Določanje meja novonastalih držav na ruševinah prvega svetovnega spopada, ki je prinesel propad starih velikih imperijev, je bila zahtevna naloga. Vodile so jo štiri zmagovite sile – ZDA, Velika Britanija, Francija in Italija. Upanje malih narodov, da bodo končno upoštevali njihov glas, je hitro zbledelo, stare ozemeljske težnje pa so se uresničevale na ramenih tistih, ki jih je bilo najlažje žrtvovati.
Slovensko narodno ozemlje leži na strateško pomembnem področju med morjem, naravnimi pregradami in prehodno ravnico. Apetiti sosednjih držav so bili močni. Na mirovni konferenci so z ravnilom odmerjali mejo na kar treh straneh. Na zahodni je Italija brezkompromisno uveljavila zahteve iz tajnega medvojnega londonskega pakta, čeprav je bil kot eden izmed pomembnih nastavkov nove povojne diplomacije prav neupoštevanje tajnih sporazumov. Na vzhodu je meja nastala kot poskus preprečitve širjenja boljševiške revolucije z madžarske strani. Severna meja pa je postala predmet kompenzacije in koncesij eni in drugi strani. Če so zavezniške sile pred podpisom mirovne pogodbe z Avstrijo vendarle opustile misel na plebiscit na mariborskem območju, pa se jim na Koroškem temu ni uspelo izogniti.
Obveljalo je namreč načelo o nedeljivosti Celovške kotline, ki jo je zase ob podpori Italije in ameriške arbitražne komisije zahtevala Avstrija. Novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev v to ni želela privoliti, saj so Slovenci prav Koroško videli kot zibelko slovenstva. Najmočnejšo podporo so jim na pogajanjih nudili Francozi. Končno odločitev, kako rešiti ta zapleteni vozel, je sprejel sam ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je na ta način želel med drugim tudi kompenzirati za Avstrijo izgubljena ozemlja na Južnem Tirolskem in za sudetske Nemce na Češkem. Vseeno je roko ponudil tudi Jugoslovanom in privolil vsaj v izvedbo plebiscita v dveh delih. Če bi v coni A, kjer je še leta 1910 skoraj 70 odstotkov prebivalcev navedlo slovenščino kot občevalni jezik, glasovali za priključitev h Kraljevini SHS, bi glasovanje izvedli še v coni B, ki je bila bolj nemško usmerjena.
Prebivalcem so torej prepustili, ali se bodo odločili za predvsem gospodarski interes, saj so kraji gravitirali proti Beljaku in Celovcu, ali pa se bodo odločili po narodnostnih težnjah. Začela se je srdita propagandna vojna, vsaka stran je poskušala prepričati ljudi tako z vabljenjem kot z zastraševanjem. Prvič so lahko volile tudi ženske, in to ne glede na njihov socialni status, edino merilo je bila domovinska pravica na plebiscitnem ozemlju. "Pojdimo vsi k glasovanju! To je naša sveta dolžnost, domovina nas kliče. Korošci ste in Korošci ostanite," so na avstrijski strani poudarjali predvsem deželno zavest. "V nemški Avstriji ne sme noben človek slovensko govoriti!" so na jugoslovanski strani trkali na narodnostna občutja.
Kako so razmišljali domačini? V zadnjih stotih letih so bile o tem spisane kopice knjig in študij, pregledani dokumenti in pričevanja. Glede na projekcije, koliko je bilo pripadnikov katerega naroda, je 10.000 koroških Slovencev moralo glasovati za priključitev k Avstriji. Odločali so se o nedeljivosti dežele, ki so jo številni imeli kot pravo domovino, ne glede na to, v kateri državi bo. Odločali so o tem, kam bodo prodajali svoje izdelke – ali čez Karavanke ali po utečenih poteh v Beljak in Celovec. Odločali so, ali bodo možje, bratje in sinovi morali na večletno vojaško obveznost stotine kilometrov daleč. Marsikdo pa se je odločal, ali ne bi nazaj imel kar dobro poznane cesarske stare Avstrije, pa čeprav je v resnici ne bo nikoli več.
Odločitev je bila razglašena 13. oktobra 1920. V coni A se je 59,04 odstotka volivcev odločilo za zeleno glasovnico in Avstrijo. V nemških krogih je zavladalo veselje, na slovenski strani in v Kraljevini SHS pa žalost, nejevera in objokovanje izgubljenega Korotana. Nov dan je prinesel novo resničnost, propaganda je poniknila, nad slovensko usmerjenimi prebivalci Koroške pa so se takoj pojavili pritiski, grožnje in tudi izgoni.
Kaj je prineslo zadnjih 100 let? Zahteve in želje slovenske manjšine so bile desetletja spregledane, pravica do dvojezičnosti kršena, številčnost koroških Slovencev pa posledično zdesetkana. Danes, ko sta obe državi znova združeni pod krilom Evropske unije, ko so meje padle in so se odnosi normalizirali, je sožitje dveh narodov lažje. A rožnata očala nikoli ne prinesejo napredka, zato je treba vedno znova pogledati tudi v preteklost, da bo prihodnost svetlejša.
Ana Svenšek
Vabljeni, da v preteklost pogledate skupaj z nami.