V podkastu Številke v 11. sezoni govorimo o življenju. Tokrat gostimo glasbenika in igralca Boštjana Gombača, ki se je razgovoril o svojem glasbenem ustvarjanju, gledališkem ustvarjanju z ženo in režiserko Ivano Djilas, hvaležnosti vsem zdravniškim službam, ki so pomagali prezgodaj rojenemu sinu in še marsikateri zanimivi temi. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju kratkega povzetka.

Najbolj klasično vas lahko opišem z besedo glasbenik, a ste še marsikaj. Zaradi ogromnega števila instrumentov, ki jih igrate, se šaljivo opisujete kot multipraktik.
Ta izraz sem uporabljal leta, ampak lektorjem ni všeč, oni raje uporabljajo besedo večinštrumentalist. Ko vidim to besedo zapisano, se vprašam, kaj to sploh pomeni (smeh). Sem tudi igralec, odrske deske mi niso tuje, pa skladatelj, nekaj pesmi sem napisal za kakšno predstavo, tudi kakšne songe, ampak sem videl, da drugi to počnejo boljše. Predvsem pa sem glasbenik z željo, da igram v veliko žanrih, kot je to le možno, da nimam meja.

Sorodna novica Boštjan Gombač: Če gre za lepo frekvenco, se težko zgodi kaj grdega

Sem med vrsticami prav razumel, da vam ni težko priznati, če nekdo nekaj dela bolje? Včasih se je težko umakniti.
Pat Metheny, en meni najljubših kitaristov in glasbenikov, je nekoč rekel, da moraš imeti v skupini boljše ljudi od sebe, to velja za kateri koli kolektiv, ker samo tako lahko rasteš. To je torej bolj težava ega posameznika, če ima s tem težave, ker bi lahko že tisočkrat nehal z glasbo, ker sem videl že nebroj glasbenikov, ki so res delali veliko boljše ali drugače. V športu se da razliko izmeriti s številkami, a v glasbi je drugače, ker se kot izvajalec in interpret dotikaš nekih drugih stvari, ki se jih ne da izmeriti. V kolektivu moraš za napredek nujno imeti ljudi, ki so boljši od tebe.

Se spomnite občutkov, ko ste spoznali, da vam je glasba všeč?
Šlo je predvsem za neko energijo. Spomnim se, ko je oče dal nekega nedeljskega sončnega popoldneva vinilko skupine Creedence Clearwater Revival, to je bil tak ognjemet.

Pri teh ognjemetih je zanimivo, da kot otrok vsaj običajno ne razumeš besedila, ampak je pomembna glasba.
Moram priznati, da sem pri besedilih res 'kratek', vedno sem bolj poslušal zvok. Ko sem se začel ukvarjati z angleškim jezikom, je bila pomembna tudi zgodba, drugače pa me zanima predvsem glasbena struktura, dramaturgija znotraj tega in pa zvok, ki te premakne.

Ste občutljivi na zvok? V smislu, da registrirate 'odvečne' tone v prostoru (v kotu sobe, kjer se je snemal pogovor, je brnel komaj opazen zvok, op. a.)?
Da, sem občutljiv. V tem prostoru slišim ventilacijo, ki je neka frekvenca, možno, da se sliši tudi v mikrofonu. Pred nekaj leti sem ugotovil, da sem nekajkrat pobegnil iz vrtca, ker je bilo preglasno, bil je tak 'šunder', otroci so kričali, to mi je predstavljalo neko zvočno nasilje oziroma agresijo, ki mi ni bila po godu. Star sem bil približno štiri leta.

Kaj pa zvok v naravi? Tik pred snemanjem pogovora je precej deževalo, to me takoj asociira na glasbo (Riders on the Storm) ali pa film (Sedem). Zvok narave ima v sebi neko zgodbo.
Narava nam ponuja najlepše in najbolj mogočne zvoke, recimo pri gromu, to je res fascinantno. Najbolj uživam po poletnih nevihtah na terasi. Narava je neverjetna, če greš v gozd, ima tam svoj zrak, svojo mikroklimo in se moraš samo toliko sprostiti, da si sam s sabo in da slišiš, kaj se v gozdu dogaja.

Sorodna novica Boštjan in Žiga X Gombač prvič združujeta moči. Za navdih sta si vzela neandertalčevo piščal.

