi takšni kot Pierre-Auguste Renoir, ki mu je šel kip na živce in ga je imenoval "velika oblastna ženska".
Kip Miloške Venere je primer kulture helenizma. Venerino sloko telo z majhnimi prsmi, nekoliko okoli osrednje osi zavita kompozicija in pozicioniranje figure v tridimenzionalnem prostoru so novosti, ki jih v grško kiparstvo vnese helenizem. Obenem gre za obujanje kulture klasične dobe. Venerin spokojni izraz in njena pasivnost spominjata na estetiko 5. stoletja pr. n. št., pričeska pa je podobna tistim v kipih kiparja Praksitela iz 4. stoletja pr. n. št. Zaradi podobnosti kipa z Afrodito iz Capue so se včasih pojavljale domneve, da je Miloška Venera le kopija nekega starejšega kipa.
Mogoče pa to sploh ni Afrodita
V zvezi z Miloško Venero sicer še zdaleč ni vse jasno. Morda niti ne gre za Venero. Arheologi tako pravijo, da bi lahko šlo tudi za kip boginje Amfitrite, Pozejdonove žene, ki so jo častili na otoku Milos. Prav tako je zelo mogoče, da je imela Miloška Venera v preteklosti še nekatere dodatne atribute. Louvrovi strokovnjaki tako menijo, da bi lahko v kateri od rok, ki se do danes nista ohranili, držala jabolko, morda je imela krono, lahko pa bi v rokah tudi držala ščit ali zrcalo. Že omenjeni kipar Lange pa je celo razmišljal, da bi manjkajoči roki izdelal iz mavca.
Kip Miloške Venere je izdelan iz dveh marmornatih blokov, katerih trdnost pa je dolgotrajna izpostavljenost kipa zunanjim vplivom dodobra načela. Raziskave trdnosti kipa ob začetku zadnjega restavratorskega posega so tako pokazale, da je kip v svojem zgornjem delu - v predelu glave, ramen in hrbta - izjemno krhek. Kmalu bodo tako temeljito pregledali tudi kip Nike Samotraške. Ta je prav tako zamazana in naj bi jo zloščili do leta 2012.