Thomas Bernhard še danes velja za kulturnega delinkventa, t. i. skrunilca lastnega gnezda, sovražnika svojega naroda, poleg tega da je bil prepirljivec, pa je bil tudi zabaven kramljač in zbiralec čevljev.

Bernhard je bil, čeprav se to morda zdi v težkem nasprotju z njegovim 'statusom' neprijetno zajedljivega pisatelja, ki je brez pomisleka (in vsekakor z nekakšnim užitkom) s prstom kazal na napake Avstrijcev, strasten zbiratelj/fetišist; njegova zbirka čevljev je obsegala približno 100 parov, obleke (takšne, ki bi jih pri nas hitro označili z izrazom 'holcerske') je dajal šivat po meri in nasploh skrbel za imidž bogatega avstrijskega veleposestnika, v lasti je imel tri kmetije. Kar je v precejšnjem nasprotju z njegovo literaturo, kjer je smešil vse, vključno s samim seboj, predvsem pa je bil neprizanesljiv do svoje domovine, ki jo je preziral in sovražil, ter ta položaj utrdil v zavestni osebnosti drži. Kot je bilo prejšnji teden slišati na simpoziju, ki ga organizirala založba Beletrina, je bil Bernhard nadvse zanimiv sogovornik, ki je z veseljem posedal v avstrijskih podeželskih gostiščih (Gasthaus) in tam kramljal z drugimi gosti, medtem ko je bil precej bolj neprizanesljiv do umetniške srenje, ki jo je v svojih delih (npr. Sečnja) brez dlake na jeziku sramotil in na raznih podelitvah nagrad pa javno izražal ta prezir. Pravzaprav je bila samo Bernhardova nadarjenost večja od njegove nadutosti.
Avtor, ki ga berejo avtorji
Na simpoziju, posvečenem temu porednemu fantu avstrijske književnosti, kot ga pri nas radi označimo, sta poleg avstrijskega kritika Klausa Zeyringerja nastopila še Jani Virk in Neda Pagon. Avstrijski gost, ki je poučeval germanistiko v Franciji, se je v svojem prispevku lotil recepcije Bernharda v tujih deželah; osredotočil se je na Francijo, Veliko Britanijo in ZDA. V Franciji so Bernharda sprejemali z nostalgičnim odnosom do propadle avstrijske monarhije, ki je predstavljala nasprotje protestantskega pruskega militarizma. Z vzponom Jörga Heiderja pa se v Franciji krepi negativna podoba Avstrije, ki se krepi s kritično naravnano književnostjo iz Avstrije, pri čemer je vsekakor vodilni Bernhard. V anglosaškem svetu pa Bernharda dojemajo predvsem kot humorno naravnanega avtorja z intelektualističnim predznakom, pri čemer velja predvsem za avtorja, ki ga berejo avtorji.
Vse je smešno, če pomislimo na smrt
Bernhard slovi po slogu, ki ne pusti dihati, tako rekoč monolitnem bloku črk, brez odstavkov in poglavij, kot da napisanem v enem dihu, s posebnim statusom jezika, ki z refleksivno dimenzijo neprestano briše mejo med realnim in fiktivno zgodbo; torej med avtobiografskim in izmišljenim, kar na paradoksalen način hkrati gradi in ruši zgodbo, kot je v predgovoru k Sečnji zapisal Jani Virk, ki je roman poleg Starih mojstrov tudi prevedel. Kot je v svojem prispevku povedal Virk, je Bernhard sam dejal, da so bili huda pljučna bolezen, nesrečno otroštvo z odsotno materjo, vojna, katoliški in nacistični internati, kjer se je šolal, očetov samomor, vir njegovega pisanja. Edina trdna opora, ki jo je Bernhard imel v svojem otroštvu, je bil njegov stari oče, tudi pisatelj, Johannes Freumbichler, ki je bedel nad vnukovo vzgojo in izobrazbo, ker je iz njega želel narediti umetnika.