Sami ustvarjate veliko glasbe na veliko različnih instrumentov, teh je več kot 400. No, to pa je res fascinantna številka.
Ko sem bil star osemnajst let, sem imel v lasti klarinet, ki sta mi ga starša kupila v srednji glasbeni šoli, to je bil finančno kar zalogaj. Imel sem tudi ene irske piščali, ki sem si jih kupil, ko sem s pihalnim orkestrom Bežigrad prvič obiskal Irsko. Tja smo šli za dva tedna z avtobusom, si predstavljate, kakšna pot je to bila? Na poti se nismo ustavljali v hotelih, ampak so se trije vozniki samo menjavali. V dveh tednih sem bil deset dni bolan z vročino 38,5 stopinje Celzija. Vseeno pa je bilo dovolj, da sem začutil muzikalnost v narodu. Bili smo v zelo lepih krajih, spomnim se, kako so lososi skakali, bila je sijajno vzdušje in atmosfera. Irci so nam zelo podobni, morda še najbolj od neslovanskih bratov, so zelo muzikalni narod. Takrat sem si kupil zelo poceni kositrno piščal. Če skočiva zdaj 28 let naprej, se je nabralo instrumentov okoli 400. Nekje po tretjem letniku sem z Danijelom Černetom iz skupine Terra Mystica odpotoval na Novo Zelandijo, takrat se je meni začelo 'dogajati', da sem začel raziskovati druge kulture in zvoke. Vsak narod ima svojo tradicijo, glasbila in zvočila. Kjer koli sem bil, od New Yorka, Londona in Edinburga pa do Balija v Indiji, povsod sem iskal glasbila, ki jih pri nas zdaj že lažje kupiš, pred 25 leti pa je bilo tega bore malo, tudi internetna prodaja je bila še v povojih.

Koliko različnih instrumentov pa je pri vas doma?
Če bi šli po skupinah, so to pihala, trobila, brenkala, zvočila (teh je res ogromno), sintetizatorji, potem pa so kakšni, ki jih težko opredeliš, recimo pojoča žaga, teremin in tako naprej, to so precej bizarni oziroma nenavadni, čeprav teremin obstaja že več kot 100 let.

Teremin je menda edini instrument, na katerega se igra brez dotika.
Ni edini, je pa en redkih, izumil ga je ruski znanstvenik Leon Theremin. Ni ga sicer izumil kot glasbilo, je bil pa eden prvih na elektriko. Mislim, da gre tukaj za indukcijo, za spremembo elektromagnetnega polja. To je pravokotna škatla, na desni strani priviješ lik na anteni, ki je pokončna, vertikalna, na drugi, levi strani pa je v dveh koncih privita še ena antena, ki je zvita kot 'solzica'. Če se približaš desni anteni, višaš frekvenco, leva pa je za jakost, ampak se je ne dotakneš. Če si na razdalji 5 cm, se nič ne sliši, potem dvigneš levo roko, si na piano, dvigneš višje, prideš do forteja in lahko delaš še dinamiko. Dostikrat sem se pošalil, da prodam teremin, ki se ga že 15 let nisem dotaknil (smeh).

Imate dva otroka. Koliko pa onadva posegata po instrumentih, ki so pri vas doma?
To je zgodba, ki se je pri nas že zaključila, trajala je od četrtega do enajstega leta, ko sta hodila v Glasbeni Center Edgar Willems. Ta se mi je zdel za začetek najbolj primeren za štiriletne otroke, saj začnejo s triletnim uvajanjem. Že teremin mi je tukaj bolj všeč kot pripravnica, ker padeš neposredno v to matematiko intervalov, čeprav sploh še nič ne znaš, tako da mi je triletno uvajanje res genialen sistem. Pa treh letih se je en odločil za klavir, drugi pa za francoski rog. Malo sem ga vrgel na finto, ker ima hemiparezo, ker se je prekmalu rodil, francoski rog pa je edini instrument, ki se ga igra z levo roko. No, po štirih letih ukvarjanja z instrumenti, ko bi bilo treba vsak dan vaditi od pol do ene ure, sta končala to zgodbo. Jaz sem recimo z instrumentom začel šele pri enajstih letih.

Čeprav ste bili menda zelo blizu, da prenehate, kajne?
Da, do tega me je ločil le milimeter, da se prepišem na gimnazijo in potem ne bi bil glasbenik.

