Martin Pollack se je rodil malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine.

V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje.

Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do podrobnosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki – ti so se večinoma sicer že pred prvo svetovno vojno preselili v Amstetten v Avstrijo – so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej.

Martin Pollack je bil za svoje pisateljsko delo, ki se osredotoča na travmatična poglavja med- in povojne zgodovine, večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pred dnevi izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Knjiga Martina Pollacka z naslovom Ženska brez groba in podnaslovom Poročilo o moji teti je v izvirniku izšla leta 2019 pri založbi Zsolnay. Ženska iz naslova je avtorjeva prateta Pauline Bast, Nemka, ki se je rodila leta 1875 v Laškem, se srednjeletna poročila z ovdovelim slovenskim mežnarjem in zborovodjo Francem Drolcem in tam mirno in neopazno živela vse do poletja 1945, ko so jo partizani od doma odpeljali v taborišče v Hrastovcu, kjer je kmalu v nemogočih razmerah umrla.

O tem, kako je prišlo do te knjige, Martin Pollack pove: "Malo nenavadno je, mislim, da ta knjiga prihaja zelo pozno. V moji družini, govorim o družini Bast, ki izvira iz Laškega, nikoli nisem slišal niti besede o Pauline. Tako je bilo ime moji stari teti, o kateri pripoveduje knjiga. Nikoli besede; partizani je sicer niso ubili, so jo pa odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer je v groznih razmerah umrla. Pričakoval bi, da bodo moji sorodniki, ki so bili vsi po vrsti nacisti, govorili o tem, vendar niso. In tako sem šele zelo pozno izvedel, da moja stara teta ni umrla naravne smrti, temveč so jo tako rekoč ubili. Začel sem raziskovati in odkrivati njeno življenje – in se potem odločil, da napišem knjigo o tej zelo preprosti ženski, v zvezi z njo ni ničesar spektakularnega; ni bila junakinja, nič takega. Vseeno pa je bila po mojem mnenju pogumna ženska; in zato sem o njej hotel napisati knjigo."

Bastovi, nemška družina, ki ji je pripadala Pauline, imenovana tudi Pavla, so bili vse od sredine 19. stoletja v Laškem zelo ugledni meščani. Priselili so se v obdobju, ko so napetosti med tamkajšnjimi Nemci in Slovenci začele naraščati; pozneje so izbruhnile v nasilje, ki se je stopnjevalo, dokler skupno življenje ni postalo nemogoče. Takole piše Martin Pollack: "Številna društva in inštitucije – prostovoljni gasilci, strelski klubi, kolesarska društva, telovadna društva, gledališke skupine, pevska združenja itd. – so bili tudi v manjših krajih, kot je Laško, pogosto dvojni, slovenski in nemški, izraz zelo hitro poglabljajoče se nacionalne razklanosti, ki je zajela Spodnjo Štajersko. Včasih je bil dovolj nepomemben povod, da je razburil duhove, tu pa tam je tekla celo kri."

"To je bil eden od razlogov, zakaj sem se začel ukvarjati s svojo družino. Že v prvi knjigi Smrt v bunkerju sem se dotaknil življenja v Laškem, v tem malem svetu – kajti to je bil res majhen svet, v katerem je živela moja družina. Bili so ugledna družina, praded je bil tam strojar, ukvarjal se je s predelavo usnja. Štiri sinove je poslal na gimnazijo v Celje, kar je bilo v tistih časih precej neobičajno. Trije od teh sinov so šli pozneje študirat v Gradec, kar je bilo zelo neobičajno. Ta mali svet me je resnično zanimal. Najprej, v prvi polovici 19. stoletja, so oboji, Slovenci in Nemci, v miru živeli skupaj. Tako je bilo morda vse do 60. ali 70. let 19. stoletja – zanimalo me je, kako to, da je vse skupaj potem izbruhnilo in postajalo vedno bolj nasilno, dokler res ni postalo popolnoma nemogoče, da bi še živeli skupaj. Nekdo je moral oditi – in v 20. stoletju so morali Nemci za vedno oditi. To je bil konec sobivanja. Kar je pravzaprav žalostno. Po Evropi poznamo druge primere, na primer Južna Tirolska v Italiji. Tudi tam so sobivali s hudimi težavami, zdaj pa normalno živijo skupaj. V Sloveniji, na Spodnjem Štajerskem, pa niso našli načina; ali bolje, niso ga hoteli najti. Mislim pa, da je krivda za to bolj na strani Nemcev kot Slovencev."

