"Zgodovino svojega življenja pišem, da bi se smejal sam sebi. In to mi uspeva." Tako je nekoč Giacomo Casanova (1725-1798) opisal namen pisanja svojih spominov, podviga, ki se ga je lotil v najbolj dolgočasnem obdobju svojega življenja. Šlo je za njegova zadnja leta, ko se je po razburljivi službi tajnika pri beneškem veleposlaniku na Dunaju Sebastianu Foscariniju in po pariškem obdobju, ko se je navsezadnje na demonstraciji najnovejši aeronavtičnih izumov srečal z Benjaminom Franklinom, znašel v dolgočasnem položaju bibliotekarja pri češkem grofu Josephu Karlu von Waldsteinu.
Frédérica Mitterranda odkupila Francija. Casanovovo delo Histoire de ma vie je tako postalo najdražji rokopis v zgodovini; primat je prevzelo nadrealističnemu manifestu Andréja Bretona. Tega so leta 2008 na dražbi hiše Sotheby's prodali za 3,2 milijona evrov.Odločitev za pisanje v francoščini
Casanova je bil seveda Benečan, vendar pa se Francija čuti nekako upravičena do lastništva njegovih spominov in jih prevzema z neke vrste občutkom, da gre za francosko kulturno dediščino. Razlogov za to je več. Najočitnejši je morda prav ta, da je Casanova za jezik, v katerem je pisal svoje spomine, izbral francoščino. To je tudi utemeljil: "Pisal sem francosko, in ne italijansko, ker je francoski jezik veliko bolj razširjen kot moj materni jezik," in še: "Omembe vredno je, da je francoski jezik edini med živimi jeziki, ki ima v republiki znanja neko pomembno vlogo; francoščina je edini jezik, glede katerega je Akademija odločila, da se ne sme bogatiti s tujimi izrazi oziroma na račun tujih jezikov."
Napoved francoske revolucije
Poleg tega je Casanova več let tudi služil francoski državi. Medtem ko si je naklonjenost visokih krogov, tudi Madame de Pompadour, pridobival kot iskrivi sogovorec z (domnevno) odličnim poznavanjem skrivnosti alkemije in prostozidarstva, je državi pomagal služiti denar kot eden vodij prve francoske državne loterije, bil pa je tudi francoski vohun. Med svojim službovanjem v Franciji, ki se je končalo z neslavnim begom zaradi številnih dolgov in neuspele vohunske misije v Holandiji, je Casanova tudi 'razkrinkal' francosko plemstvo in njegovo politiko razkošja in uslug ter bistroumno napovedal revolucijo: "Vsi francoski ministri so enaki. Razmetavali so denar, ki je prišel iz žepov drugih ljudi. Zatirani ljudje niso pomenili čisto ničesar, nujna posledica tega pa sta bila zadolženost države in popolna zmeda v državnih financah. Revolucija se je nujno morala zgoditi."
No, to je nekaj dejstev, ki povezujejo Giacoma Casanovo s Francijo. Njegovi spomini se sicer končajo v domačem mestu. 1.800 strani Casanovovih spominov se namreč konča leta 1774, ko se je po 18 letih izgnanstva smel vrniti v Benetke. Mesto ga je sprejelo kot velikega junaka in celo inkvizitorji ga niso več poskušali dobiti v svoje kremplje, ampak so z zanimanjem poslušali njegove zgodbe o pustolovščinah in najrazličnejših begih, predvsem pa jih je mučilo, kako je pobegnil iz beneškega zapora.
Casanovovi spomini, ki jih je slavni ljubimec pravzaprav napisal na pobudo Charlesa Josepha, so do bralcev v izvirni obliki prišli šele na začetku šestdesetih. Založnik Brockhaus je konec petdesetih za nekaj časa iz trezorja banke v Wiesbadnu, kjer so ti spomini ležali do zadnje kupčije, vzel dragocene zapiske in skupaj s francoskim urednikom Plonom pripravil prvo popolno izdajo Casanovovih spominov. Izhajala je med letoma 1960 in 1962, danes pa za najbolj referenčno sicer velja izdaja francoske založbe Bouquins iz leta 1993.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje