Ti so poleg natančnih opisov poti kolesarjem ponujali tudi mnogo predlogov za oglede ter ne nazadnje priporočali dobra gostišča na poti.

V teh časih, ko se nas večina bolj kot ne drži svojih domov in ko tudi vreme ni najprimernejše za raziskovanje naše čudovite pokrajine na kolesu, se najde čas za brskanje po spletu, ki ga morda prej ne bi bilo. Možnosti tam pa so praktično neomejene. Ljubiteljem zgodovine je zagotovo poznan spletni portal Digitalne knjižnice Slovenije, ki na enem mestu ponuja različno gradivo iz naše bogate preteklosti. Ena tovrstnih zanimivosti je 125 let star kolesarski vodnik po deželi Kranjski, ki je bil izdan zdaj že daljnega leta 1895 v Ljubljani.

Današnji prispevek je prvi iz nove serije z naslovom S kolesom po Kranjskem, v kateri si bomo ogledali mnogo zanimivih kolesarskih poti, spoznali zgodovino kolesarjenja na Slovenskem, pa tudi v praksi preverili, ali je mogoče v današnjem času kolesariti po navodilih izpred več kot stoletja. Ogledali si bomo zanimive opise kolesarskih tur, zapisanih v času, ko so bili naši kraji še pod dunajskim dvorom. Zanimivo bo videti, kateri pokrajinski elementi so še danes vidni v okolju, ter prebirati opise tistih, ki so v zadnjem stoletju in četrt postali del zgodovine.

Nekaj besed o vodniku
Kolesarski vodnik po Kranjski, s polnim imenom Vodnik po Kranjski in Primorju za kolesarje (v nemškem izvirniku Wegweiser durch Krain und Küstenland für Radfahrer) je izdal večinsko nemški Laibacher Bicycle-Club (v prevodu Ljubljanski kolesarski klub) s sedežem v Ljubljani. Društvo, ustanovljeno aprila 1885, je združevalo predvsem nemško govoreče prebivalce Kranjske, ni pa bilo omejeno samo na pripadnike nemške nacionalnosti. Delež Slovencev se je še zmanjšal po novembru 1887, ko je bil, prav tako v Ljubljani, ustanovljen Klub slovenskih biciklistov kot protiutež Ljubljanskemu kolesarskemu klubu. V spominskem listu slednjega, ki je izšel ob petletnici obstoja, v letu 1890, je omenjen izstop slovenskih članov iz kluba "iz razlogov, ki niso športne narave" (temveč nacionalne), pa tudi zanimiva opomba, da jih njihov dotedanji klub pri izstopu ne bo oviral.

Vodnik je izšel v 3000 izvodih in je bil na voljo članom kluba brezplačno. Njegovo izdajo so finančno podprli številni pomembni ljudje tistega časa iz Kranjske, pa tudi zunaj njenih meja, med katerimi je najvišje mesto prav gotovo zasedla nadvojvodinja Štefanija (1864–1945), takrat že vdova po smrti svojega moža prestolonaslednika nadvojvode Rudolfa, ki je leta 1889 s svojo ljubico storil samomor. Nadvojvoda Rudolf (1858–1889) je bil edini sin cesarja Franca Jožefa (1830–1916) in naslednik habsburškega prestola. Med vidnejšimi pokrovitelji vodnika je bil tudi baron Franz von Lazarini iz dvorca v Smledniku in drugi premožnejši posamezniki ter državna in zasebna podjetja in ustanove.

Med slovenščino in nemščino
Večina krajev, ki jih vodnik omenja, je napisanih v nemškem jeziku, v oklepajih pa je v nekaterih primerih navedeno tudi slovensko ime. Posamezni kraji so zapisani samo v nemščini, spet drugi tudi samo v slovenščini, četudi se slednji pojavljajo redkeje. V prispevku bomo uporabljali slovenska imena krajev, kot zanimivost pa tudi nemška imena, ki so v zadnjem stoletju v glavnem izginila iz našega spomina. Nekatere opaznejše stavbe tistega časa bodo za lažjo prostorsko orientacijo prav tako zapisane v slovenskem in nemškem jeziku, saj se na zemljevidih iz takratnega obdobja pojavljajo v glavnem v nemščini.

V vodniku samem je tudi nekaj vrstic namenjenih jeziku. Zanimiva je opomba, ki nemško govorečega kolesarja obvešča, da zaradi jezika ne bo imel nikakršnih težav, saj tudi na podeželju dobro govorijo nemško, ne le v mestih.

Vodnik je razdeljen na dva sklopa, na daljše in na krajše oziroma bližnje vožnje. Med 72 različnimi kolesarskimi potmi ima najkrajša le sedem kilometrov, najdaljši dve (obe do Benetk) pa dobrih 270 oziroma 316 kilometrov. Opis poti obsega vse pomembnejše informacije za kolesarje; poleg samih navodil za vožnjo tudi različne zanimivosti na poti in na cilju, lokacije kolesarskih klubov in zvez, servisnih delavnic, gostišč, zelo slikovite opise krajev, ki se bodo sicer nekoliko izgubili v prevodu. Razdalje med kraji so navedene do ene petine kilometra (200 metrov) natančno ter običajno tudi z informacijo o nadmorski višini.

Prometna pravila na prelomu stoletja
Vodnik navaja nekaj napotkov in priporočil ter prometnih predpisov za varno vožnjo. Kolesa in kolesarji so bili konec 19. stoletja že dokaj uveljavljeni, četudi je njihov razmah v tem času privedel do zanimivih naslovov v takratnem časopisju. Bili so tudi predlogi o uvedbi posebnega davka na kolesarje (nekaj več o tem v prispevku Katere davke so plačevali naši predniki), pa tudi o uvedbi registracijskih oznak. Kmetijske in rokodelske novice so v letu izdaje našega vodnika (1895) poročale o sprejemanju posebnega "voznega reda" oziroma pravil vožnje za kolesarje: "Vozni red za kolesarje je izdelal ljubljanski mestni policijski urad in ga predloži v kratkem mestnemu svetu v odobrenje. Po novem redu bode moral imeti vsak kolesar oblastveno dovolilo za vožnjo in vsako kolo svojo številko. Tak vozni red je potreben zaradi neprevidnega vozarenja raznih kolesarjev `divjakov´, ker potem bo lažja kontrola."

Na Kranjskem (pa tudi na Štajerskem, Hrvaškem ter v Italiji) se je prehitevalo po desni in umikalo po levi strani cestišča, na Koroškem, Tirolskem in v Primorju pa ravno nasprotno. Nekaj več o samih prometnih pravilih vožnje na Kranjskem si bomo ogledali v enem od prihodnjih prispevkov, zdaj pa je čas, da se odpravimo na pot do Polhovega Gradca.

Mesto, revno s spomeniki
Kolesarski vodnik opisuje Ljubljano kot "glavno mesto Vojvodine Kranjske s 30.600 prebivalci, ki leži 300 metrov nad morsko gladino, v veličastni okolici ob vznožju ljubljanskega gradu." Nadalje izvemo, da so "vse skozi mesto vodeče ceste makadamske in skozi celo leto v dobrem stanju". Dandanes, ko smo vajeni asfaltnih površin, se morda makadam ne zdi najbolj prijetna podlaga za vožnjo, toda alternativa temu so bile blatne, slabo utrjene ceste, ki so se že ob manjšem deževju spremenile v kolesarsko nočno moro.

Vodnik poda nekaj osnovnih informacij popotnikom, kot so lokacija železniških postaj in smeri vlakov, lokacije hotelov ter gostišč, pošt in kavarn, pa tudi carinske in policijske uprave ter tudi kolesarskih servisnih delavnic. Naštete so lokalne znamenitosti, vredne obiska, še posebej pa mestni spomeniki ter priljubljene poti za sprehode in manjše izlete. Pri spomenikih zasledimo zanimivo opombo, ki govori o tem, da je mesto dokaj revno s spomeniki – našteje jih pet, ki so po mnenju piscev vodnika vredni obiska. Od teh je dandanes mogoče videti zgolj dva – Robbov vodnjak in spomenik Valentina Vodnika; trije pa so se znašli v nemilosti novih oblasti po prvi svetovni vojni in so bili odstranjeni. To sta bila dva spomenika, posvečena feldmaršalu Radetzkemu, eden se je nahajal pred dvorcem Tivoli, drugi v parku Zvezda, ter spomenik grofu Antonu Aleksandru Auerspergu, pesniku, poznanem pod psevdonimom Anastasius Grün. Njegova mati je bila Cecilija Polhograjska (1786–1836), poročena Auersperg, starejša sestra Antonije Polhograjske, o kateri bo beseda še tekla v nadaljevanju.