Ko opisuje svojo družino, pove, da so bile štiri Bastove pratete v nasprotju s svojimi brati nekako imune na nacionalizem. Prastrici pa so bili hudi nacionalisti in pozneje nacisti, kar je bilo povezano z njihovim šolanjem na gimnaziji v Celju in s poznejšim študijem na univerzi v Gradcu. Tam so postali člani burševskih društev, eno od njih je bilo Germania. In tam so tudi prišli v stik z gorečim nemškim nacionalizmom.

"Pravzaprav je nekoliko absurdno. Človek bi si mislil, da bo dobra izobrazba poskrbela za to, da bo človek odporen proti takšnim rečem; danes si mislimo, da bolj ko so ljudje izobraženi, bolj liberalnih nazorov so. Ampak ne, v tem primeru je bilo ravno nasprotno. Moj praded je imel štiri sinove in štiri hčere – in od štirih hčera niti ena ni postala nacistka; ena se je v Zagrebu poročila z Judom, druga se je v Zagrebu poročila s profesorjem, Pauline, ki je ostala v Laškem, se je navsezadnje poročila s Slovencem, četrta pa se je poročila z Nemcem, vendar ni bila nacistka. Sinovi pa so hodili v gimnazijo v Celju, in mislim, da se je vse začelo že tam, bili so člani nekakšnega dijaškega združenja ali kluba, ki se je imenoval po Bismarcku. To že kaže smer, v kateri so razmišljali. Niso bili Avstrijci, niso se imeli za Avstrijce, temveč za Velikonemce. Bili so privrženci velikonemškega nacionalizma, ki je bil naravnan proti Slovencem, proti vsem Slovanom, proti Judom in tako naprej. In ko so pozneje odšli v Gradec, kjer so vsi postali člani burševskih društev, so prišli pod še močnejši vpliv velikonemštva. Antisemitizem je bil tam nekaj normalnega, protislovanstvo je bilo nekaj normalnega, rinili so v težave s slovenskimi in drugimi slovanskimi študenti, s Hrvati, z Judi. To šolanje, izobraževanje so zaključili kot mladeniči, prepričani o Veliki Nemčiji, v to, da so oni sami kot Nemci največji, niso se imeli za Avstrijce, temveč za Velikonemce, na vse druge so gledali zviška, še posebej na Slovane, v tem primeru na Slovence, seveda na Jude, pa tudi na vse druge. Mi, Nemci, smo največji. To razmišljanje se je v moji družini ohranilo, dokler niso vsi pomrli. Tudi mene so vzgajali v tem duhu. Učili so me, da smo mi Nemci največji, da nam ni treba upoštevati tega, kar hočejo drugi, na primer Slovenci. Mi smo nadljudje."

V knjigi je več slikovitih opisov študentskega življenja v Gradcu, kot so ga izkusili Bastovi moški; kako so sodelovali v burševskem društvu Germania, se pretepali; vse skupaj je bilo del zanimive tradicije znotraj izrazito mačistične kulture.

"Seveda je šlo za mačistično kulturo. Ženske v njej niso imele nobene vloge. To je veljalo tudi nasploh za Bastovo družino. Samo moški so nekaj veljali. Pradedu nikoli ni padlo na pamet, da bi svoje hčere poslal v gimnazijo, da o univerzi niti ne govorim. Ne, deležne so bile samo izobrazbe, kakršna je bila pač namenjena ženskam v tistem času, važno je bilo samo, da so se razumele na tako imenovane ženske zadeve in se nato poročile. Vse preostalo je bilo osredotočeno samo na moške. In ta burševska društva so bila res mačistična, ženske v njih niso imele nikakršne vloge, bile so samo za dekoracijo. Seveda so se družili z ženskami, vsi so imeli dekleta, toda ženskam v njih ni bilo dovoljeno sodelovati; niso imele vstopa v njihov dom. Germania ima v Gradcu še vedno v lasti hišo. Vstop jim je bil dovoljen samo ob posebnih priložnostih, ko je bil ples, recimo. Spominjam se svojega dedka in njegovega brata, oba sta živela v Amstettnu, bila sta res mačistično nastrojena. Zanj je bilo nekaj normalnega: kar je rekel, je bilo zakon, kar je rekel, je bilo sveto. Kar je hotela njegova žena, ni bilo pomembno. Še pomislil ni, da je njegova žena sploh zmožna misliti."

