pilotski seminar o novomedijski umetnosti – Taktike in praksa v organizaciji zavoda Aksioma.

Sliši se novi hrup (nov način ustvarjanja glasbe) in namiguje na porajanje (možnost porajanja) nove družbe. Pred nami se odvija dejavnost, katere akterji tega (hrupa) ne zganjajo zaradi njegove morebitne vrednosti v procesu menjave, ampak le zaradi svojega veselja, zaradi samih sebe. Zavračajo specializacijo in vsi so skladatelji, producenti in obenem občinstvo; pa še kaj drugega. Zapisano tukaj je zelo skop, nepopoln in nekoliko prirejen povzetek tistega, kar je pisal Jacques Attali v zadnjem poglavju knjige Hrup: politična ekonomija glasbe, v kateri je razkrival strategije, s katerimi oblast izrablja glasbo v težnji po obvladovanju ljudstva in ohranjanju svoje prvenstvene pozicije v državi.
Te Attalijeve misli se zdijo pomembne kot izhodišče za pisanje o performansih, ki sta sklenila Pilotski seminar o novomedijski umetnosti – Taktike in praksa v organizaciji zavoda Aksioma; relevantne se zdijo za pisanje o tistem, zaradi česar se mi je Ljubljana zdela nekoliko bližje New Yorku in drugim velikim središčem sodobne umetnosti. Zakaj, pozneje. Pravzaprav je treba, preden se obrnemo k multimedijski intervenciji Cirkulacija 2 in k nastopu eksperimentalnega in akademsko šolanega (Francoski nacionalni konservatorij v Reimsu) skladatelja in elektroakustičnega glasbenika Tareka Atouia, omeniti le še to, da je Attali o hrupu in glasbi pisal leta 1980, ko mnogo od sodobnih postopkov ustvarjanja in distribuiranja glasbe (hrupa) še ni bilo, vendar pa sporočilnost njegove knjige ostaja in zato je še ne bomo povsem umaknili vstran.
Fizikalec – inženir – skladatelj - glasbenik
Attali je tudi pisal: “Kar je hrup v starem, je harmonija v novem redu.” Izjavo bi lahko tudi obrnili, ko gre za umetniški projekt, ki nas predvsem prek trenutno motečih zvokov spominja na čas, ko so izvori teh zvokov veljali za družbeno konstitutivne, za normalne, tako pa nas tudi opozarja na varljivo normalnost tistega, kar sicer konstituira naše družbeno polje. Tarek Atoui je s performansom Un-drum 2: Kitajska naveza storil prav to. V skoraj historiografskem programu namreč Atoui (domnevno in recimo, da mu verjamemo) v živo manipulira s posnetki demonstracij in sojenj umetnikom, ki so jih komunisti med maoistično revolucijo, ki je mantro o velikem gospodarskem uspehu in pošiljanju izobražencev okopavat krompir pospremila tudi z velikim purizmom oziroma z inkvizicijskim bojem zoper vse tuje v kulturi. In kot so uničevali vse artefakte stare cesarske kitajske kulture, so z zvokom pištole razveseljevali vse, ki so – med drugim – imeli kaj pojma o 'kakšni musique concrète'.
No, Atoui ga seveda ima, pojem o musique concrète namreč, zato pa mu nekoliko manj lahko verjamemo, ko govori o svoji nameri, z glasbo (hrupom), ki jo določajo konfliktni odnosi med kompozicijskimi elementi, dajati družbenopolitične izjave. Vendar pa uspe s svojim fizično-inženirsko-glasbenim nastopom, spretno razčlenjenim v več točk, ki v ritmično (včasih skoraj melodično) raznolikih sekvencah obdržijo pozornost gledalca, ki pa se v bistvu precej več časa smeji in uživa v Atouijevi agilnosti ob mizi in med tonskimi vijaki, kot pa razmišlja o državnem hrupu.
Ko mašina zatuli
Zato pa je bila bolj ortodoksna Atouijeva predhodnica, skupina Cirkulacija 2. Njena omemba terja nov navedek, ki bo še korak bližnje New Yorku. “Novi orkester bo zmogel izzvati kar najbolj kompleksne in nove slušne zaznave, ki ne bodo imele nič opraviti z nizanjem zvokov, ki posnemajo življenje, ampak bodo izšle iz manipulacije s fantastičnimi kombinacijami različnih tonov in ritmov.” Tukaj gre za izsek iz šeste točke manifesta Umetnost zvokov, ki ga je leta 1913 napisal futurist Luigi Russolo. In za nekaj takšnega gre tudi pri Cirkulaciji 2, katere osrednji člani so Ksenja Čerče, Stefan Doepner, Milan Kristl, Boštjan Leskovšek in Borut Savski. Russolo bi bil navdušen že samo ob pogledu na instalacijo, znotraj katere se dogaja Cirkulcija 2. Člani Cirkulacije 2 poleg generatorjev hrupa upravljajo tudi 'mašine' drugih medijskih in tehnoloških pristopov v umetnosti. Radio, robotika, različna mehanika ... vse to je navzoče v nastopu, katerega celoto konstituira upravljanje z različnimi moduli, ki jih izdelajo in vodijo posamezniki. Nastaja kakofonija, ki pa se spontano vedno preveša tudi v neko logično (ne)urejenost.
Hrup je hud, ampak se zdi kljub njegovi marginalnosti v 'uradni stavi slovenske kulture' vendar pomenljivo pomemben. Spremljalo ga je le malo ljudi, več tisočkrat manj kot izbor za pesem Evrovizije. Ne, ne moremo primerjati teh dveh dogodkov, vendar pa ju lahko povežemo. Morda se velja ob tem še spomniti na misel Marka Crnkovića v zadnji Sobotni prilogi, da Slovenci pravzaprav nikoli nismo obvladali pravega popa; kar je nekaj štelo, je bila predvsem alternativa. Morda bi se na to veljalo spomniti tudi ob etabliranih dogodkih, kajti alternativa na srečo še obstaja. Je pa danes, ko je 'alternativa' tako rekoč zapovedana, še bolj marginalna, saj to ni niti več alternativna glasba. To je postala alternativa onkraj glasbe. Vendar tega ne ve (še) skoraj nihče.
V New Yorku poustvarjanje glasbe na glasbilih Luigija Russola pritegne Blixo Bargelda in Mika Pattona (tudi kot avtorja) in podmladek newyorških filharmonikov in zapolni dvorano Town Halla, pri nas Cirkulacijo pa in njej podobne pozna le nekaj ducatov ljudi. Pa ni rezultat nič slabši. Morda bi veljalo obuditi še naslednje besede. "Želimo se bojevati proti baladam Tostija in Coste, nagnusnim napolitanskim pesmim in sakralni glasbi, ki je brez razloga za nadaljnji obstoj postala ekskluzivni monopol jalovih direktorjev konservatorijev in nekaj nesposobnih duhovnikov." To je deseti člen Manifesta o futurističnih glasbenikih Balilla Pratelle. Če bi nekoliko spremenili pojme in like v tej misli in vanjo vnesli boj proti vodjem izbora za pesem Evrovizije, nesposobnim glasbenim urednikom, ki še vedno ne želijo ignorirati pričesk iz osemdesetih (pa ni z njimi nič narobe, le kontekst je zgrešen), bi vedeli, zakaj vendar potrebujemo hrup.