Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Stoletje dokumentiranja predsodkov

24.04.2018


Poštenost mora ostati izhodišče dokumentiranja sveta z besedo in podobo

Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem.

Od tistih, ki fotografirajo profesionalno, je odvisno, kako se bodo odzvali tisti, ki gledajo te podobe. Poštenost je najpomembnejša. Ne lagati s fotografijo. Čeprav jo lažje prodaš, če se malo zlažeš, ker se laž lažje proda kot resnica. Ker koliko ljudi na tem našem planetu pa sploh še hoče slišati čisto resnico? Počasi gremo v propad.  

                                                                                                               Tomo Križnar

Svoj skoraj stoletje dolg sporni način poročanja so v uredništvu revije National Geographic želeli vsaj malo omiliti tudi s tem, ko so aprilsko izdajo revije posvetili vprašanjem rase, za naslovnico pa izbrali fotografijo dvojčic. Ene svetlopolte, druge temnopolte.

Meti Krese, priznani in večkrat nagrajeni fotografinji, novinarki in predstojnici oddelka za fotografijo na visoki šoli VIST, katere reportažne zapise so že večkrat objavili tudi v slovenski izdaji National Geographica, se zdi ta poteza zgrešena.

"To je številka, v kateri piše, kako so bili do zdaj rasisti, zdaj pa niso več in potem dajo na naslovnico par, ki je različnih polti, eksotičen primer, ki se zgodi morda enkrat na milijon primerov."

Ko ima National Geographic teme o državah v Afriki, te teme še vedno pokrivajo veliki beli fotografi zahodnega sveta. Južna Afrika ima denimo fantastične fotografinje, ki tam živijo in poznajo problematiko in bi znale temo dobro obdelati … Ampak ne, revija bo poslala nekoga iz našega sveta, ki se bo iz neke povsem druge pozicije ukvarjal s temami, ki niso pomembne niti za to državo niti za nas. So pa pomembne za neko skupino bralcev. Oni imajo zelo definirane bralce, zelo se ve, kdo bere National Geographic. To niso kritični ljudje, to so ljudje, ki jim je všeč eksotika. Zato se kupi ta revija. Ne zato, ker bi rad prebral nekaj angažiranega.

                                                                           Meta Krese

Da so v ameriškem uredništvu National Geographica s to naslovnico in posebno številko o rasah pravzaprav želeli pojasniti, da rasa ni genetska zadeva, ampak socialna, pa meni fotoreporter in urednik fotografije pri slovenski izdaji National Geographica Arne Hodalič:

"Zato sta ti dvojčici različnih polti na naslovnici. Ne zato, ker bi bilo to tako posebno, ampak zato, da vidimo, da smo vsi po genetskem materialu popolnoma identični, po ekonomskih, socialnih ozadjih pa se razlikujemo. In rasizem, kot še marsikaj drugega, je čisti konstrukt vladajočih struktur, tistih, ki imajo moč."

Revija je bila ustanovljena leta 1888, kar je le dobrih 20 let po tem, ko je bilo uradno opuščeno suženjstvo v ZDA. In jasno, da se gledanje na družbo kaže tudi skozi članke v reviji, to pa je bilo napačno. Danes to lahko rečemo. Je pa zelo malo revij, ki bi priznale ali se celo opravičile, da so se motile. In v 130 letih se seveda tudi zmotiš. Pri nas v Sloveniji se recimo nihče ni opravičil ali priznal, da bi narobe poročal o izbrisanih. Pa so. Pri nas je tako, da, če se ne opravičiš, si imel zagotovo prav. Pa ni tako. Samo hrabrosti nisi imel.