V knjigi Martin Pollack opisuje svoje prijateljstvo s Paulom Parinom, švicarskim zdravnikom, psihoanalitikom in pisateljem, ki se je prav tako rodil v Sloveniji, v Novem Kloštru blizu Polzele; živel je med letoma 1916 in 2009. Paul Parin je v Gradcu študiral medicino približno v istem času kot fantje iz družine Bast. Kot Jud je imel s člani Germanie neposredne izkušnje.

"Paula Parina sem zelo dobro poznal, bila sva prijatelja, obiskal sem ga v Zürichu, srečala sva se v Vilenici. Bil je krasen človek, imel je imeniten smisel za humor. Ko je izvedel, da moja družina izvira iz krajev nedaleč od tam, kjer je odraščal, ga je začelo zelo zanimati. Ko je izvedel, da so bili vsi po vrsti nacisti, ga je zanimalo še bolj, saj ni poznal takšnega okolja. Veliko me je spraševal, podrobnosti, na primer to, kakšno orožje so uporabljali pri lovu – tudi sam je bil namreč lovec. Zame je bilo fascinantno, ko mi je opisoval, kaj je kot judovski študent doživel v Gradcu. Ni ga bilo veliko skupaj, bil pa je zelo pogumen. Pripovedoval mi je o dvoboju; neki nacistični študent mu je šel zelo na živce; ne spominjam se, kdo je koga pozval na dvoboj, mislim si, da je bil morda Parin, nacistom se ne bi zdelo mogoče, da bi Juda pozvali na dvoboj. A v tem primeru je bilo tako; Parin je izbral orožje, bodisi sabljo ali meč ali pa pištolo. Izbral je pištolo; nacistu je prišlo na ušesa, da Parin zelo dobro strelja, in se je dvoboju raje izognil. Ali se je Parinu opravičil, ne vem, verjetno ne, najbrž se preprosto ni pojavil. Opisoval mi je ta graški svet naraščajočega antisemitizma in vedno hujšega nemškega nacionalizma, poskuse izključevanja Judov, izključevanja Slovencev, izključevanja drugih slovanskih študentov. V Gradcu je študiralo veliko Slovanov, med njimi je bilo seveda mnogo Slovencev, in to je znal zelo dobro opisati. Zame je bilo to zelo zanimivo, saj sem iste zgodbe poznal, kot so jih pripovedovali člani moje družine, to pa je bila druga plat medalje. Od dedka sem poslušal, kakšen silak je bil, kako je hodil naokoli, srečeval slovenske študente in jih nadiral … potem pa mi je Paul Parin povedal zgodbo iz drugega zornega kota, kar se mi je zdelo fascinantno."

Zanimiva je tudi zgodba o Else Perbel, ki je bila po rodu koroška Slovenka, vendar je postala goreča nacistka – kar menda niti ni bilo tako neobičajno. "Mislim, da res ne, vendar nisem ravno specialist za to vprašanje, ne želim se pretvarjati, da kaj vem o tem. Kar zadeva Fräulein Perbel, kot smo ji pravili, pa je šlo za prav poseben primer. Zelo dobro sem jo poznal. Rodila se je v slovenski koroški družini, imeli so majhno kmetijo. V šoli ji je dobro šlo, bila je zelo bistra in vneta, hodila je v različne šole, kjer se je izkazala, potem pa je odšla – zdi se mi, da v Slovenj Gradec, kjer se je zaposlila pri nekem odvetniku. Tam je delal tudi moj prastric Ernst Bast, mlajši brat mojega dedka. Mislim, da ji je prav to spremenilo življenje, njen pogled na svet. Morda se je nekoliko zaljubila v tega Basta; od tega trenutka naprej je bila popolnoma na nemški strani. Postala je goreča Nemka, pozneje goreča nacistka – in tàko sem jo poznal. Živela je v hiši Ernsta Basta, dedkovega mlajšega brata v Amstettnu in bila je natanko taka kot on – 150-odstotna nacistka, antisemitka, lahko bi tudi rekel Protislovenka – z njo sicer nisem nikoli govoril o težavah Slovencev, smo pa govorili o Judih; bila je prepričana, da so Judje najstrašnejša bitja."

