Z nobenim spomenikom niso nikoli vsi zadovoljni. To velja tudi za Berlin, kjer so nazadnje nekoč več kot pol stoletja razpravljali o tem, kakšen vendar naj bi spomenik, posvečen pruskemu kralju Frideriku II. Na koncu so postavili zelo običajno konjeniško skulpturo. No, razprave o spomeniku, ki naj bi nas spominjal na milijone žrtev holokavsta, so trajale le nekaj let, kar je nastalo, pa je zagotovo eden najbolj nenavadnih spomenikov na svetu. 2.711 različno visokih betonskih stel je ameriški arhitekt Peter Eisenman razporedil na ozemlju, ki je bilo še pred dvema letoma popolnoma 'v razsulu', saj je šlo za mejno območje med obema Berlinoma. Spomenik je hitro postal eden najbolj priljubljenih javnih prostorov v nemški prestolnici. Na njem ljudje prirejajo piknike, se sončijo, otroci se med betonskimi bloki radi skrivajo. A nasprotniki še vedno niso potihnili.
Eisenman je razpad pričakoval
Glavni očitek spomeniku so trenutno pripombe na njegovo slabo kakovost. Stele namreč razpadajo. Dobesedno. Že po nekaj zimah so se v stelah pojavile razpoke in letos so jih že 'krpali'. Eisenmana ne motijo, obenem pa poudarja, da teh 'defektov' ne bi bilo, če bi politika poslušala nepristranske strokovnjake. Eisenman tako pravi, da je njegova ekipa že ob začetku postavljanja spomenika vedela, da bo po nekaj zimah začel pokati. In tudi fundacija, ki je zbirala denar za spomenik, je to vedela. In tudi bundestag je to vedel. Gradbeni inženirji so namreč preračunali, koliko jekla je treba namestiti v vsako od stel, da ta ne bo razpadla. A politika ni poslušala in je kot referenčno raje navedla mnenje nekih svojih 'strokovnjakov', ki so preračunali, da je potrebnega precej manj jekla. Danes je očitno, kdo je imel prav.
Helmut Kohl je vedel bolje
A ko gre za 'upravljanje' z berlinsko arhitekturo in z videzom mesta nasploh, ima Peter Eisenman še marsikatero drugo pripombo. "Poglejte, Hans Stimman (gre za nekdanjega načelnika za gradnjo v berlinskem mestnem senatu, op. P. B.) je sprejel grozno odločitev, ko je omejil višino stavb v Berlinu. Sodobna metropola brez nebotičnikov preprosto ne more obstajati. Berlin potrebuje prave nebotičnike." Ja. Eisenman, ki je kot rojeni Newjerseyjčan rasel s pogledom na newyorško 'visoko' arhitekturo, se zavzema za 'veliko'. Tudi ko je načrtoval berlinski spomenik, je hotel nekaj večjega. Stel naj bi bilo kar 4.500, a je takratni kancler Helmut Kohl odločil drugače, in to je iz projekta tudi 'pregnalo' tedanjega Eisenmanovega sodelavca pri berlinskem projektu, ameriškega kiparja Richarda Serro.
Eisenman danes spravljivo pravi, da je usoda arhitektov ta, da morajo vedno znova sprejemati kompromise. Umetniki pa ne in tudi Serra ni pokazal te volje. Eisenman je vsemu navkljub vesel, da je izpeljal postavitev spomenika. Predvsem je vesel zaradi ljudi, ki so ga očitno vzeli za svojega. In ga znajo uporabljati na mnogo načinov. Kot pravi sam: "Želel sem ustvariti nenehno prisoten opomin na holokavst; nisem meril na nek zaseben, ampak na javen spomin, na javno izražanje spomina na te dogodke. Razmišljal sem o nečem, kar bi obiskovali tudi povsem običajni prebivalci mesta, ne da bi jih ob tem mučil občutek krivde."