V ospredju večgeneracijske epopeje Figa, katere dogajanje je avtor postavil v hrvaško Istro, Ljubljano, Bosno in Egipt, ter se časovno razteza vse od 50. let preteklega stoletja pa do današnjih dni, je Jadran Dizdar, sin Slovenke in Bosanca. Glavni protagonist romana iz nuje, da bi razumel svojo sedanjost, sestavlja koščke svojih spominov in jih povezuje s koščki spominov svojih bližnjih ter poskuša prek sestavljanja te večje zgodbe priti do razumevanja položaja, v katerem se je znašel.

Vojnović se strinja z mislijo, da "je življenje to, česar se spominjaš". "Ko izgubiš spomine, izgubiš sebe. Vsak od nas je svoja lastna preteklost, ona nas določa." In tako v njegovem najnovejšem delu sledimo zgodbi Jadrana, njegovemu raziskujočemu popotovanju skozi iskanje pomena zakoreninjenosti za posameznika, ki ga v njegovem primeru določa tudi takšno in drugačno odhajanje njegovih bližnjih.

Kako je prišlo do odločitve, da naslovite roman Figa? Je bilo to že vnaprej jasno in ste zgodbo spletli okoli tega ter dali figovcu poseben simbolni pomen?
Roman je nastajal s tem naslovom. Beseda figa v meni prebuja občutke, iz katerih je posredno zrasla zgodba romana, prikliče v meni določene spomine, ljudi in kraje. Figa zame ni zgolj sadež in tudi v romanu drevo pred hišo ni le drevo. Tako je to z besedami. V vsakem izmed nas prikličejo drugačne podobe, vzbudijo drugačne občutke, zato se včasih težko razumemo. Že če rečem stol, bo vsak od nas pred očmi zagledal predmet drugačne barve in oblike. Enako, če rečem figa. Ta vrzel med slovarskim pomenom posamezne besede in tistim, kar vzbudijo v vsakem izmed nas, je hkrati prekletstvo in lepota jezika.

So fige tudi nekakšne magdalenice za glavnega protagonista Jadrana?
Morda, čeprav se mi zdi, da Jadranove zgodbe ni priklical na plano točno določen trenutek, vonj ali zvok, marveč jo je on že od nekdaj, skoraj obsesivno sestavljal, iščoč v njej logiko, smisel. Vsi mi neprestano sestavljamo, dopolnjujemo in pogosto tudi prirejamo svojo lastno zgodbo. Sami sebi pripovedujemo zgodbo o tem, kdo smo. Jadranu se je ta zgodba v nekem trenutku le dokončno sestavila.

Kako je na splošno z odločanjem glede naslova in kolikšno vlogo ima tukaj založba? Vaša predhodna romana, se pravi Čefurji raus! in Jugoslavija, moja dežela, sta precej pozornosti pritegnila že samo z naslovoma ...
Urednik seveda pove svoje mnenje tudi glede naslova. Pri prejšnjem romanu delovna verzija naslova ni delovala in smo skupaj iskali boljšega, pri Figi pa je bil urednikoma Mitju Čandru in Špeli Pavlič naslov všeč, tako da je kljub mojim majhnim dvomom, ki jih seveda vselej in glede vsega imam, naslov ostal. In zdi se, da je tudi tretji roman pritegnil z naslovom. Ravno zato, ker je tako zelo drugačen od prejšnjih, tako nepričakovan.

Še eno povsem praktično vprašanje; v enem izmed preteklih intervjujev ste dejali, da je veliko kulturnega blaga samo zato, da je, ne pa zato, da bi prišlo med ljudi. Kaj vse se bo "dogajalo" s Figo po tem, ko je prišla iz tiskarne?
Na žalost to, kar sem dejal, še vedno drži. Mnogo stvaritev, tudi takšnih, ki bi si pozornost ljudi zaslužile, ostane bolj kot ne skritih. Zmanjka denarja in energije za promocijo, zmanjka prostora, zmanjka gledalcev ali bralcev. Naša kultura ima težave s hiperprodukcijo, v katero so avtorji, vsaj tak občutek imajo, pogosto prisiljeni. Tudi sam ob vsakem svojem izdelku trepetam, ali mu bo uspelo zaživeti, ali bo v tej nepregledni množici viden, slišan, prebran. Nič ni samoumevno, vsakokrat začenjaš znova, ponujaš nekaj neznanega.