                                                                                    Arne Hodalič

Z National Geographicom je povezan tudi humanitarec, borec za človekove pravice in popotnik Tomo Križnar.Njegova izkušnja pa je bolj trpka, čeprav je bil v mlajših letih velik ljubitelj te revije. Leta 2001 je na filmskem festivalu Mountain v ameriškem Coloradu po ogledu nagrajenega filma Nuba, čisti ljudje, ki ga je Križnar posnel z režiserko Majo Weiss, k njemu vsa navdušena s ponudbo pristopila izvršna producentka TV-programa National Geographic Explorer Margaret Burnett. Križnarja je prepričala, da bo zgodbo o skritem genocidu, če bo narejena bolj po ameriško, torej komercialno, lažje distribuirati po njihovih TV-kanalih po vsem svetu. Ponudbo je sprejel, saj je ravno takrat Nubam kazalo zelo, zelo slabo in je že večkrat zaman poskušal na toliko drugih naslovih. V Slovenijo je za deset dni priletela snemalna ekipa, snemali so na različnih lokacijah po Sloveniji in tako poskrbeli tudi za promocijo naše dežele. Ko pa so mu mesec pozneje v Washingtonu pokazali prvih 20 zmontiranih minut, "ga je skoraj kap", pravi Križnar.

"Pri nas so snemali del dokumentarca o meni kot nekem aktivistu s sončne strani Alp, ki se zanima za Afriko, in tudi izvedeli, da je bil moj oče tri leta zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau in izdal tudi knjigo spominov z naslovom Ne vdaj se fant. Obljubili so mi tudi 150 tisoč evrov, izdajo moje knjige v Združenih državah Amerike in promocijo, od kakršne se ti lahko zvrti. Po glavnih ulicah Washingtona naj bi obesili metrske posnetke žrtev genocida, na odprtje razstave naj bi povabili nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, ki mu je Sudan blizu, prišla naj bi celo Hillary Clinton, s katero je producentka prijateljevala in podobno. Čez 14 dni pa smo se razšli, češ, da mi ne morejo zaupati. Da bodo oni iz mene nekaj naredili, jaz jih bom pa potem pred vsem svetom skritiziral. Tako mi je rekla producentka. Meni se je itak že bruhalo od vseh njihovih laži."

 


Intelekta

898 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Stoletje dokumentiranja predsodkov

24.04.2018


Poštenost mora ostati izhodišče dokumentiranja sveta z besedo in podobo

Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem.

Od tistih, ki fotografirajo profesionalno, je odvisno, kako se bodo odzvali tisti, ki gledajo te podobe. Poštenost je najpomembnejša. Ne lagati s fotografijo. Čeprav jo lažje prodaš, če se malo zlažeš, ker se laž lažje proda kot resnica. Ker koliko ljudi na tem našem planetu pa sploh še hoče slišati čisto resnico? Počasi gremo v propad.  

                                                                                                               Tomo Križnar

Svoj skoraj stoletje dolg sporni način poročanja so v uredništvu revije National Geographic želeli vsaj malo omiliti tudi s tem, ko so aprilsko izdajo revije posvetili vprašanjem rase, za naslovnico pa izbrali fotografijo dvojčic. Ene svetlopolte, druge temnopolte.

Meti Krese, priznani in večkrat nagrajeni fotografinji, novinarki in predstojnici oddelka za fotografijo na visoki šoli VIST, katere reportažne zapise so že večkrat objavili tudi v slovenski izdaji National Geographica, se zdi ta poteza zgrešena.

"To je številka, v kateri piše, kako so bili do zdaj rasisti, zdaj pa niso več in potem dajo na naslovnico par, ki je različnih polti, eksotičen primer, ki se zgodi morda enkrat na milijon primerov."

Ko ima National Geographic teme o državah v Afriki, te teme še vedno pokrivajo veliki beli fotografi zahodnega sveta. Južna Afrika ima denimo fantastične fotografinje, ki tam živijo in poznajo problematiko in bi znale temo dobro obdelati … Ampak ne, revija bo poslala nekoga iz našega sveta, ki se bo iz neke povsem druge pozicije ukvarjal s temami, ki niso pomembne niti za to državo niti za nas. So pa pomembne za neko skupino bralcev. Oni imajo zelo definirane bralce, zelo se ve, kdo bere National Geographic. To niso kritični ljudje, to so ljudje, ki jim je všeč eksotika. Zato se kupi ta revija. Ne zato, ker bi rad prebral nekaj angažiranega.

