Ko so aprila odprli veliko dvojno retrospektivo Nea Raucha, morda trenutno celo največjega zvezdnika med aktivnimi nemškimi slikarji, so začeli pogosteje spet omenjati tudi Sigmarja Polkeja. V Rauchovem slogovno večplastnem delu se namreč zrcali Polkejeva (pa tudi Immendorfova in Penckova) likovna gesta. V vsaki posamični sliki je najti sledi poparta, konceptualizma in abstraktnega ekspresionizma, torej sledi vseh ključnih slogov ameriške nove avantgarde, obenem pa tudi nekaj, kar deluje izrazito realistično prizemljeno. Povsem jasno nam to sporoči tudi že naslov akcije, ki jo je Sigmar Polke skupaj z Gerhardom Richterjem in Konradom Luegom izvedel leta 1963: Življenje s popom - demonstracija za kapitalistični realizem.
V uku tudi pri vélikem Josephu Beuysu
Leta 1963 je imel Sigmar Polke 22 let in je še študiral. Natančneje, na düsseldorfski umetniški akademiji je študiral pri K. O. Götzu in Gerhardu Hoehmeju oziroma pri dveh predstavnikih informela, hkrati pa se je udeleževal tudi učnih ur 'guruja' Josepha Beuxsa. Pravzaprav je nekaj kakofonične strukture informelovskega platna najti tudi pri Polkeju, le da je pri njem slika skoraj vedno nekako prizemljena prek neke realistične, figuralne geste, ki jo pogosto poišče v filmih, stripih, reklamah. Že z izhodiščem v kapitalističnem realizmu se je Polke zavezal kritiki 'hrepenenj' sodobne nemške družbe, hkrati pa so njegova dela pogosto opominjala tudi na brezčasno sanjarjenje, na življenje v pravljicah.
Tudi s svojim zadnjim nastopom na beneškem likovnem bienalu, ko so mu leta 2007 'dovolili' veličastno predstavitev in njegovim štirim ogromnim platnom namenili celo dvorano na osrednji razstavi, nas je predvsem z moškima, ki ob nečem podobnem Luninemu krajcu zreta v dalj, prestavil v 19. stoletje, ko so morda tudi njegovi predniki v maniri nemških romantikov 'odkrivali' pravljice. Polke je bil sicer večkratni gost v Benetkah in leta 1986 je tudi prejel zlatega leva.
Polisemantična slika
Moj pogled na Polkeja je sicer verjetno zelo enostranski. Ker sem do njega dospela šele pred nekaj leti, ko je njegovo delo vendar sledilo neki že dokaj umirjeni in tudi urejeni liniji, in ker sem zaradi tega predvsem pod vtisom njegovih velikih polisemantičnih platen, me tudi 'muči' težnja k 'pozabljanju' Polkejevega zgodnejšega dela, zaradi katerega Polkeja David Campbell v knjigi Sigmar Polke: Back to Postmodernity (Sigmar Polke: Nazaj k postmoderni) 'obtoži' estetske promiskuitete. Gre za to, da je Polke vse drugo, le modernist ne, in za to, da je Polke pravzaprav najboljši dokaz za renesanso dadaistične dikcije v Nemčiji šestdesetih in sedemdesetih.
O Polkeju pravzaprav nihče ničesar ne ve
'Multivalenten' Polke ni le v slogu, ampak preizkus in mešanje določata tudi samo konstrukcijo njegove slike. Polkejev atelje je bil pravzaprav 'kemični laboratorij'. Ni več hotel slikati na platno, ampak je raje vzel blago spalne srajce, sintetično odejo ali pa plastično folijo. Kot alkimist je potem mešetaril s srebrnimi solmi in nekaterimi drugimi kemikalijami. Slogovno se je z Gerhardom Richterjem že davno razšel. A njuna pot, zaznamovana tudi z mnogo priznanji, je bila nenavadno podobna. Ko je Richterjevo novo okno za kölnsko katedralo zaradi svoje sodobnosti dvigovalo veliko prahu, je Polke prejel naročilo za vitraž züriške katedrale. Lani je bil dokončan. O Polkejevem delu zna danes vsaj nekaj povedati vsak Nemec, o njegovem zasebnem življenju pa tako rekoč ne vedno nič tudi najbolj radovedni in strastni raziskovalci sodobne umetnosti. A njegovi prijatelji pravijo, da je bil zelo duhovit, predvsem pa radoveden mož.