Tudi medijski prostor je vse bolj razdrobljen, ljudje pa težje dosegljivi. Z novicami jih dobesedno zasipajo od vsepovsod in ti si le majhna, obrobna novička, ki se utaplja v fejsbukovskem oceanu. A naj odgovorim na vprašanje: Figo bomo junija predstavili v Trstu in Novi Gorici, še en dogodek bo v Ljubljani, dogovorjena pa sta že prevoda v hrvaščino in švedščino.

Skozi knjigo sledimo - sicer nelinearni - zgodbi treh generacij, pravzaprav treh narodnostno mešanih parov, če upoštevamo, da ima dejstvo, da je njegov oče Bosanec, pomembno vlogo za glavnega protagonista Jadrana. Do katere mere smo "potomci svojih staršev" in do katere mere je mogoče temu ubežati?
To je najbrž odvisno od vsakega posameznika. Težko je ubežati svojemu imenu, temu, kar si, in tega pogosto tudi nočemo, želimo biti potomci svojih staršev, strah nas je izkoreninjenosti. A hkrati nas vse, kar smo podedovali, tudi obremenjuje, od tega pa zavedno in nezavedno bežimo, iščemo svojo pot, način, kako bi se preimenovali, se osamosvojili od dediščine rodu. Zdi se mi, da vedno znova izplujemo na odprto morje, v širno, valovno prostranstvo, a le zato, da bi se vrnili v pristan, se zatekli nazaj k sebi in k svojemu.

V Figi omenjate književnika Josepha Rotha, delom katerega je skupen motiv zgodnje izgube očeta, v prenesenem pomenu pa gre tudi za izgubo avstrijske monarhije, torej za izgubo domovine. Bi lahko potegnili vzporednice z Jugoslavijo? Morda tudi z Evropsko unijo?
Vse te zgodbe so si podobne. Ko berete Radetzkyjevo koračnico Josepha Rotha, ki govori o letih pred razpadom habsburške monarhije, jo lahko berete kot zgodbo o Jugoslaviji ali o Evropski uniji. To je tisto, kar to čudovito knjigo danes dela strašljivo aktualno. Občutek, da živimo v času pred razpadom. In ne gre le za izgubo domovine, gre za razpad nekega sveta, nekega življenja, nekega družbenega ravnovesja, v katerem je mogoče biti človek, kakršen si sami želite biti. Ko je to ravnovesje porušeno, postanejo odločitve in dejanja ljudi pogosto le še posledica zunanjih okoliščin. Redki so, ki takrat zmorejo to moč, da ostanejo samovoljni. Večino takrat preprosto odnese zgodovina.

Radovan Karadžić je bil pred kratkim obsojen na 40 let zapora, Vojislav Šešelj oproščen, Ratko Mladić pa še čaka na sodbo. Se bo po vašem s koncem teh sodnih procesov končalo tudi neko obdobje? In kako gledate na odločitvi sodišča glede Karadžića in Šešlja?
Na žalost so sodbe Karadžiću in Šešlju nadaljevanje in ne konec zgodbe. Odločitev sodišča je v primeru Vojislava Šešlja sramotna, rekel bi celo tragična. Če se v primeru Karadžića postavlja zoprno vprašanje, koliko ljudi bi po mnenju sodnikov v Bosni in Hercegovini moralo umreti, biti posiljenih in pregnanih, da bi najbolj odgovornega človeka za morijo obsodili na dosmrtno ječo, potem je oprostilna obsodba človeka, ki je utelešenje ideje o Veliki Srbiji, ideje, ki je ljudi pognala v vojno, posmeh vsem njenim žrtvam.

Sodišče v Haagu je stotisočim umrlim in milijonu pregnanih sporočilo, da so si za svojo nesrečo povsem sami krivi. Reči, da Šešelj ni neposredno vplival na ubijanje in uničevanje, je namreč tako, kot če bi presodili, da nacistična ideologija ni odgovorna za Auschwitz, da holokavsta ni mogoče povezati z idejama o arijski rasi in končni rešitvi judovskega vprašanja.

