Sodelovanje med skupino Katalena, ki že osmo leto obuja motive ljudske glasbene dediščine in jih na novo interpretirane vrača na radijske postaje, in koreografa ter plesalca Edwarda Cluga sega pravzaprav že v leto 2003, ko je nastala koreografija za skladbo Kolednica. Od takrat so ustvarjalci sodelovanje večkrat ponovili, a začetke projekta Špic-Cvak je treba iskati dobri dve leti nazaj. Takrat je na kranjskem festivalu Carniola zaživel projekt, v katerem so starodavno in sodobno, ljudsko in umetno prepletli v novo smiselno celoto, ki je predstavljala izhodišče za Špic-Cvak.
V času teh dveh let so glasbeniki med drugim pripravili ploščo Cvik-Cvak!, ves čas pa tiho razmišljali o ponovni postavitvi projekta na oder. Njihova želja se bo uresničila 12. oktobra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bodo poleg članov Katalene na oder stopili še baletniki SNG Maribor s koreografoma Edwardom Clugom in Valetnino Turcu na čelu ter glasbena gosta, violinistka Jelena Ždrale in harmonikar Marko Brdnik.
Pred velikim dogodkom, na katerega se vsi sodelujoči pripravljali približno leto dni, smo se pogovarjali s pevko Vesno Zornik in kitaristom ter spremljevalnim vokalistom Boštjanom Naratom.
12. oktobra bo na odru Cankarjevega doma precej večja gneča, kot ste je vajeni iz svojih običajnih nastopov. Poleg 13 baletnikov ansambla SNG Maribor boste del uprizarjanja postali tudi sami izvajalci. Bo torej vloga Katalene tokrat kako drugačna, kaj več kot glasbena?
Boštjan: Tudi na trenutke.
Vesna: Ampak glede na to, da smo oziroma so po večini vezani na glasbila, kable in se je s takimi stvarmi težko premikati, si nas ne predstavljati v baletni opravi.
Torej gre v prvi vrsti za glasbeno izkušnjo, ki jo plesna vizualizacija le dopolnjuje?
Boštjan: Tako je. Sicer pa nam je gledališče blizu. Vsi, ki hodijo na naše koncerte, vedo, da si radi privoščimo kakšen gledališki vložek. Mislim oziroma vem, da se bomo odlično počutili, ko bomo na odru s plesnim ansamblom, s katerim se bomo vzajemno podpirali.
Je torej v projektu Špic-Cvak tudi kaj prostora za improvizacijo?
Vesna: Pravzaprav je forma fiksna, glede na to, da smo vsi kreativci. Se pa znotraj dogovorjene forme vedno najde prostor za improvizacijo. To je tudi način, na katerem funkcionira Katalena. Če bi vztrajno ponavljali iste vzorce in ne bi imeli prostora znotraj tega, bi nam verjetno postalo dolgčas. Tako smo si našli manevrski prostor za izražanje svojih …
Boštjan: Travm.
Vesna: (smeh) Akrobacij ali kaj podobnega lepšega, sem želela reči.
Boštjan: Jaz sem pa povedal tako, kot je.
Vesna: (smeh)
Špic-Cvak je torej projekt, v katerem ljudsko postaja urbano, urbano pa se spominja ljudskega. Zakaj menite, da je v urbanem svetu, ki se je dolgo časa načrtno in vzvišeno oddaljeval od ljudskega, zadnja leta zaslediti neko hrepenenje nazaj ravno k 'pozabljeni' ljudski dediščini?
Boštjan: Sam mislim, da zato, ker čuti potrebo po tem. Verjetno vsa ta hitrost in raztreščenost sodobnega človeka kar kličeta po tem, da najdemo spet neko identiteto, istost, stalnost, ki jo ljudska dediščina gotovo ponuja. Prav tako nam je zelo blizu. Vsi poznamo te pesmi, eni bolj, drugi manj, vsi jih imamo nekje globoko zakoreninjene v sebi. Govorijo o zelo podobnih rečeh, ki jih doživljamo iz dneva v dan. A način, na katerega se te zgodbe klistarizirajo skozi ljudske pesmi, je ravno zaradi te svoje starodavnosti in dostikrat te repetitivnosti lahko nekaj novega in hkrati nekaj, kar bogati.
Vesna: Po drugi strani je ta cikličnost in v bistvu obračanje trendov nekaj, ki se pojavlja skozi celotno zgodovino človeštva. Če pogledamo v zgodovino umetnosti, se je vedno za eno skrajnostjo pojavila druga oblika umetnosti, ki je negirala prejšnjo in je vkomponirala, kar je imela tista prej, in zavrnila velik del tega. Podobno se dogaja tudi v modi in drugod, kjer so stvari, ki so bile do včeraj v redu, danes več niso.
Vaše plošče navdihuje glasbeno izročilo različnih regij. Koliko preučevanja pravzaprav zahteva priprava na nov album? Kako temeljito se spoznate z glasbo tiste regije, ki jo nameravate predelati?
Boštjan: Jaz mislim, da se kar poglobimo. Mogoče se kdo s tem ne bo strinjal in bo rekel, da smo površni ali površinski, ampak moje mnenje je, da si vzamemo za to veliko časa. Predvsem, ker želimo razumeti stvari, si ustvariti predstavo, kaj nam ta 'muzika' sporoča, in vse to prevesti v domač jezik in jezik, ki nam je blizu. Ja, to zahteva kar precej časa in nekega najprej miselnega, nato pa glasbenega prilagajanja. Ampak če ne tega ne bi počeli na ta način, mislim, da bi bile stvari precej slabše.