Vendar pa Bernhard ni zgolj pisatelj tragične eksistence in tesnobnega strahu, temveč se prav v teh temah obrača v humorno. Njegova dela so polna groteske, bahtinovsko srednjeveške karnevalskosti, kjer se nasprotna si pola komičnega in tragičnega izostrita do potankosti. Prav zato je Bernhard nadvse zabaven pisatelj, vendar pa (tudi pri nas) pogosto prevladuje prepričanje, da je intelektualni pisatelj, ki s svojim vedno istim slogovnim principom ne pritegne vsakogar. V že omenjeni spremni besedi Virk med drugim zapiše, da je "avtorjeva obsesivna jezikovna obsedenost, ki se iz monotonije zaradi variacij neprestano širi v smer polifonije, usmerjena v negativno selekcijo resničnosti, v karikiranje, sarkazem in grotesko". Eden najbolj znanih Bernhardovih stavkov je bil vsekakor izrečen na podelitvi avstrijske državne nagrade za literaturo leta 1968, ki pravi, da "vse je smešno, če pomisliš na smrt".

Nagrade - sredstvo za služenje in groteskne ceremonije
Nasploh so nagrade posebno poglavje Bernhardove podobe. O številnih nagradah pisatelj spregovori v zbirki kratkih zgodb Moje nagrade, kjer so prireditve, na katerih so nagrade podeljene, seveda groteskne ceremonije, na katerih organizatorji ne prepoznajo nagrajenca, zaradi česar jih ta vsekakor prezira, vendar pa nagrade in denarja z njo ne zavrne, ampak ga sprejme in z njim nato kupi npr. razpadajočo kmetijo ali pa luksuzen avto, ki ga potem raztrešči na jugoslovanski obali. Najbolj jasno pa je Bernhard svoj prezir do umetniške, politične in tudi druge javnosti z nietzschejansko neizprosnostjo izkazal v že omenjenem govoru, kjer je med drugim izjavil, da je "država tvorba, ki je stalno obsojena na propad, narod pa tvorba, ki je neprekinjeno obsojena na sramoto in duhovno šibkost. Življenje je brezup, na katerega se lahko naslanjajo filozofije, v katerem mora konec koncev vse zblazneti", s čimer je seveda sprožil takojšen škandal in tedanjega avstrijskega ministra za kulturo tako prizadel, da je hitro zapustil dvorano.
Slika Jožefa II. v sobi in občudovanje Avstro-Ogrske
Zadnja gostja simpozija Neda Pagon se je spraševala predvsem o tem, kako je pri Bernhardu s satiro in cinizmom, obenem pa v Bernhardu vidi tudi morda pogosto zanemarjen politični angažma. Pagonova v svojem prispevku ugotavlja, da Bernhard, ne glede na vse, ni bil zgolj zajedljiv in sovražen kritik svojega okolja, da pa je bil sovražen predvsem do Dunaja in dunajskega meščanstva. Med drugim je poudarila tudi, da je bil zaljubljenec v nekdanjo avstro-ogrsko monarhijo, da je imel v eni izmed svojih sob sliko razsvetljenskega vladarja Jožefa II., pri čemer ni mogoče zaobiti tudi njegovega lodenskega sloga oblačenja. Pagonova v tem sluti avtorjevo osebno žalovanje, ki se je izražalo v njegovih pompoznih literarnih izjavah, ki so zapisane z inteligentnim humorjem in dvoumne. Vendar pa Bernhard v javni zavesti ostaja velik solipsist, saj na svetu obstaja "toliko resnic, kolikor ljudi zazna kakšno stvar", predvsem pa t. i. 'Nestbeschmutzer' oz. skrunilec lastnega gnezda, ki je na lastno državo brezbrižno kazal s kazalcem in jo bičal, kolikor se je le dalo. Čeprav je njegova literatura, brezobzirni grotesknosti navkljub, pogosto le iskanje smisla v svetu, kjer je ta že davno izginila ali pa se iskanju izmika.