V Evropski uniji se vse očitneje kažejo težave neintegriranosti druge ali tretje generacije priseljencev. Morda so z EU-jem državne meje res manj pomembne, družbena gibljivost, se pravi prehajanje posameznikov iz enega družbenega sloja v drugega, pa je nekaterim skorajda nedosegljiva. Gre za ujetost v brezperspektivnosti in tudi iz tega izhajajočo "na novo" obujeno nacionalno zavest?
Kriza Evropske unije je predvsem kriza evropske identitete, ki se v časih miru in blagostanja ni kazala, ko pa je nastopila finančna in za njo tudi begunska kriza, se je pokazalo, da v Evropi živijo pretežno Neevropejci, Neevropejci v smislu, da ne verjamejo v skupno evropsko državo, v skupno evropsko politiko, v skupen evropski prostor. Nacionalizem je izum Evrope, a se Evropa še vedno ni naučila živeti z njim, se naučila preživeti kljub njemu. V dobrih časih se tako pretvarja, da je nacionalizem benigen in sanja federativnost in transnacionalne politike, v slabih pa nemočna obnemi, ko Evropejci čez noč postanejo nezaupljivi do svojih sosedov.

Zato se danes pogovarjamo o težavah z integracijo priseljencev, o težavah sprejema sirskih beguncev ali o finančni krizi desetmilijonske države. Za resnično združeno in enotno Evropo bi bili to zanemarljivo majhni problemi, tekoči posli njenih voditeljev. Da se nam zdijo tako usodni, je razlog le v krhkosti sodobne Evrope.

Tudi v romanu Figa je prisotno vprašanje travme oziroma njenega razreševanja. Menite, da so vse travme razrešljive? Tako na ravni posameznika kot tudi naroda ali družbe kot celote?
Travme so mogoče le na ravni posameznika. Narodi in družbe nimajo travm. Kvečjemu so prepojeni s travmami posameznikov, ki vdirajo v javni prostor, vplivajo na oblikovanje politik, vnašajo razdore. A to niso travme, narodi in družbe ne potrebujejo pomoči psihiatrov, ne goltajo antidepresivov in pomirjeval. Na tej ravni lahko govorimo le o družbenih problemih, in ti so venomer rešljivi, če jih želimo rešiti, seveda.

S travmami posameznika pa je drugače. Ljudje svoje travme največkrat odnesejo v grob, ali jih celo prenesejo na svoje potomce. To živimo zdaj. Travme ljudi, porojene pred desetletji, so še vedno prisotne v našem prostoru, politika pa to izkorišča za svoje vsakdanje potrebe. In mediji ji veselo nasedajo. Politike, ki govorijo o travmah, bi bilo treba preslišati. Že iz sočutja do prizadetih.

In kaj menite o reku Nevednost je blaženost?
To je žal stvar preteklosti. V času Googla smo namreč vsi postali vsevedni. Vsi vemo vse o islamu, o socializaciji otrok iz gejevskih družin, o škodljivosti cepiv, glutena in bele moke. Dialog postaja nesmiseln. Nikomur ne morete razkriti več ničesar, kar bi omajalo njegovo prepričanje. Za vsak vaš argument, ima on že pripravljene tri spletne povezave s protiargumenti. S pomočjo Googla je mogoče dokazati tudi obstoj letečih slonov in kdor verjame vanje, ni neveden. On o letečih slonih ve vse.

V knjigi spremljamo tudi lik dementne babice Jane. Kakšno vlogo ima za osebe v knjigi zavedanje preteklosti na eni oziroma razkroj spominov na drugi strani?
Strinjam se z mislijo, da je življenje to, česar se spominjaš. Ko izgubiš spomine, izgubiš sebe. Vsak izmed nas je svoja lastna preteklost, ona nas določa. Določa tudi naše odnose. Zato je demenca nekaj neskončno tragičnega. Človek, ki ga ljubimo, nas zapusti pri živem telesu.