Vesna: Z vsako ploščo je tudi odgovornost, ki se je zavedamo, večja. Pri zadnji plošči sem imela dodaten izziv naučiti se izgovarjati rezijanščino. Pri tem mi je pomagal dialektolog, ki se ukvarja prav z Rezijo. V interesu nam je bilo, da naredimo to čim bolje.
V tem času prihaja na radijske postaje vaš nov singel Ćanïnawa. O čem pripoveduje ta rezijanska skladba?
Vesna: Gre za pesem, ki govori o Kaninu. Rezijanske pesmi so vedno večplastne. Pravzaprav so zelo preproste in govorijo zelo preprosto zgodbico, po drugi strani pa vedno nosijo dodaten pomen in so velikokrat porogljive, hudomušne, poučne. In ta konkretno govori o tem, da stvari niso vedno tako črne, kot so videti na prvi pogled, da je včasih treba pogledati še enkrat in stvar postane veliko lepša.
Če se vrnemo k vašemu novemu projektu; od kod naslov? Če nam je 'Cvak' poznan iz vašega zadnjega albuma, od kod se je vzel 'Špic'?
Vesna: Špic se navezuje na baletne copatke. Baletne špice se namreč reče baletnim copatom.
Izhaja Špic-Cvak! iz glasbenega izročila ene same regije ali gre za skupek različnih ljudskih izročil?
Boštjan: Glasba je z vseh štirih albumov.
Vesna: Hit parade. (smeh)

Bo Špic-Cvak! doživel kakšno ponovitev?
Vesna: Pravzaprav pripravljamo zadevo kot enkratni projekt, čeprav močno, močno upamo na ponovitev. Že leta 2007, ko so nas na Carnioli povabili k sodelovanju in smo pripravili prvi projekt, smo upali, da se bo ta stvar še kdaj ponovila, in čakali do danes, da bi nas kdo povabil, pa je projekt prezahteven. Tudi prostorov, ki bo omogočili tako velik projekt - zahteva namreč dva odra - je v Sloveniji zelo malo. Glede na to, da smo čakali, da bi nas kdo povabil, smo se lepega dne odločili to izvesti sami in vse poteka v celoti v naši organizaciji.
Najbrž gre za precejšnji finančni zalogaj?
Vesna: Ja, pridobili smo sponzorje, našli sredstva, na razpisih pa nismo bili uslišani.
Boštjan: Kar se nam ponavlja iz leta v leto. To je stvar, o kateri je lani prvič na glas spregovoril Bojan Cvetrežnik iz skupine Terrafolk. Tudi njim se dogaja nekaj zelo podobnega. Na eni strani so takrat, ko je treba predstaviti slovensko kulturo v tujini ali na raznih državnih prireditvah, hitro povabljeni, kot tudi mi. Se pravi, kot kaže, ustrezamo nekim standardom, kdaj drugič pa očitno ne.
Svoje videnje ljudske glasbe s programom glasbene vzgoje v Cankarjevem domu predstavljate tudi mladim. Na kakšen odziv ste naleteli? Koliko so mladi dovzetni za tovrstno glasbeno izročilo?
Vesna: Letos začnemo 26. novembra. To je ena super stvar, ko učitelji prisilijo otroke, da gredo poslušat Kataleno (smeh). Super je, ker jih 45 minut 'mučimo' in potem postanejo naši oboževalci (smeh).
Boštjan: Gre za učne ure, ki jih Cankarjev dom vodi že vrsto let in mi smo ena izmed stvari, ki jih ponuja. Torej učna ura, ki pa poteka na precej drugačen način kot običajne ure v šoli. Se pravi, pripravimo koncert z nekim komentarjem, v katerem razložimo stvari, zakaj se skladb lotevamo tako, kot se jih, kako se jih lotevamo ...
Vesna: … na kakšen način je naša interpretacija drugačna od prejšnjih, zakaj je taka, kot je. Večinoma naletimo na zelo dobre odzive. Pogosto slišim, da se otroci težko zberejo na koncertih, da se pogovarjajo, da nagajajo. Pri nas nikoli ni bilo teh težav.
Glede na to, da zadnja leta prodaja albumov upada, ali sami vidite rešitev prav v konceptualnih albumih?
Boštjan: Mislim, da mi hote ali nehote prav to počenjamo od vsega začetka. Mogoče z izjemo prve plošče oziroma tudi prva plošča sodi v neko konceptualno zastavljanje. Predstavili smo torej neki nov način prearanžiranja in podajanja ljudske glasbe. Sicer pa so vse plošče zastavljene konceptualno, zlasti zadnji dve. Tretja, Kmečka ohcet, temelji na načelu neke izpeljane zgodbe, zadnja pa na sami geografski omejitvi. Sam še vedno verjamem - mogoče sem ubogi idealist, pa vendar - da je album pomembna stvar in mora kot celota funkcionirati. Mora biti celovit in govoriti tako ali drugačno zgodbo.
Vesna: Tudi zato naše plošče zaznamuje dizajn, ki se nadaljuje iz plošče v ploščo.
Boštjan: Že na začetku, torej pri prvi plošči, smo si zastavili neki dizajn in vse od takrat delamo zbirko. In danes je ta zbirka že kar lepa na pogled, ko postaviš plošče drugo zraven druge. Je neka celota in mislim, da se s tem pa ne more pohvaliti vsaka skupina. Torej da se ob postavitvi plošč druge zraven druge jasno izriše neka konsistenca.
Razmišljate morda že o novem albumu? V katero regijo vas bo tokrat zaneslo?
Boštjan: Nov album seveda. O tem, kakšen in zakaj, ta trenutek še ne bi. Trenutno smo zelo osredotočeni na Špic-Cvak. To je gotovo glavni projekt Katalene letošnjega leta in si ga želimo izpeljati dobro in smiselno.