“Če drži (kot popolnoma drži, in to nam dokazuje izkustvo), da pospeševanje in upočasnjevanje gibanja posode povzroča vzdolžno pritekanje in odtekanje vsebovane vode ter njeno višanje in nižanje ob robovih, le komu bo tedaj težko priznati, da pri morskih vodah, vsebovanih v kotanjah, ki so podvržene tem spremembam, še posebno tiste, ki se po dolžini raztezajo od zahoda proti vzhodu, tj. v smeri, v katero gre tudi njihovo gibanje, more nastajati tak učinek, pravzaprav mora nastajati po nujnosti? To je najmočnejši vzrok plimovanja, brez njega takega učinka ne bi bilo.” Tako v Galilejevem delu Dialog o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemajskem in kopernikanskem, govori Salviati oziroma zastopnik Galilejeve misli. Danes sicer vemo, da je plimovanje posledica kroženja Lune okoli Zemlje, Galileo Galilej pa je prav na pojavu periodičnega nihanja gladine morja utemeljeval svoje kopernikanstvo. In zagovor kopernikanstva je bilo tudi bistvo zgoraj omenjenega dela, ki ga v prevodu Mojce Mihelič lahko beremo v novi izdaji iz serije Historia Scientiae založbe ZRC SAZU.
Galileo Galilej je knjigo o sistemu sveta najavljal mnogo let in o njej je pravzaprav razmišljal vsaj od leta 1597, ko je, kot izvemo iz njegovega pisma Keplerju, že pripadal kopernikanski viziji ureditve vesolja. Vendar pa je morala pred začetkom pisanja vélikega dela Galilejeva misel premagati še več razvojnih stopenj, ki nam jih v svoji poglobljeni analizi pod naslovom Kopernikanski manifest Galilea Galileja predstavi Matjaž Vesel. Pomembna cezura v Galilejevem raziskovalnem delu je bila pridobitev teleskopa, saj so prav teleskopska opazovanja v Galileu utrdila kopernikanstvo. Kot nam je povedal Vesel, je Galilej po letu 1610 odkrival Lunine gore, štiri Jupitrove satelite, nenavadno obliko Saturna ... in pa Venerine mene. Prav zadnje je imel za potrditev kopernikanstva, čeprav bi jih lahko razložili tudi s sistemom Tycha Bracheja, proti kateremu je Galileo sicer odločno nastopal. Brache je povezal kopernikanski in ptolemajski sistem, in sicer je dognal, da Luna in Sonce krožita okoli Zemlje, obenem pa drugi planeti krožijo okoli Sonca. Tako je Brache spravil teološko dogmo o Zemlji kot središču vesolja in kopernikansko spoznanje, da planeti krožijo okoli Sonca.
Povezovanje dveh nebeških sfer
Teleskopska opazovanja so bila pogoj še enega spoznavnega preboja Galilea Galileja, ki pa ob poudarjanju njegovega izrekanja za heliocentrizem pogosto ostaja v ozadju. Tako kot je bilo Galilejevo kopernikanstvo povsem odkrito prvič objavljen v Galilejevih Sončnih pismih, v “prvem velikem delu Galilejeve filozofije” (M . Bucciantini), iz leta 1612 (pisma so izšla šele 22. marca 1613), tako so ta pisma z novo interpretacijo Sončevih peg kot izrazov neke dejavnosti na Soncu ali v bližini njega tudi »poslednja sodba peripatetične filozofije« oziroma dokaz za spremenljivost in minljivost nebesnega področja. Matjaž Vesel nam pove, da je to pomenilo izhodišče za nov pogled na vesolje, ki je bistveno odstopal od predmodernega pojmovanja. To je namreč vesolje delilo na sublunarno in supralunarno območje. Za vsako od njiju naj bi veljali posebni zakoni. Sublunarno ali zemeljsko območje naj bi bilo območje stalnih menjav, sprememb, nestalnosti, supralunarno območje pa naj bi bilo območje dovršenosti, popolnosti, območje večnega in popolnega, kjer je mogoče le lokalno gibanje. Ko pa se predpostavi, da gre pri Sončevih pegah za neke procese, ki generirajo trajnejše spremembe, je meja med supra- in sublunarnim območjem odpravljena in vesolje postane eno samo oz., kot piše Vesel: “ heterogenost tradicionalne filozofije je nadomestila, če že ne popolna identiteta, vsaj fizična homogenost”.