Svoje prednike Martin Pollack pogosto opisuje s pridevnikom schneidig, zagrizeni. "Beseda je starinska, vprašal sem svojega sina, ki ima zdaj 40 let, pa te besede ni poznal, nikoli je ni uporabil. To je beseda, značilna za čas, o katerem pišem, nacisti so jo pogosto uporabljali, bili so namreč "schneidig", esesovci, med njimi moj oče, so bili zagrizeni. "Schneidig" med drugim tudi pomeni, da so bili dobro oblečeni, nosili so črne uniforme, kar je bilo tudi pomembno, pomenilo pa je predvsem, da so silno pogumni, da se nikoli ne umaknejo in podobno. V moji družini je bilo to najpomembneje, da si bil zagrizen, "schneidig". Mene žal nikoli niso označili kot zagrizenega; nisem bil strahopetec, lahko rečem, da sem bil v šoli in drugod kar pogumen, nikoli pa nisem bil zagrizen. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker o vsem tem nemštvu, ki je bilo naravni del moje družine, nikoli nisem bil čisto prepričan. Ko sem bil majhen, ko sem imel sedem, devet ali deset let, morda enajst… je bil to nemški svet. Avstrijski svet, v katerem smo živeli, ni bil pomemben, nanj se je gledalo zviška. Mi pa smo bili stari Nemci in junaki, moj oče, ki so ga po vojni – leta 1947 ubili, tudi njegov mlajši brat, ki je med vojno sodeloval pri izgonu Slovencev, je bil junak … Vsi so bili zagrizeni, "schneidig". Danes ta beseda zveni nekoliko smešno, kadar koli zaslišim besedo schneidig, se moram smejati, ne morem je jemati resno; toda ko sem bil majhen, so jo jemali zelo resno. Moja babica me je pogosto pogledala in rekla: "Ah, le zakaj nisi tako zagrizen, kot je bil tvoj oče." Seveda nisem vedel, na to nisem imel odgovora. Kaj naj otrok sploh odgovori na to?"

Ko Martin Pollack opisuje svoje sorodnike – prastrice iz Amstettna, ki so bili vse življenje prepričani nacionalsocialisti, nekoliko trpko napiše, da nikoli v življenju niso ničesar obžalovali ali preklicali. "To v Avstriji ni bilo nič neobičajnega. Roko na srce, takih družin je bilo veliko, poglejte samo koroškega Jörga Haiderja, tudi on se je rodil v takšni družini. Ko je prebral mojo knjigo Smrt v bunkerju, sva se pogovarjala, in bil je presenečen, da sem si izbral drugo stran. Bil sem pač levičar. Zanimale so ga okoliščine in razpoloženje in milje. Odraščal sem v okolju, kjer nihče nikoli ni ničesar obžaloval. Imeli smo prav, nato smo vojno sicer izgubili, toda kriva je bila izdaja, pa Judje, Američani, Francozi, kaj vem kdo še vse … vse do današnjega časa."

"Spominjam se, kako je mlajši brat mojega očeta, stric Helmut – tudi on je živel v Amstettnu, tudi on je bil odvetnik – pripovedoval o svojih izkušnjah v vojni, v kateri je sodeloval kot ostrostrelec. Boril se je proti Francozom. Nekoč ga je ustrelil francoski ostrostrelec; pri tem ga je najbolj motilo to, da je bil ta ostrostrelec temnopolt. Med francoskimi vojaki je bilo seveda veliko temnopoltih. Rekel je: "Ampak vsi Francozi so bili svinje." Američani – svinje. Britanci – svinje. Tudi Rusi so bili seveda svinje, pa tudi vsi drugi, Slovenci – svinje. Njemu je bilo jasno, tàko je bilo njegovo stališče, to je bil svet, v katerem je živel. Bili so Nemci, ti so bili veličastni, bili so žrtve, prave žrtve so bili namreč Nemci, ne pa, bognedaj, Judje ali Slovenci, ne, nikakor ne, samo Nemci. Vsi drugi so bili svinje. Tako so me vzgajali."

Zgodovina 20. stoletja, o kateri piše Martin Pollack, je polna zla in nasilja. Se kdaj sprašuje o tem, od kod izvira zlo? In kako to, da so nekateri ljudje na to imuni, drugi pa so pripravljeni na zlo?

"Tega ne vem. Ne bi si drznil govoriti o tem. Sem pa prepričan, da velik vpliv predstavlja družina, podrobno sem se ukvarjal s svojo družino in mislim, da so Bastovi zelo dober primer. Moj oče je bil normalen, inteligenten mož, študiral je pravo, gotovo je vedel – moral bi vedeti, kaj je prav in kaj narobe. To velja tudi za druge člane družine. Vsi so bili pravniki; Ernst je bil odvetnik, moj ded je bil odvetnik, stric Helmut, očetov mlajši brat – odvetnik. Vsi so študirali pravo. Od kod izvira, ne vem, mislim pa, da so zelo pomembni družina, vzgoja in okolje. Na primer to, kako so prastrice poslali na gimnazijo v Celje, kjer so bili takrat vsi že razdeljeni na Nemce in na Slovence; nato so jih poslali študirat na graško univerzo. Mislim, da je to igralo izjemno pomembno vlogo. To seveda ne pomeni, da niso sami odgovorni za svoja dejanja."

