V letih 1926 in 1927 so v Ljubljani po načrtih Vladimirja Šubica zgradili Meksiko. Stavba ob Njegoševi cesti je bila primer tako imenovane stanovanjske palače, velikega kompleksa z več stanovanjskimi enotami, cenovno dostopnimi tudi za delavski razred ali za nižje uradnike, in s skupnimi komunalnimi prostori. Z naročilom tega objekta za stanovanja svojih uslužbencev se je ljubljanska občina pridružila posebej v srednji Evropi tedaj zelo močnim prizadevanjem za reševanje stanovanjskega vprašanja v novih in hitro rastočih urbanih središčih. Močno zavzemanje občine za dvig stanovanjskega standarda med drugim potrjuje zapisnik gerentskega sveta z dne 21. 4. 1926. Svet je tedaj kot naročnik zavrnil prvi načrt za Meksiko, ki je predvideval le 'primitivna' enosobna stanovanja in ukazal graditev - "treba (je), če se že zida, ustvariti moderna stanovanja" - več dvosobnih in trisobnih stanovanj, "ker baš teh sedaj najbolj primanjkuje".
Še prej je občina arhitekta Vladimirja Šubica poslala na Dunaj. Tedaj so mu zaradi socialistične oblasti rekli tudi Rdeči Dunaj. Kot v besedilu Med izročilom funkcionalizma in (post)modernistično razgradnjo piše Stane Bernik, je na Dunaju tedaj socialnodemokratska mestna uprava - to so bila med drugim leta angažmaja Otta Bauerja, Karla Rennerja in Friedricha Adlerja v avstrijski socialni demokraciji - s svojo programsko izrazito socialno angažirano politiko z modernističnim arhitekturnim jezikom in novimi tipologijami vzorčno in učinkovito reševala perečo stanovanjsko stisko.
Če so predvsem v Nemčiji tedaj razvijali tipologijo delavskih vrstnih hiš, pa so se na Dunaju odločili za tip velikih stanovanjskih palač, ki so med drugim s spodbujanjem kolektivnega življenja negovale tudi čut za solidarnost med stanovalci. Šlo je za nekoliko bolj umirjeno koncepcijo ideala, o katerem so tedaj razmišljali v Sovjetski zvezi, kjer so hoteli razviti 'palače' s še bolj poudarjenim kolektivnim življenjem in z krčenjem zasebnosti, v katerih naj bi z neonsko svetlobo obliti hodniki postali neke vrste novi forumi oziroma prizorišča javnega življenja. Ni delovalo.
Karl-Marx-Hof - objekt s 1.300 stanovanji
Na Dunaju so ravnotežje med zasebnostjo in komunalnostjo bolje obvladovali in tako so nastali priljubljeni 'hofi' oziroma stanovanjski dvori, kakršen je bil tudi Hof Sandleiten, ki ga je obiskal Šubic. Vrhunec pa je ta razvoj doživel s Karl-Marx-Hofom, kolosalnim objektom z okoli 1.300 stanovanjskimi enotami za skupno 5.500 ljudi, ki je danes po temeljiti prenovi znova zelo priljubljen; skoraj trendovski. Karl-Marx-Hof so med letoma 1926 in 1930 zgradili po načrtih Karla Ehna, ki je bil tako kot Plečnik učenec Otta Wagnerja.
Ehn si je zamislil poudarjeno masiven kompleks s skoraj monumentalnimi vhodi na notranje dvorišče, na katerem so bili vrtovi in otroška igrišča. Prav zaradi teh površin in zaradi dejstva, da so s 1.300 stanovanji pozidali le 20 odstotkov od 150.000 kvadratnih metrov velikega zemljišča, ki je pripadalo kompleksu, je Karl-Marx-Hof veljal za eno najbolj 'humanih' in skoraj prijaznih stanovanjskih arhitektur. Da bi stanovalcem, ki so bili večinoma zaposleni ljudje, olajšali življenje, so v kompleksu uredili tudi vrtec, knjigarno, več pralnic, svetovalnico za mlade matere ter tudi zdravniške ordinacije, pošto in več trgovin. Karl-Marx-Hof je bil tako pravo mesto v mestu. Za kako velik objekt gre, nam pove tudi podatek, da se je ob njem tramvaj ustavil kar štirikrat.
Prizorišče februarske vstaje
Karl-Marx-Hof je v zgodovino prišel tudi kot eno od pomembnih prizorišč februarske vstaje oziroma avstrijske državljanske vojne. Nekoliko poenostavljeno povedano je šlo za spopade med vojsko avstromarksistične avtokratske oblasti in silami, zvestimi socialni demokraciji. Za zidovi Karl-Marx-Hofa so se med 12. in 15. februarjem utrdile zadnje. A sile oblasti so bile bolje organizirane in so po treh dneh bojev spet prevzele nadzor v državi. Nadaljevanje zgodovine o pajdašenju Avstrije in nacistične Nemčije je znano, omenimo le, da so, ko sta Avstrija in Nemčija postali ena država, iz Karl-Marx-Hofa pregnali mnogo družin.
Na to zgodovinsko poglavje danes spominja spominska plošča, poklon padlim v februarski vstaji. Ta plošča nas ne opominja le na žrtve med delavci in socialnimi demokrati, ki so v srednji Evropi skušali ubraniti svobodo in demokracijo, zaradi svoje lokacije na dvorišču še danes impresivnega Karl-Marx-Hofa nas opominja tudi na to, da so bile srednjeevropske arhitekturne šole v prvih desetletjih 20. stoletja partnerice v dialogu z močnimi socialdemokratskimi strankami in sindikalističnimi prizadevanji, njihova arhitektura pa je bila tako pomembna kot akcijski programi teh sil.