Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, v času katere je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.
Matej Kolmanič je v dobrem letu šel od priklenjenosti na voziček do izgube 60 kilogramov in osvojitve prvega dvatisočaka
Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, med katero je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.
Pravi, da kot otrok “to sprejmeš kot del svojega življenja, ker drugega ne poznaš”. Ko je prišel v puberteto, je začel pogrešati razgibanost življenja, ki ga je videl pri vrstnikih. “Najtežje je bilo sprejeti to, da ko so drugi hodili na izlete ali zabave, sem bil doma. Predvsem zaradi gibalne oviranosti, ker sem se hitro utrudil.” V mladosti so ga precej stigmatizirali, česar sovrstnikom ne zameri, ampak je to razumel kot del odraščanja.
Zdravstvene težave so kljub podpori domačih začele terjati svoj davek. “Nabiranje kilogramov je bil stranski učinek vsega skupaj. Če se človek težko giba in je omejen na štiri stene in kratke poti do šole in nazaj, se slej ko prej pojavi dolgčas. Takrat je najlažje odpreti hladilnik.” Prišel je do 134 kilogramov in na rob depresije. “Po osmi operaciji pa se je zgodil preobrat. Zaradi res požrtvovalnega in odličnega osebja ortopedske klinike UKC Ljubljana sem se lahko postavil na noge. Volja se mi je povečala za 300 odstotkov.” Začel se je gibati in s svojo težo je dojel, da kaj več kot na Rožnik ne bo zmogel. “Začel sem pridobivati mišično maso, si začel urejati prehrano in s časom začel normalno hodit v hribe ter izvajati prilagojen program fitnesa.”
“Prvi dvatisočak, ki sem ga dosegel, je bil Viševnik nad Pokljuko, in to je bila čudovita prelomnica v mojem življenju. Leto pozneje sem stal na Triglavu.”
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, v času katere je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.
Matej Kolmanič je v dobrem letu šel od priklenjenosti na voziček do izgube 60 kilogramov in osvojitve prvega dvatisočaka
Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, med katero je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.
Pravi, da kot otrok “to sprejmeš kot del svojega življenja, ker drugega ne poznaš”. Ko je prišel v puberteto, je začel pogrešati razgibanost življenja, ki ga je videl pri vrstnikih. “Najtežje je bilo sprejeti to, da ko so drugi hodili na izlete ali zabave, sem bil doma. Predvsem zaradi gibalne oviranosti, ker sem se hitro utrudil.” V mladosti so ga precej stigmatizirali, česar sovrstnikom ne zameri, ampak je to razumel kot del odraščanja.
Zdravstvene težave so kljub podpori domačih začele terjati svoj davek. “Nabiranje kilogramov je bil stranski učinek vsega skupaj. Če se človek težko giba in je omejen na štiri stene in kratke poti do šole in nazaj, se slej ko prej pojavi dolgčas. Takrat je najlažje odpreti hladilnik.” Prišel je do 134 kilogramov in na rob depresije. “Po osmi operaciji pa se je zgodil preobrat. Zaradi res požrtvovalnega in odličnega osebja ortopedske klinike UKC Ljubljana sem se lahko postavil na noge. Volja se mi je povečala za 300 odstotkov.” Začel se je gibati in s svojo težo je dojel, da kaj več kot na Rožnik ne bo zmogel. “Začel sem pridobivati mišično maso, si začel urejati prehrano in s časom začel normalno hodit v hribe ter izvajati prilagojen program fitnesa.”
“Prvi dvatisočak, ki sem ga dosegel, je bil Viševnik nad Pokljuko, in to je bila čudovita prelomnica v mojem življenju. Leto pozneje sem stal na Triglavu.”
