Fotografije Jana Saudeka so originali. Vse po vrsti. Vse po vrsti (vsaj serija, ki je na ogled v galeriji Fotografija) pa tudi delujejo, kot da bi jih že videli. Jan Saudek namreč od sedemdesetih razvija fotografijo akta, ki v motivih in morbidno-dekadentni stilizaciji spominja na momente dekadence 19. stoletja. Skoraj bi si želel ob ženski z lobanjo v roki in ob težkem damastu ugledati kakšnega Oscarja Wilda. Atmosfero nekega prejšnjega časa Saudek zaostruje tudi s posebno obdelavo fotografije, z naknadnim koloriranjem, zaradi katerega je vsaka njegova fotografija original in zaradi katerega so te fotografije videti kot zgodnje fotografske gravure.
Tukaj pa je še legendarni rahlo razpadajoči zid, pred katerega Saudek postavlja svoje modele. Nekoč je šlo res za to, da je Saudek preprosto moral delati v vlažni kleti, danes gre za Saudkovo tradicijo. Ta zid je celo dal ime Saudkovemu slogu, o njem govorijo kot o fotografu prepoznavne 'stenske kompozicije'; pred zidom nastajajo zanimive figuralni prizori, ki bi z manjšo stilizacijo lahko bili tudi pornografski. Eros in tanatos, in sicer kar najbolj očitna, sta jedri fotografije, zaradi katere Jan Saudek danes velja za najvidnejšega češkega fotografa. Saudekove fotografije nadalje določa neka notranja tenzija. Na prvi pogled hiperestetizacijo celotnega prizora kontrapunktirajo motivi, ki jih označujejo kot kontraestetske. Gre za Saudekovo vztrajanje pri upodobitvi ženske, kakršna je; v močno scenografijo namreč postavlja ženske, ki izrazito kontrirajo 'reklamnemu idealu' sodobne ženske lepote.
Auschwitz in momumentalna fotografska razstava
Fotografija Jana Saudeka ima dve izhodišči. Saudeka, čigar oče je bil Jud, je bistveno zaznamovala izkušnja internacije v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je skupaj z bratom dvojčkom le za las ušel eksperimentatorski roki doktorja Mengeleja. Drugo izhodišče je manj tragično. To je bila ogromna razstava The Family of Man (Človeška družina), v kateri je Edward Steichen v 503 fotografijah 273 fotografov, ki jih je izbral iz začetnega nabora 2 milijonov fotografij, nekako povzel umetniško fotografijo z motiviko človeka in vsega človeškega. Steichen je razstavo pripravljal štiri leta, od 24. januarja 1955 je bila na ogled v newyorški MoMI, nato je več kot 30 let potovala po svetu, njen pomen pa je poudaril tudi Unesco, ko jo je uvrstil na seznam kulturnih dokumentov kot spomenikov svetovne kulturne dediščine (gre za seznam Memory of the World). Danes bi v to zbirko sodila tudi Saudekova fotografija.