Kaj je bil ta milimeter?
Neznanje. Imel sem zgolj in samo tri razrede nižje glasbene šole, pa vsako leto je bil pred menoj nov profesor. Prvi je šel v pokoj, kar mi najprej nihče ni povedal, drugo leto sem imel novega, enako je bilo tudi tretje leto, ta mi je govoril, da sem idiot, zakaj grem na srednjo, če nimam pojma, kar sem sam že vedel, ampak njegov način ni bil pravi. Vseeno pa sem naredil sprejemni izpit, ker za pihala bi nekako moral imeti štiri leta, jaz pa sem delal tri leta. Šele na srednji glasbeni šoli sem videl, koliko znanja mi manjka, tako sem bil potem vsak dan zjutraj tam ob sedmih zjutraj, snažilke so čistile klaviature klavirjev, to so bile moderne kompozicije, vohala se je turška kava, tam sem pa 'težil' še jaz. Potem sem šel višje stopnico za stopnico, tako da imaš mišični spomin, da si konsistenten v tem, da redno in veliko vadiš, ne pa tudi preveč, da ne pride do kakšnih poškodb, kar se dostikrat zgodi tako v vrhunskem športu kot pri vrhunskih glasbenikih.

S tem ste nehote odprli še eno rdečo nit, ki se v tej oddaji nehote ponavlja vseh deset let. Veliko gostov govori o pomenu starejših ljudi (starši, učitelji, mentorji), ki so jim pomagali, pri tem jim niso dajali vseh odgovorov, ampak so jih budili radovednost. Ko pa slišiš besedo idiot, to deluje ravno obratno. Torej ste res morali imeti močno voljo.
No, saj takrat sem bil jaz v solzah, teklo mi je dol. Videl sem, da sem nemočen, kaj naj naredim, osnovna šola se končuje. Če pa govorimo o pozitivnih likih, je bila to najprej gospa Lidija Černuta Nowak, ki je bila osnovnošolska učiteljica glasbe, ona je videla, da imam nekje v 'riti' nekaj posebnega, v meni je začutila neko iskrico, žar oziroma nadarjenost, se pravi tistih pet odstotkov. To je povedala mojim staršem, da bi bilo škoda, če se ne bi vpisal na srednjo glasbeno šolo. Ona je bila prvi pozitivni lik, kar se tiče moje poti. Seveda moram izpostaviti tudi starša, ker nihče okoli mene ni bil glasbenik. Eden osrednjih likov je bil še profesor Igor Karlin, s katerim sva še vedno povezana, vabim ga na koncerte in predstave, še vedno je neverjetno vesel vseh mojih dosežkov in novih kreacij. Potem na akademiji pa še profesorja Jože Kotar in Svanibor Pettanu. Pohvaliti moram tudi Sonjo Kralj, ki je nekaj časa vodila zbor RTV. Na poti potrebuješ podporo, imel pa sem prijatelja, ki so ga starši dajali v nič, to pa je še veliko težje, da še doma nimaš podpore, to mora biti grozno.

Sorodna novica Lotos Vincenc Šparovec se ne more zadovoljiti zgolj z mnenji, opisi in posnetki

Na začetku ste omenjali tudi igro, veliko delate v gledališču. Sodelovali ste v nekaj res nenavadnih projektih, v enem tudi z Lotosom Vincencem Šparovcem, ki je pred meseci gostoval tudi v tej oddaji (tudi o predstavi Človek v morju).
To zgodbo poznam že vrsto let, njega čuva cel avtobus angelov. Omenjeno zgodbo vaši bralci in poslušalci že poznajo, a obstaja še ena, kjer sem zraven tudi jaz. Šlo je za zanimiv projekt, ki ga je Igor Likar organiziral za Ars, bilo je v Piranu, Lotos se je spustil pod vodno gladino, bil je v starem skafandru, ki se ga privijači, kot bi bil v zaporu. Na kopnem sta bila dva gospoda, ki sta vrtela ogromno kolo in sta mu dovajala zrak, Lotos pa je imel vzvod, ki ga je premikal z glavo, tako je spustil zrak. Na generalki pa je spustil preveč zraka in začel hlastati za zrakom, tako da je bil spet blizu ... No in spet je bilo v povezavi z morjem. Pod vodo je bral poezijo, to naj bi bilo prvič na svetu, jaz sem pa na na kopnem v živo muziciral.

