Če Louis Jacques Daguerre ne bi leta 1835 po nesreči razbil živosrebrnega termometra in tako odkril načina fiksiranja fotografske podobe, sredi 19. stoletja še ne bi prišlo do kresanja mnenj dveh taborov, za katera značilna predstavnika lahko imenujemo Charlesa Baudelaira in Eugena Delacroixa. Prvi je namreč novi medij fotografije imel za "pribežališče 'faliranih' in nespretnih umetnikov", drugi pa je menil, da bodo slike, proizvedene z novim izumom, "zaklad za vsakega umetnika". Ta novi izum, o katerem sta razmišljala Baudelaire in Delacroix, sicer še ni bila prava fotografija, ampak njena predhodnica, dagerotipija. Kamero, kakršno je izumil Daguerre, bo ta konec tedna na dražbi ponudila dunajska galerija WestLicht.
Začetek komercializacije fotografije
Izklicna cena aparata s podpisom L. J. Daguerra in izdelanega v ateljeju Giroux bo 200.000 evrov. To je pravzaprav dokaj skromna vsota, če pomislimo, da je ista galerija že leta 2007 aparat enake vrste, vendar brez Daguerrovega podpisa prodala za 576.000 evrov. Aparat, ki ga tokrat ponujajo, je zares izjemen. Nista pomembni le njegova izjemna ohranjenost in to, da so vsi njegovi deli izvirni, ampak predvsem to, da gre za aparat iz povsem začetnega obdobja komercializacije fotografije.
V knjigi o zgodovini fotografije, ki jo je izdal najstarejši evropski muzej fotografije, firenški Musei Nazionale Alinari della Fotografia, tako beremo, da je povsem prve trgu namenjene dagerotipijske kamere izdeloval atelje Giroux in vse so imele Daguerrov podpis. Kot se to vedno znova zgodi v svetu tehničnih izumov, ni bil atelje Giroux, torej atelje, ki ga je izbral izumitelj Daguerre, tisti, ki mu je zares uspelo dobro unovčiti novo fascinacijo s fotografijo. Že konec leta 1939 oziroma konec istega leta, ko je bila dagerotipija kot novi izum predstavljena tudi Francoski akademiji znanosti, je namreč pariški optik Lerebours na trg poslal Girouxovim zelo podobne aparate in jih uspel v promet spraviti tudi onkraj francoskih meja.
Začetek s tihožitjem
V že omenjeni predstavitvi dagerotipije francoskim akademikom je 7. januarja 1839 Francois Arago dagerotipijo imenoval za izjemen izum predvsem za tiste, ki "se z veliko gorečnostjo posvečajo grafičnim ponazoritvam arhitekturnih spomenikov, raztresenih po francoskem kraljestvu". Predvsem zaradi dolgega časa ekspozicije predmeta fotografiranja, ki ga je terjala dagerotipija, se je ta tehnika uveljavila predvsem za fotografiranje 'mrtvih' stvari. To je pravzaprav napovedala že prva Daguerrova fotografija. Leta 1837 je tako pod naslovom L'Atelier de l'artiste (Umetnikov atelje) predstavil tihožitje, ki prikazuje mavčne odlitke, neko risbo, pletenko in zaveso.
Podobe z znamenitega 'Grand Toura'
A najbolj se je dagerotipija - če pozabimo na njeno izrabljanje za proizvodnjo v viktorijanskih časih priljubljenih fotografij duhov - uveljavila prav pri že omenjenem fotografiranju spomenikov. Tako so v časopisih objavljali navdušene članke o tem, da bo nova tehnologija nadomestila dolgotrajno in včasih prav mučno delo skicirjev, ki so spremljali popotnike na znameniti 'Grand Tour' oziroma na veliki popotni turi, na kateri naj bi možje tik pred vstopom v odraslost spoznali klasično evropsko kulturo. Tako je že kar leta 1840 francoski fotograf Lerebours objavil knjigo Excursions daguerriennes: vues et monument les plus remarquables du globe. V njej so bile grafike, narejene po dagerotipijah, ki so jih različni popotniki naredili V Ameriki, na Bližnjem vzhodu in v različnih evropskih deželah.
Zanimivo pa je, da so dagerotipijo zelo pozno začeli omenjati in preučevati na umetniških akademijah. Ko so časopisi pisali, da bo novi izum zelo koristil "študentom kiparstva in slikarstva in tudi arhitekture, ki bodo z dagerotipijo prišli do študij narave in klasičnih spomenikov, kakršnih sicer razen z dolgotrajnim študijem in delom, ne bi mogli izdelati, pa še takrat ne bi bile tako popolne". Prva poročila o obravnavanju dagerotipije na umetniških akademijah se pojavijo šele po letu 1850. V Italiji je tedaj vplivni kritik Selvatico o dagerotipiji pisal, da bo umetnikom pomagala, da bodo prišli do boljše, podrobnejše predstave o resničnosti. In prav nova predstava o resničnosti je bila tisto, kar je pravzaprav stalo v izhodišču dagerotipije. Ko sta se namreč Daguerre in Nicephore Niepce, ki mu je prvemu uspelo stabilizirati fotografijo, skupaj lotila razvoja fotografske tehnologije, sta namreč v besedilu o svojem desetletnem partnerstvu zapisala, da je njun namen "ustvariti podobe narave brez intervencije umetnika".