Na pot iz deželnega glavnega mesta
Dobrih 19 kilometrov poti loči Ljubljano (Laibach) in Polhov Gradec (Billichgraz) na poti, ki je pred nami. Začetek vožnje je pred Kolizejem, na cesti Marije Terezije (današnja Gosposvetska cesta), kjer je imel klub najeto dvorano in od koder nas pot vodi proti jugu mimo jahalne šole (Reitschule) in tovarne cigaret oz. poznejše Tobačne. Nato mimo Gradišča in Krakovskega predmestja proti Glincam (Gleinitz). Vodnik na tem mestu opozarja na nekoliko slabšo cesto. Po dveh kilometrih zavijemo desno, kjer po manjšem vzponu prečkamo železniško progo (današnja Viška cesta) in nadaljujemo v smeri proti Dobrovi. Pot nas vodi čez Stransko vas, od koder se cesta blago vzpenja proti Šujici. Prečkamo potok Gradaščica ter nadaljujemo proti Šujici, mimo Gabrja (Zabreg), Hrastenic, Loga in Belice proti Dvoru.

V dolini Gradaščice
Po dobrih šestnajstih kilometrih kolesarjenja se pred nami odpre pogled na gotsko cerkev iz 16. stoletja, katere notranjost, še posebej pa šest nemških oltarnih nastavkov (Altartafeln) priporoča za ogled tudi naš vodnik.

Kilometer naprej po "ravni in zelo dobri cesti" in pridemo v vas Podreber (Niederdorf), od koder se pot vseskozi rahlo vzpenja. Skozi Srednjo vas pri Polhovem Gradcu (Mitterdorf) z "rahlim vzponom do ljubke cerkve v Podrebru" ter mimo Pristave do Polhovega Gradca.

Na cilju v Polhovem Gradcu
Poglejmo, kaj o Polhovem Gradcu pravi naš vodnik. "Kraj leži v opazno čudoviti kotlini in vzbuja videz, kot da se svet konča tukaj ob ostrih skalnih stenah." Med stvarmi, ki so vredne ogleda, popotniku omeni grad, posest Urbančič (današnja Polhograjska graščina), z "lepo starodavno kapelo, zidanim vodnjakom [Neptunov vodnjak] in ljubkim vrtom, poleg katerega je postavljen obelisk v čast saškim kraljem, na navdušenega botanika ter v spomin na odkritje posebne alpske rastline Daphne blagayana."

Nekaj zgodovinskih drobcev o Polhovem Gradcu
Arheološke raziskave območja kažejo na poselitev že v času železne dobe. V srednjem veku se je kraj imenoval Gradec, kar naj bi izhajalo iz staroslovanskega gradišča na bližnji Kalvariji. V 12. stoletju je že obstajal stari grad na Kalvariji, ki pa je bil v velikem idrijskem potresu leta 1511 poškodovan do te mere, da je bil opuščen. Sledila je gradnja novega gradu v dolini potoka Božne. Lastniki graščine skozi stoletja niso ostajali isti. Listine iz 13. stoletja prvič omenjajo gospode Polhograjske. Pozneje so bili med lastniki Celjani, po njihovem izumrtju pa Lambergi ter Habsburžani. V 17. stoletju pride do ponovne menjave lastnikov, ko prevzame posest in grb izumrlih Polhograjskih novi lastnik plemeniti Baumgarten ter postane Polhograjski. Pod novimi lastniki, v času katerih se je začela tudi gradnja Neptunovega vodnjaka, so se graščini začeli pisati boljši časi. Na začetku 19. stoletja so baroni Polhograjski po moški strani izumrli, zato se je na grad priženil dvaindvajsetletni grof Rihard Ursini Blagaj (1786–1858) in se poročil s takrat šestnajstletno baronico Antonijo Polhograjsko (1792–1869).