Ni dovolj, če usta zamašimo enemu človeku
Galilejeva temeljna teorija je bila torej izoblikovana že sredi drugega desetletja 17. stoletja in Galilej je tudi vedno znova napovedoval veliko delo o sistemu vesolja. Zelo si je namreč prizadeval, da bi se vendar smelo razvedeti o novih spoznanjih, in to je jasno razvidno iz njegovih pisem, katerih izseke je v svojo študijo vključil tudi Vesel. Galilejevo gorečnost tako, na primer, razberemo iz pisma sicer globoko verni Kristini Lorenski: “Ko bi za končno izginotje tega mnenja in nauka zadoščalo, da se zamašijo usta enemu samemu človeku /…/, bi bilo s to stvarjo res enostavno. Z zadevo pa je drugače: ne bi bilo zadosti, da se prepove Kopernikova knjiga in z njo vred vsi, ki ji sledijo; treba bi bilo prepovedati samo astronomsko vedo, povrhu pa še zatreti človekov pogled v nebo – da bi oči ne videle, kako sta Mars in Venera zdaj Zemlji blizu, zdaj tako daleč …”
Vendar do temeljnega dela, do sinteze Galilejevih spoznanj, še dolgo ni prišlo. Najprej je delo zaustavilo dogajanje leta 1616, ko je bilo kopernikanstvo obsojeno in je bila Kopernikova knjiga O revolucijah nebesnih sfer postavljena na Indeks prepovedanih knjig, Galileo Galilej pa je dobil ustno prepoved zagovarjanja kopernikanstva. Šele leta 1623, ko je papež, kardinal Maffeo Barberini, postal Galilejev zagovornik, je Galilejev krog začel upati, da se bo vzdušje spremenilo in da bo vendar mogoče objavljati nova spoznanja. Spremenilo se je le delno. In ko je Galileo svojo knjigo želel objaviti, so mu zapovedali dvoje. Prvič, v naslovu in predgovoru ni smel omenjati plimovanja, ker bi to preveč očitno namigovalo na kopernikanstvo. Drugič, o gibanju Zemlje je moral govoriti le kot o matematični hipotezi, ne pa kot o realnem dejstvu. Njegova knjiga je morala biti dokaz za to, da katoličani in njihovi 'predstojniki' ne nasprotujejo znanstvenemu napredku in da poznajo nasprotujoče si argumente, vendar pa jasnega zagovora novi teoriji ni smelo biti.
Najbolj razumna, a ne nujno nujna resnica
V tem kontekstu sprejemanja boja različnih argumentov, vendar ohranjanja cerkvenega prav lahko beremo tudi dokaj nenavadni upovedovalni postopek, ki ga je pri pisanju Dialoga o dveh glavnih sistemih sveta uporabil Galilej. Knjiga je namreč napisana v obliki razprave med Salviatijem (zastopa kopernikanska stališča), Simplicijem (govori v imenu tradicionalne smeri in sledi Ptolemajevim in Aristotelovim naukom) in Sagredom, inteligentnim in prvotno nevtralnim laikom na področju astronomije. Kot pove Vesel, je razlag za to, zakaj se je Galileo odločil za takšno formo, več. Njemu je najbližja razlaga, da gre za sprecifično formo, ki jo je Aristotel definiral v Topikah. Gre za dialektično razpravo, v kateri načeloma nastopata dva sogovornika in katere rezultat ni nujna resnica, ampak resnica, ki je bolj verjetna. Tako naj tudi sklep Dialoga ne bi predstavil dogme, ampak najrazumnejšo teorijo.
Prevod Galilejevega Dialoga o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemajskem in kopernikanskem, nam tako ne prinaša le enega najslavnejših del iz zgodovine znanosti, enega izmed mejnikov spoznavanja sveta. To je tudi delo, ki nam govori o umetnosti boja za znanost oziroma o tem, da je že samo podajaje spoznanj znanosti znanost sama na sebi; in zase.