Sorodna novica Sacksove zgodbe o možganih in glasbi na novomeškem odru

Še en zanimiv projekt pa je Muzikofilija, ki temelji na delu Oliverja Sacksa.
S soprogo Ivano sva v Beogradu kupila to knjigo. Oliver Sacks je bil nevrolog, vsi v njegovi družini so bili zdravniki in se ukvarjali s podobnimi zadevami, oče je imel celo absoluten posluh, vsi so se ukvarjali z glasbo. Sacks v knjigi popisuje zgolj in samo primere, začenši s Tonyjem Cicorio, ki je šel v telefonsko govorilnico, ko ga je udarila strela čez slušalko, imel je zunajtelesno izkušnjo, že vidi, da je mrtev, potem pa se zbudi, kot da nič, dobi pa neustavljivo željo po poslušanju klavirske glasbe in po igranju. Na povabilo Anton Podbevšek Teatra smo naredili nekaj, kar ni dramski tekst, zbrali smo zelo zanimive zgodbe. Aleš Valič igra starega Sacksa, Aljaž Jovanović je igral mladega Sacksa, jaz pa sem bil za koncertnim klavirjem. No, Aljaž se je potem prenehal ukvarjati z igro in se preselil v Afriko. Ko smo zadnja leta ponavljali to predstavo, je v vlogo mladega Sacksa prevzel sin Aleša Valiča, ki je prav tako dramski igralec.

Ko omenjate ženo, režiserko Ivano Djilas, vas gotovo pogosto sprašujejo, kako je sodelovati z njo v dvojni vlogi. Zato vas bom raje vprašal, kako se je ta odnos spreminjal čez čas?
To je odlično vprašanje, ker začetki so bili grozni, vsaj kar se mene tiče, sem se počutil napadenega za vse. Ko sem moral spreminjati, se nekaj trudiš, veš, da si zelenec, nimaš še takih izkušenj, kaj je to dramaturgija v besedilu, kaj je to glasbena dramaturgija, kaj pomeni glasba, kaj je lahko podlaga, kaj uporabimo za prehod ... Če pogledam nazaj, je bilo res grozno, kar se tiče komunikacije in vsega. Nisem vedel, kako vse to funkcionira, kako se nekaj poskuša npr. z novo kompozicijo. Aha, se pravi, treba je poskusiti, pa videti, ali gre ali ne gre. Nerad pa sklepam kompromise, če se kakšnemu igralcu ne da vaditi songa ali pa, da bi moral nekaj prirejati ali pa poenostavljati, samo zato, ker se nekomu nekaj ne da.

Besedna zveza 'to se ne da' pogosto v resnici pomeni 'to se MENI ne da'.
Z otroki je podobno. Tega ne bom jedel. A res? Si vsaj poskusil, pa ti ni všeč? Ne, nisem. No, vidiš, vsaj poskusi, pa potem povej. V vsakem poklicu je treba gledati z več strani, da dosežeš rezultate. Včasih je treba vse na glavo obrniti.

Ko ravno omenjate otroke, prej pa še ženo. Ko sem se pripravljal na pogovor, sem bral tudi več njenih intervjujev. Ona pogosto govori o otrocih, vas pa o tej temi skoraj nikoli ne sprašujejo (res pa je, da žena o njih pogosto tudi piše).
Ko so novinarji izvedeli, da midva posvajava otroka, sploh niso vedeli, da se je drugi že rodil tri mesece prezgodaj in je bil zelo blizu smrti. Imel je možganske krvavitve, po dveh dneh nismo vedeli, kako bo z njim, zato sva novinarje prosila, da se o tem ne bi pogovarjali. Lahko se pogovarjamo o gledališču in glasbi, naše družinsko življenje pa naj pustijo pri miru. Včasih nas kličejo, ker hočejo fotografijo naše družine na naslovnici. Zakaj bi to koga zanimalo? Mislim, pustite otroka pri miru, ko bosta dovolj stara in če bosta imela kaj za povedati, se boste lahko z njima pogovarjali. Hočeš, nočeš, sem javna osebnost, saj se že skoraj 30 let pojavljam na odrih.