"Moj oče se je pridružil esesu, zdi se mi, leta 1932 v Gradcu, gestapu se je pridružil prav tako v Gradcu leta 1938. Nihče ga ni prisilil, nihče ni rekel, da to mora storiti, nikakor. To je bila njegova odločitev. Bil je normalen fant, ni bil demon, kot pogosto prikazujejo naciste, kot zla bitja – ob čemer bi lahko pomislil, da niso sami krivi, da so zlobni, da so bili tako ustvarjeni. Ne, niso bili ustvarjeni tako. Bili so normalni ljudje, ljubeči, dobri prijatelji, celo s svojimi slovenskimi sosedi, pili so z njimi in peli, po drugi strani pa so potem postali zelo surovi in bili pripravljeni nekoga tudi ubiti. Mislim, da so pomembni izobrazba, vzgoja, družbeno okolje in seveda zgodovina. To je dobro vidno na primeru Laškega – začelo se je z vzponom nacionalizma v drugi polovici 19. stoletja – začelo se je s prepiri, v cerkvi, v šoli, na ulici, ko so se napili – takrat je bilo še smešno, ni šlo še zares. Mogoče so koga pretepli ali kaj podobnega. Po malem, vedno hitreje pa je vse skupaj postajalo vedno bolj surovo, v tem je bilo več in več ideologije. Zanimivo je, da so še vedno imeli slovenske prijatelje. V družini smo imeli celo Juda, to je bil Guido, ki je prihajal na obisk, imeli so ga radi in so ga bili vedno veseli. To pa ne pomeni, da niso bili antisemiti. To je pri vsem skupaj absurdno. In nikoli niso ničesar obžalovali. V knjigi pišem o tem, kako sem odkril, da je stric Ernst, ko je imel 90 let, pomislite, devetdeset, naročil dva izvoda knjige Protokoli sionskih modrecev. Pri devetdesetih! Ni imel početi kaj drugega? Poleg tega je knjigo že imel. V njej sem našel potrdilo iz knjigarne v Amstettnu, ko je knjigi naročil. Ni je potreboval, saj jo je že imel! Opremljeno s komentarji. In vendar je hotel naročiti še dve, najbrž da bi ju komu podaril, kaj pa vem. Pri devetdesetih! To je bilo v sedemdesetih letih. Po tem vidimo, kako so ti ljudje dejansko razmišljali. Ni se mogel sprostiti, ubogi možakar. Še pri devetdesetih je razmišljal o tem, da so Judje veliki sovražnik in da moramo v zvezi s tem nekaj ukreniti. Naročiti moram to knjigo in jo nekomu dati, prijatelju, sinu in ga prepričati… To je bolno in resnično žalostno. Bil sem žalosten, ko sem to odkril, saj sem ga dobro poznal. Pogosto sem bival v njegovi hiši - ni bil zelo prijeten človek; bil sem otrok, ki ga ni zares opazil. Spominjam se, kako je vedno jedel v jedilnici, sam s svojim psom, medtem ko so drugi člani družine, tudi jaz, kadar sem bil na obisku, jedli v kuhinji – njegova žena, hči, kadar je prišla z Dunaja, jaz, služkinja … Jedli smo v kuhinji in smo se prav dobro imeli, imeli smo najboljšo hrano, on ni jedel tako dobro kot mi v kuhinji, poleg tega smo se tam zabavali – brez njega. Ni se veliko smejal, bil je precej strog, bal sem se ga. Bil pa je ugleden človek, odličen odvetnik – in potem tole. In nikoli, nikoli v življenju ni ničesar obžaloval. Enako je bilo z mojo babico. Nikoli. Enako z mojim dedkom. Nikoli. Moj oče, moj stric. Niti besedice o tem, da so se morda motili, kaj v zvezi s holokavstom ali s čim drugim, mogoče glede Slovencev … Nič. Nič. Konec koncev me je to tako razžalostilo, da sem dejansko pretrgal s svojo družino."