Na zdravljenje po hudi poškodbi zaradi skoka v vodo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča največkrat sprejmejo fante, stare od 14 do 24 let. Med njimi se je pred dvema letoma znašel tudi takrat še ne polnoletni dijak piranske gimnazije, Nick Špoljar.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je zaradi raka dojke leta 2011 umrlo približno 450 000 žensk po svetu. Odstotek žensk, ki po zdravljenju uspešno okrevajo, se sicer iz leta v leto v povečuje, še vedno pa veliko težavo predstavlja kemoterapija, ki lahko z negativnimi stranskimi posledicami poslabša zdravje pacientk. Kdaj je kemoterapija po operativnem posegu nujna in kdaj ne, danes že lahko ugotavljajo s pomočjo posebnih genetskih testov, s katerimi so po svetu svetovali že več deset tisoč ženskam in marsikateri tako prihranili kemoterapijo.
Prepričanje, da je izgubljanje las in strah pred plešavostjo le moška domena, je zmotno. Več kot 40 odstotkov tistih, ki jih pesti izgubljanje las, je namreč žensk. In če je plešavost za moške družbeno bolj sprejemljiva, lahko ženske precej bolj zaznamuje, nekatere izgubo las enačijo celo z izgubo roke ali noge. Kako ravnati, ko opazimo, da nam očitneje izpadajo lasje, kakšno vlogo igrajo pri ženskah hormoni in ali sploh obstaja učinkovita metoda, kako pridobiti nazaj izgubljene lase, raziskujemo v Ambulanti 202.
Koprivnica ali urtikarija je pogosta bolezen, prizadene okoli 25 odstotkov ljudi. Kronična oblika je redkejša, traja dlje kot šest tednov in pogosto zelo slabo vpliva na kakovost življenja bolnika. Rdeče in otekle lise, podobne spremembam, ki nastanejo, ko nas opeče kopriva, je še posebej v poletnih dneh težko prikriti, spremljata pa jih srbenje ali neprijeten pekoč občutek.
O večopravilnosti poslušamo skoraj vsak dan. Vsi smo preobremenjeni in to se lahko s časom pokaže v kakovosti opravljenih nalog in – kar je še pomembneje – v kakovosti našega življenja. Številne nedavne znanstvene študije kažejo na to, da je večopravilnost škodljiva. Medtem ko hkrati opravljamo več nalog, naj bi se zmanjševali naša pozornost in učinkovitost, po nekaterih virih naj bi se ob opravljanju več stvari hkrati znižal inteligenčni kvocient, večopravilnost pa naj bi celo škodila našim možganom. Koliko je resnice v tem in ali lahko večopravilnost škodi našim možganom? Dr. Simon Brezovar, psiholog na Nevrološki kliniki v Ljubljani, dr. Paul Jimenez, psiholog, profesor na graški univerzi v Avstriji.
Predstavljajte si delec, ki je več kot 50.000-krat manjši od debeline našega lasu. V primerjavi s teniško žogico je tako majhen, kot je teniška žogica majhna v razmerju do Zemlje. Nanodelci niso iznajdba sodobnega sveta, je pa nova njihova povečana koncentracija v okolju.
Strah pred zobozdravnikom poznajo prav vse generacije, pogosto ga starši nehote pomagajo ustvarjati pri otrocih in se ga ne znajo znebiti tudi v odrasli dobi, čeprav vedo, da je zdravje v ustni votlini še kako pomembno za zdravje celotnega telesa.
Možganska kap se je v svetu zavihtela na drugo mesto med vzroki za umrljivost, postaja tudi vodilni vzrok telesne in kognitivne oviranosti. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje bi lahko v Sloveniji zmanjšali umrljivost zaradi možganske kapi vsaj za tretjino, če bi karseda hitro ukrepali. Prav zato so v državi zagnali projekt Telekap.
Kam in kako z ostanki živil, ki ste jih odstranili iz tovarniškega pakiranja oziroma embalaže? In zakaj ni primerno zavijati ribe v alu-folijo? Preverjamo v tokratni ambulanti 202.
Kam in kako z ostanki živil, ki ste jih odstranili iz tovarniškega pakiranja oziroma embalaže? In zakaj ni primerno zavijati ribe v alu-folijo? Preverjamo v tokratni ambulanti 202.
