Pred vhodom leži morbiden okostnjak Gina De Dominicisa. In tako pove, da gre za muzej sodobne umetnosti. Vendar pa je novi rimski muzej sodobne umetnosti MAXXI, ki je obenem tudi prvi nacionalni italijanski center za umetnost 21. stoletja, nenavaden muzej. Ob njegovem nedavnem odprtju se je le malo govorilo o njegovi umetniški zbirki, ki je menda tudi bolj ali manj naključno napaberkovana, veliko bolj pa o sami stavbi. Gre za delo Zahe Hadid, ki jo je italijanski arhitekt Renzo Piano opozoril: "Graditi v Rimu je podobno nevarno kot prečkati divji zahod v odprtem vozu." 'Težka' je namreč dediščina antičnega Rima, veličastnega baroka in tudi arhitekture Mussolinijeve dobe, s katero se v Rimu primerja vsaka novost. Vendar pa je Hadidova gradila nekoliko na obrobju in svojo vijugavo betonsko kocko razglasila za delo, ki se sooča z zgodovinskimi plastmi večnega mesta. O tem bi se seveda dalo razpravljati, kot tudi o tem, koliko je stavba sploh primerna za muzej.
Tu ni prostora za Vermeerja
Stene se krivijo in nagibajo. Zaha Hadid, kot navede Observerjev arhitekturni kritik Rowan Moore, temu pravi "spajanje, trkanje in vrtinčenje". Te stene povezujejo vijugavi hodnik, črne stopnice in mostovži. Vse skupaj je že 'aranžirano' tako, da obiskovalci umetnost - pa gre po večini za velike kose - skoraj pozabijo opazovati. Kar je razstavljeno, tako ne daje vtisa enotne zbirke, ampak izgleda program fragmentaren in nekoliko naključen. Kot je rekel eden od kuratorjev, je MAXXI-jev program "ne toliko didaktičen, kot je čustven". In če dodamo še opazko Rowana Moora, v MAXXI-ju ne bi želeli razstaviti Vermeerja.
Nekaj Warhola, nekaj Beuysa, ... in tako naprej
MAXXI sta pravzaprav dva muzeja, muzej sodobne umetnosti in muzej sodobne arhitekture. In celoten program je zasnovan zelo interdisciplinarno, predvsem pa naj bi veliko prostora dobila arhitektura. Odprtje sta tako zaznamovali razstavi že omenjenega De Dominicisa in pa arhitekta Luigija Morettija (1907-1973), ki je bil najbolj znan kot arhitekt kompleksa Watergate v Washingtonu, po katerem je ime dobila tudi zloglasna afera Watergate. Na opsrednji razstavi kot neke vrste pregledu razvoja sodobne umetnosti pa je videti tisto, kar je na takšnih preglednih razstavah pač bedno videti. Nekaj Josepha Beuysa, nekaj Andyja Warhola, pa Lucia Fontane, Anselma Kieferja in Gilberta in Georgea. V muzeju priznavajo, da preprosto niso imeli denarja, da bi nabrali temeljito zbirko. Vendar je morda tako še boljše, saj v stavbi tako ali tako vsi raje zrejo v črne in malo 'escherjanske' mostovže Zahe Hadid kot pa v še eno Warholovo mavrično Marilynko.