V prvem poglavju knjige Ženska brez groba Martin Pollack zapiše takole: "Ali je legitimno poročati o nenaravni smrti Pauline Bast – Drolc, o okrutni obravnavi, ki je je bila v Hrastovcu deležna od jugoslovanskih partizanov? Ali to ne diši po revanšizmu, po prizadevanju, da bi hoteli zločine Nemcev izenačiti s tistimi jugoslovanskih partizanov in jih na ta način zrelaitvizirati? To vprašanje sem si pogosto postavil in zato tudi dolgo odlašal, da bi se spopadel z usodo svoje stare tete in poskusil povedati njeno zgodbo. Toda prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti."

Prepričan je, da imamo danes potrebno distanco do teh dogodkov. "Takoj po vojni je bilo morda nemogoče pisati o teh rečeh; razen da je nekdo, ki je preživel holokavst, napisal pričevanje. Danes pa imamo distanco. Še pred desetletjem bi se mi morda zdelo nemogoče. Ni bilo mogoče pogledati iz zornega kota Nemcev, kar sem v tej knjigi storil. Pišem o svoji teti in pravim: mislim, da ni nikoli nikomur storila nič hudega. Zakaj je potem morala tako žalostno končati? To so me spraševali tudi ljudje v Laškem. Zakaj so ji to storili? Ne vem. Nihče ne ve. Bilo je po vojni, kar stvar nekoliko pojasni. Povsod je bilo veliko brutalnosti, ljudi so zapirali, jih streljali – dejansko brez razloga. Sosed je nekaj pripomnil, da je nekdo kolaboriral z Nemci, pa je bilo pogosto že dovolj, da so ga odpeljali. Mislim pa, da smo danes dosegli stopnjo, ko lahko povemo te zgodbe. Lahko jih povemo drug drugemu. Zato sem vesel, da je knjiga izšla v slovenščini. Te zgodbe lahko pripovedujem svojim slovenskim prijateljem. In oni mi lahko povejo svoje zgodbe. Z velikim veseljem in zanimanjem prebiram knjige Draga Jančarja – Drago pripoveduje podobne zgodbe, vendar prihaja z druge strani. Gre za to, da poskušamo povedati resnico, kako je bilo. Nobenega smisla nima, da bi koga obtoževal, in tega nikoli ne počnem – upam vsaj, da ne. Nikoli ne bi rekel: ti slovenski ali jugoslovanski partizani so bili pa res vražji, enaki kot Nemci. Nočem deliti krivde in reči, da je bila nasprotna stran enako slaba kot naša… To je nesmiselno. Tega ne smemo početi. Trudim se, da tega ne bi počel, zato res nikoli nočem nikogar obtoževati. Hotel sem samo opisati – z določeno distanco, kar je bilo zame lahko, saj Pauline in večine ljudi, o katerih pišem v knjigi, nisem poznal – skušal sem opisati okoliščine, opisati majhen svet, ki je na koncu razpadel. Uničil je sam sebe. Za to so bili najbolj krivi Nemci, ampak svet se je dejansko raztreščil. Ni ga več. In to je bilo v Srednji Evropi pogosto. Veliko sem se ukvarjal z Galicijo, srednjeevropsko pokrajino na ozemlju Poljske in Ukrajine. Bila je nekakšen talilni lonec, kdo ve, koliko narodnosti je živelo tam. Na koncu pa so jo ubili. Ubili so jo nacisti, ubil jo je holokavst, ni je več. Samo spominjamo se je še lahko. Ta svet lahko opisujemo z nekakšno nostalgijo. Z nekakšno nostalgijo opisujem tudi Laško, to je bila moja otroška izkušnja, ko sem hodil z dedkom naokrog; bil je imeniten dedek, imel me je rad in bil je najboljši dedek, ki si ga lahko predstavljate. Bil je pa tudi hud nacist. Ko sva pohajala po okolici Amstettna, mi je vedno pripovedoval o Tüfferju, o Laškem. Ali o Kočevju, kjer je imel lovsko kočo. O teh krajih je govoril in jih tako lepo opisoval, z velikim hrepenenjem, pa ni bil sentimentalen mož, bognedaj; toda kadar je govoril o Laškem, je postal zelo sentimentalen. V moji predstavi so bila to nebesa. In zato sem se začel zanimati za Tüffer / Laško, Štajersko, tamkajšnje ozračje in tako naprej."

Tako Martin Pollack piše osebno zgodbo o svoji prateti, o svoji družini, o majhnem svetu kraja Laško / Tüffer na Spodnjem Štajerskem; hkrati pa je to suvereno in občutljivo pisana zgodovina Srednje Evrope v preteklem stoletju.