Mikrosporija ali ‘mačja bolezen’, ki se intenzivneje širi prav v spomladanskih mesecih, je sicer ne zelo nevarna, a trdovratna glivična okužba, ki se je je res težko znebiti. Ker pri majhnih otrocih lahko zahteva tudi bolnišnično zdravljenje, predvsem pa nekajtedensko izolacijo od drugih otrok, je naporna za vso družino.
Stres je pri šolarjih in dijakih prav tako prisoten kot v odrasli populaciji. A ga zaradi vse večje želje, da bi bili otroci kar se da uspešni, pogosto ne prepoznamo pravočasno, ali pa ga s prevelikimi pričakovanji le povečujemo. Kako lahko otrokom pomagamo iz njegovega primeža sta v Ambulanti 202 svetovali dr. Helena Jeriček Klanšček in mag. Maja Bajt z NIJZ.
Že Hipokrat je opisal uporabo sončne svetlobe za zdravljenje različnih tegob. Z razvojem tehnologije jo leta 2015, v mednarodnem letu svetlobe, uporabljamo za učinkovito, neinvazivno in cenovno ugodno podporno ali samostojno terapijo na različnih področjih medicine.
Nacionalni inštitut za javno zdravje je skupaj z Inštitutom Andrej Marušič Univerze na Primorskem, Slovenskim združenjem za preprečevanje samomora in Nacionalnim združenjem za kakovost življenja Ozara Slovenija začel projekt »Pomoč ljudem, znanje strokovnjakom«, krajše MOČ.
Čeprav se pojavlja pri skoraj desetini žensk v rodnem obdobju in je v tem obdobju pogostejša od raka dojka ali sladkorne bolezni, je ta kronična bolezen, pri kateri se tkivo, podobno maternični sluznici, širi po trebušni votlini in drugih organih, neznanka tudi za mnoge ginekologe. Zato so na ljubljanski ginekološki kliniki ustanovili Dnevni center za endometriozo, v kateri bodo lahko bolezen obravnavali interdisciplinarno, skupaj z urologi in kirurgi.
Rojstvo otroka s posebnimi potrebami, sploh takimi, ki so opazne že v trenutku rojstva kot je to Downov sindrom, so za starše in njihove bližnje praviloma velik šok. Za zdravstveno podporo otroku je dobro poskrbljeno, s celotno družino, ki se ji življenje popolnoma spremeni, pa se ne ukvarja nihče.
Vsaka medicinska obravnava bolnika izpostavi ne le delovanju aktivnih ukrepov zdravljenja, temveč tudi psihosocialnemu kontekstu, ki lahko vpliva na izid obravnave. Ni vse torej le v tem, da bolnik prejme določeno učinkovino, temveč da se zaveda, da jo je prejel. Vplivu tega konteksta pravimo učinek placeba, ki je lahko pri nekaterih motnjah ali boleznih, kot so na primer motnje čustvovanja ali bolečina, preverjeno velik.
Vsaka medicinska obravnava bolnika izpostavi ne le delovanju aktivnih ukrepov zdravljenja, temveč tudi psihosocialnemu kontekstu, ki lahko vpliva na izid obravnave. Ni vse torej le v tem, da bolnik prejme določeno učinkovino, temveč da se zaveda, da jo je prejel. Vplivu tega konteksta pravimo učinek placeba, ki je lahko pri nekaterih motnjah ali boleznih, kot so na primer motnje čustvovanja ali bolečina, preverjeno velik.
Ali vse večje navdušenje nad brezglutensko, paleo in prehrano s čim manj ogljikovih hidratov tudi v praksi dokazuje, da je naša prehranska piramida, ki že desetletja temelji na žitaricah in škrobnih živilih, v resnici povsem napačna? Je izločitev glutenskih žit iz prehrane v resnici dobrodejna in telo razbremeni, ali mu na daljši rok povzroča škodo?
Vzroki za bolezen niso popolnoma jasni, pot do diagnoze je zaradi raznolike simptomatike pogosto dolgotrajna. Nenehna utrujenost, mišične bolečine, motnje spomina so le nekatere od številnih težav, ki pestijo bolnike. Najpogosteje prizadene ženske med 20. in 50. letom starosti.
Neveljaven email naslov