Sorodna novica Družina Ivane Djilas in Boštjana Gombača skozi objektiv Petra Uhana

Pri družinskih fotografijah morava omeniti, da se vsako leto slikate za novo leto, fotografije so pred časom združene v razstavo Letno poročilo.
Razstava je bila po Sloveniji šestkrat ali sedemkrat. Fotograf Peter Uhan je trenutno na Havajih, ko je šel na obisk k prijateljem, tako da smo letos to reševali po telefonu. Če bo šlo vse po sreči, naj bi letošnje razglednice pravočasno prišle. To smo začeli pred 13 leti, ko je imel Ruben skoraj dve leti, Kolja pa eno leto. Gre za niz družinskih fotografij, kjer smo vsi štirje. Vedno manjka tisti, ki slika (to sem bil običajno jaz), zato smo prosili fotografa Petra Uhana, ki je tudi družinski prijatelj, brez njega te zgodbe ne bi bilo. Te režirane fotografije damo natisniti v obliki razglednice. To smo začeli zaradi naših fizioterapevtk, terapevtov in zdravnikov, ker so bili prvih pet let zelo pomembni v pomoči razvoja našega otroka.

Sorodna novica Ana Schnabl: Bilo bi zelo sprenevedavo, če bi se v javnosti skušala prikazovati kot lepa duša

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost. Pisateljica Ana Schnabl vas nagovarja: "Kot pisateljica sem seveda navajena biti sama. Fascinira me, da znate biti glasbeniki in gledališčniki toliko časa z drugimi ljudmi, ko so vaši procesi kolektivni, kakšne so prednosti in kakšne slabosti takega tipa ustvarjanja?"
To je dobro vprašanje, ker malo ljudi to sploh pomisli. Prednosti je več kot pomanjkljivosti, dobro je, ker veš, na koga se lahko zaneseš. Ko smo se začeli več ukvarjati z videom, smo se obrnili na Vesno Vega, s kostumografinjo Jeleno Proković delamo več kot 20 let, ker točno veš, da je genialna. Dobri scenografi, kostumografi in koreografi so zasedeni in po navadi delamo več projektov hkrati sočasno, tukaj pa pride ta negativna stran, da potem ne moreš biti res toliko z glavo pri stvari, ko se en projekt pripravlja, ker to moraš prej (morda celo leto prej) zbrati ekipo.

Še ena redna rubrika pa je #PohvalaNaDan. Kaj bi vi pohvalili?
Rad bi pohvalil ljudi, ki se ukvarjajo s prezgodaj rojenimi otroki. Neonatologija je klinični oddelek, tam imajo vsak dan življenje v rokah, in to življenje novorojenčkov. Če bi se najin sin Kolja rodil v kakšnem drugem mestu, morda ne bi preživel, ne vem. O tem večkrat premišljujem. Ti ljudje so neverjetni, da delajo tudi čudeže. Sin se je rodil tri mesece prezgodaj, imel je manj kot kilogram. Ko sem ga videl v inkubatorju, je bila zraven še ena deklica, ki je imela zgolj 600 gramov, pa je bila že en mesec v inkubatorju, v tem času je pridobila sto gramov. Pohvalil bi vse fizioterapevtke, terapevti in zdravniki, ki so se ukvarjali z njim in na Soči. Če nimaš otroka s posebnimi potrebami, potem sploh ne veš, da ti prostori obstajajo oziroma ne veš, kako je tam, kako smo hvaležni vsem tem ljudem. Premalokrat pomislimo na njih, dobijo premalo pohval ali kakšnih finančnih stimulacij.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govora še o naslednjih temah:
− Kaj meni o predalčkih.
− Povezava med glasbo in matematiko.
− Zvok žleda in zvok pokanja ledu na ledenikih.
− Kako številke opisati z zvočno podobo.
− O njegovih profesorjih klarineta in različnih znamkah tega instrumenta.
− Ali ga ob igranju instrumentov zanima tudi zgodovina naroda, kjer je instrument nastal.
− Ali glasbo tudi vidi.
− Instrument matriomin, ki ga je izumil Masami Takeuči.
− Petje v otroškem in mladinskem zboru, ki je prineslo tudi prvi poljub.
− Ljubezen do kuhanja.
− Zakaj ne mara igranja na prostem pri nizkih temperaturah.
− O nagradah.