Neptunov vodnjak
Izjemno lep vodnjak, katerega leto nastanka ni povsem znano, najverjetneje pa so se dela pričela nekje v 60. letih 17. stoletja, sicer nosi letnico 1696, ko so bila dela na vodnjaku zaključena. V Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske (Topographia Ducatus Carnioliae modernae) iz leta 1679 se tudi dobro vidi še nedokončani Neptunov vodnjak. Kljub obnovam v preteklosti, med katerimi so bile izvirne skulpture umaknjene ter nadomeščene s kopijami, je Neptunov vodnjak že dodobra načel zob časa in zagotovo bo potrebno razmisliti o njegovi trajnejši zaščiti. Kisel dež je zabrisal detajle kopij kipcev na vodnjaku, cesta v neposredni bližini vodnjaka pa tudi ne vpliva blagodejno nanj. Originalne restavrirane skulpture so danes na ogled v Polhograjski graščini.

Saški kralj pride v Polhov Gradec
Spomladi, natančneje sredi maja 1837, je grof Rihard na enem od svojih sprehodov našel rožo, ki mu je bila kljub dobremu poznavanju botanike neznana. Po drugi, še nekoliko bolj verjetni različici dogodkov, pa naj bi rastlino našel domačin in jo prinesel grofu Blagaju. Že naslednji dan je bila roža poslana botaniku Henriku Freyerju (1802–1866), kustosu Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, ki je potrdil, da je to do tedaj še neznana vrsta volčina, in ga je poimenoval po odkritelju – blagajev volčin (Daphne blagayana). Za odkritje se je hitro razvedelo po Evropi in ni dolgo trajalo, da je o novi roži izvedel saški kralj Friderik Avgust II. (1797–1854), sam navdušen botanik. Teden dni pred prvo obletnico odkritja, maja 1838, je saški kralj prišel v Polhov Gradec in si na lastne oči ogledal novo rožo. V spomin na ta dogodek je grof Blagaj postavil spomenik. Spodnja tabla spomenika je bila sicer po drugi svetovni vojni odstranjena ter po letu 1990 ponovno nameščena. Na njej je napis v latinskem jeziku, ki pravi "v spomin tukajšnjemu gospodu Rihardu grofu Ursini Blagayu".

Polhograjska graščina v 20. in 21. stoletju
Izumrtje rodbine Blagaj in odhod Urbančičev v Argentino po koncu druge svetovne vojne nista nakazovala ravno najboljših časov za polhograjsko posest. Nekje v tem času je bil grad tudi izropan. Do leta 1990 se je uporabljal za razne namene, po osamosvojitvi Slovenije pa se je pokazala volja po temeljitejši obnovi ter zaščiti Polhograjske graščine. Pred dobrim desetletjem se je v prostorih naselil Muzej pošte in telekomunikacij (del Tehniškega muzeja Slovenije) pa tudi Krajevni muzej Polhovega Gradca, ki sta zagotovo vredna ogleda.

S kolesom po "Kranjskem" v 21. stoletju
Razvoj koles in kolesarske opreme v dobrem stoletju od izdaje kolesarskega vodnika po Kranjskem nam dandanes omogoča precej prijetnejšo vožnjo, kot je bila v času naših prednikov na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Asfaltirane ceste in vsesplošno boljša cestna infrastruktura so prav tako v veliki meri pripomogli k boljši vozni izkušnji.

Ceste do Polhovega Gradca so v današnjem času v dokaj dobrem stanju, na nekaterih mestih v zelo dobrem, saj so bile obnovljene pred kratkim. Cestna dela med Logom pri Polhovem Gradcu in Belico, ki so potekala še do pred kratkim, so končana, tako da vožnja na tem odseku poteka po povsem novem asfaltu. V času pisanja prispevka so gradbena dela še potekala na območju Tržaške ceste v Ljubljani. Cesta med Ljubljano in Polhovim Gradcem je bila sicer zgrajena na začetku 18. stoletja, v letu 1869 pa po njej začnejo voziti tudi poštni vozovi. Vožnja iz Ljubljane do Polhovega Gradca ni posebej zahtevna, zavedati pa se moramo, da z izjemo vožnje po Ljubljani, kjer so označene kolesarske poti, poteka po cesti skupaj s preostalim prometom, zato je potrebne nekoliko več previdnosti.

V naslednjem prispevku iz serije S kolesom po Kranjskem nas bo pot vodila iz deželnega glavnega mesta Ljubljane do Kamnika. Še pred tem pa si bomo ogledali potek drugega vala španske gripe v Ljubljani, konec leta 1918 ter na začetku leta 1919. Zanimalo nas bo, koliko ljudi je umrlo v tem času v primerjavi z enakim obdobjem v letu 1920.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}