V Marijinem oznanjenju, ki je v izvirniku z naslovom L'Annonce faite à Marie nastalo leta 1912, avtor razlaga o mestu ženske v božjem načrtu. Evina hči – skušnjavka in vir zla – je tudi Marijin otrok, začetnica človekovega iskanja odrešitve. Avtor naj bi v besedilo vključil avtobiografske elemente ljubosumja med svojima sestrama. Mlada podeželska ženska zboli za gobavostjo, ker je iz sočutja in dobrotljivosti za slovo poljubila gobavega arhitekta, svojega zavojevalca. Ko jo zapusti še zaročenec, odide med gobavce in se še bolj goreče posveti Bogu. S čudežno ozdravitvijo arhitekta in obljenjem mrtvega otroka svoje tekmovalne sestre na božično noč prevzame hkrati vlogo odrešenika in matere odrešenika, so zapisali na Arsu.

Leta 1868 rojeni francoski pesnik, dramatik in diplomat Paul Claudel je sprva študiral politične vede in pravo. Strokovno je bil dejaven na gospodarskem področju, kot diplomat je deloval po vsem svetu. Izhodišča njegovega literarnega ustvarjanja so bili dogma, kult in mistika. Najprej je pisal liriko in dramske, lirično obarvane pesnitve, v njih je častil božjo milost in stvarjenje. Med številnimi pretežno simbolističnimi dramami, v katerih je človekovo usodo in usodo sveta dojemal znotraj božjega reda, posebno mesto zavzema prav besedilo Marijino oznanjenje. Claudel je umrl leta 1955, javnost pa ga še zmeraj dojema kot kontroverznega avtorja in krščanskega misleca.

Prva slovenska uprizoritev v letu 1988
Claudelove drame niso doživele uprizoritev na slovenskih odrih vse do 70. let minulega stoletja, čeprav je denimo Marijino oznanjenje že leta 1926 prevedel Anton Debeljak. Edvard Kocbek, eden izmed avtorjevih slovenskih podpornikov, ga je imenoval za "genija, velikana, podobnega gori". Besedilo je prvo slovensko uprizoritev dočakalo šele leta 1988 v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Dušana Mlakarja in v prevodu Aleša Bergerja, ki je Claudela označil za "umetnika besede, ki mu stavek teče tako, da skuša biti prevajalec le ponižni sluga in dober posrednik njegovih misli".

Drama o odrešenju po ženski poti
"Claudel skozi svetniško Violaine pripoveduje o odrešenju po ženski poti. Tako sicer zgodba o srednjeveškem svetu, polnem vojn, bolezni ter iskanja duhovnih poti, postane nenavadno aktualna in v času osvobajanja ženske moči v današnjem času zaživi v povsem sodobni luči. Zdi se, kot da bi bilo napisano z mislijo na današnji dan, v času nastanka pa je bilo najbrž precej nenavadno," je dejala dramaturginja Ana Kržišnik Blažica, ki je priredila dramo za radio. Besedilo po njenih besedah "očara s svojo mehko ljubeznijo do obravnavane teme, z močjo svoje vere, z možnostjo čudeža in ženske duhovne moči, ki je bila stoletja zatrta in se danes prebuja. Pri priredbi sem želela današnjemu poslušalcu približati prav to, vero v človeško duhovno moč, ne glede na zgodovinski čas, zanos Claudelovega mističnega čustva, tako neobičajnega za sodobnega človeka, in še izostriti tako rekoč filmsko epskost besedila."

Tudi paradoksalno in zagonetno besedilo
Po mnenju režiserke radijske igre Ana Krauthaker je postavljati Claudelovo Marijino oznanjenje v današnjem času nenavadno, saj se zdi, da "ne gre toliko za dialog kot za Claudelov monolog, pri čemer avtor uporablja črno-belo tehniko dobrega in slabega, in medtem ko je na nekaterih mestih neprepričljivo premočrten, je hkrati paradoksalen in zagoneten."

Dodala je, da sta taka bila "verjetno tudi Claudelov notranji svet in mogoče tudi njegova zunanja podoba. Morda je prav premočrtnost v ponotranjeni religioznosti tisto, kar govori o večnem človeku in o njegovem iskanju izhoda. Na teh drobcih so se lomile interpretacije, na tem razbrazdanem terenu je nastala glasba, ki je poleg interpretacije osrednja podstat koncepta. Vse drugo je tišina – počitek med prenapetimi stanji, ki smo jim morda ne povsem zavedno podvrženi tudi danes, čeprav v povsem drugih oblikah."

V radijski igri osrednjo vlogo Violaine interpretira Anja Novak, preostale pa Matija Rozman, Saša Tabaković, Branko Jordan, Ana Urbanc in Vesna Jevnikar. Avtor in izvajalec glasbe je Goran Krmac, glasbeni oblikovalec Luka Hočevar, tonska mojstrica pa Sonja Strenar.

Sprehajanje po meji verjetnega in neverjetnega
"Vloga Violaine je neprenehno sprehajanje po meji verjetnega in neverjetnega, po meji iskrene ljubezni in morda ezoterične spiritualnosti, po meji oprijemljivega in nečesa izgubljenega med oblaki ter ne nazadnje po meji nedolžnosti in nevarnega občutka biti nekaj posebnega. Kako narediti ta lik Violaine takšen, da poslušalcem ne bi šla zgolj na živce s svojo naivno predanostjo, ljubeznijo in vero, temveč da bi jo lahko razumeli, jo začutili kot realnega pod kožo krvavega človeka, se morda celo poistovetili z njo in hkrati verjeli v čudeže? To je bilo moje največje vprašanje," pravi glavna igralka.

Dodala je še, da je odgovor seveda preprost in je pravzaprav to, kar "naj bi igralec počel: se brezpogojno postaviti v vlogo, ki jo igraš, ter predvsem začutiti kontekst celote. Ampak za to je velikokrat, sploh če želimo, da je zadeva večplastna in razumljena, potreben čas. Ta čas pa nam je bil zaradi koronavirusa na srečo dan." Ekipa je namreč radijsko igro snemala v dveh delih z velikim, skoraj dvomesečnim premorom.