Dotakniva se še področja filma, na katerem ste dejavni že od svojega 19. leta. Kako vas je zaneslo tja?
Po naključju, bi rekel. Ko sem se vpisal na AGRFT, nisem imel izdelane predstave o tem, kaj film je. Še manj, kaj je filmska režija. Moje znanje o filmu je bilo milo rečeno klavrno. Čutil pa sem potrebo po tem, da počnem nekaj ustvarjalnega, film sem imel rad in mislil sem, da je to dovolj.

Bi dejali, da se stanje na področju slovenskega filma kaj izboljšuje?
Če govoriva o sistemski ureditvi, potem je odgovor negativen. Vedno manj denarja je na voljo, filmska birokracija je vedno bolj kaotična in nepredvidljiva. Razpisi so praviloma objavljeni brez reda, nihče nikdar ne ve, kdaj bodo znani rezultati, vse skupaj potem traja lahko tudi pol leta ali celo eno leto. Filmi pa se snemajo v naglici, v vse bolj neprofesionalnih razmerah.

A če govorimo o kondiciji ustvarjalcev, potem ni tako slabo. Mislim, da dobivamo izjemno mlado generacijo filmskih ustvarjalcev, zelo raznolikih nadarjenih ljudi, ki so že in še bodo ustvarili vrhunske filme: Rok Biček, Nejc Gazvoda, Marko Šantić, Žiga Virc, Matevž Luzar, Matjaž Ivanišin, Urša Menart, zraven lahko prištejemo še Olma Omerzuja, ki ustvarja na Češkem, a vsekakor pušča velik pečat tudi v našem prostoru. Zato verjamem, da bomo v prihodnjih letih videli veliko odličnih slovenskih filmov.

Trenutno je v Sloveniji dogajanje na področju kulturne politike precej burno. Kako kot nekdo, ki je dejaven tako na literarnem kot tudi filmskem področju, ocenjujete delo ministrice v odhajanju? Predvsem pa kako ocenjujete dejstvo, da se je pravzaprav presenetljivo dolgo obdržala na tem položaju?
Ministričin odhod nosi povsem enako sporočilo kot njen prihod. Politika že dolgo nima odnosa do kulture, saj je ugotovila, da je veliki večini volivcev ta povsem nepomembna, da ne kultura, še manj pa kulturniki nimajo skoraj nikakršnega vpliva na družbo, na javno mnenje in - kar je politiki najpomembneje - na izide volitev. Le zato je bilo mogoče, da na ministrski položaj pride nekdo, ki s kulturo ni imel nikakršnih izkušenj.

Stranka Mira Cerarja namreč ni imela lastnega kulturnega programa, o kulturi se ni pogovarjalo v predvolilnih oddajah, vizija slovenske kulture ni takrat nikogar zanimala. Vsi so v prihodnosti želeli le urejene javne finance. Na koncu so ministrico odstranili, ker se je po njeni zaslugi o kulturni politiki preveč govorilo in je to postalo nadležno. Da bi opravičili njen odhod pred ljudmi, ki jim kultura ne pomeni ničesar, pa so potrebovali nekaj bolj otipljivega, konkretnega od kulture. Zato so si izmislili rudnik in črpalke.

Katero knjižno delo kakega drugega avtorja bi najraje ekranizirali, če finančna sredstva ne bi bila nobeno vprašanje?
Prišleke Lojzeta Kovačiča. Zame je to osrednje, ključno delo slovenske literature, ki na neposreden in boleče iskren način govori o obdobju, ki nas najbolj teži, o prepadih, dilemah in strahovih našega prostora. Iz tega dela bi lahko zrasla monumentalna, deset- ali večdelna televizijska nadaljevanka, ki bi, če bi bila le narejena tako, kot je treba, utišala vse propagandiste in demagoge, leve in desne, enkrat za vselej. Roman Prišleki je namreč edini resnični spomenik vsem žrtvam druge svetovne vojne, ki ga zares potrebujemo. Ko Prišleke prebereš, umolkneš.

Glede na to, da je bil roman Čefurji raus! postavljen na oder in bil nato še prenesen na film, Jugoslavija, moj dežela pa postavljena na oder, me zanima, ali si lahko obetamo tudi film? Imate morda tudi že kakšne tovrstne načrte s Figo?
Ne.