                                                                           Meta Krese

Da so v ameriškem uredništvu National Geographica s to naslovnico in posebno številko o rasah pravzaprav želeli pojasniti, da rasa ni genetska zadeva, ampak socialna, pa meni fotoreporter in urednik fotografije pri slovenski izdaji National Geographica Arne Hodalič:

"Zato sta ti dvojčici različnih polti na naslovnici. Ne zato, ker bi bilo to tako posebno, ampak zato, da vidimo, da smo vsi po genetskem materialu popolnoma identični, po ekonomskih, socialnih ozadjih pa se razlikujemo. In rasizem, kot še marsikaj drugega, je čisti konstrukt vladajočih struktur, tistih, ki imajo moč."

Revija je bila ustanovljena leta 1888, kar je le dobrih 20 let po tem, ko je bilo uradno opuščeno suženjstvo v ZDA. In jasno, da se gledanje na družbo kaže tudi skozi članke v reviji, to pa je bilo napačno. Danes to lahko rečemo. Je pa zelo malo revij, ki bi priznale ali se celo opravičile, da so se motile. In v 130 letih se seveda tudi zmotiš. Pri nas v Sloveniji se recimo nihče ni opravičil ali priznal, da bi narobe poročal o izbrisanih. Pa so. Pri nas je tako, da, če se ne opravičiš, si imel zagotovo prav. Pa ni tako. Samo hrabrosti nisi imel.

                                                                                    Arne Hodalič

Z National Geographicom je povezan tudi humanitarec, borec za človekove pravice in popotnik Tomo Križnar.Njegova izkušnja pa je bolj trpka, čeprav je bil v mlajših letih velik ljubitelj te revije. Leta 2001 je na filmskem festivalu Mountain v ameriškem Coloradu po ogledu nagrajenega filma Nuba, čisti ljudje, ki ga je Križnar posnel z režiserko Majo Weiss, k njemu vsa navdušena s ponudbo pristopila izvršna producentka TV-programa National Geographic Explorer Margaret Burnett. Križnarja je prepričala, da bo zgodbo o skritem genocidu, če bo narejena bolj po ameriško, torej komercialno, lažje distribuirati po njihovih TV-kanalih po vsem svetu. Ponudbo je sprejel, saj je ravno takrat Nubam kazalo zelo, zelo slabo in je že večkrat zaman poskušal na toliko drugih naslovih. V Slovenijo je za deset dni priletela snemalna ekipa, snemali so na različnih lokacijah po Sloveniji in tako poskrbeli tudi za promocijo naše dežele. Ko pa so mu mesec pozneje v Washingtonu pokazali prvih 20 zmontiranih minut, "ga je skoraj kap", pravi Križnar.

"Pri nas so snemali del dokumentarca o meni kot nekem aktivistu s sončne strani Alp, ki se zanima za Afriko, in tudi izvedeli, da je bil moj oče tri leta zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau in izdal tudi knjigo spominov z naslovom Ne vdaj se fant. Obljubili so mi tudi 150 tisoč evrov, izdajo moje knjige v Združenih državah Amerike in promocijo, od kakršne se ti lahko zvrti. Po glavnih ulicah Washingtona naj bi obesili metrske posnetke žrtev genocida, na odprtje razstave naj bi povabili nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, ki mu je Sudan blizu, prišla naj bi celo Hillary Clinton, s katero je producentka prijateljevala in podobno. Čez 14 dni pa smo se razšli, češ, da mi ne morejo zaupati. Da bodo oni iz mene nekaj naredili, jaz jih bom pa potem pred vsem svetom skritiziral. Tako mi je rekla producentka. Meni se je itak že bruhalo od vseh njihovih laži."

 


22.12.2015

Neliberalna demokracija

Navajeni smo misliti, da gre samostalnik »demokracija« malodane naravno, brezšivno skupaj s pridevnikom »liberalna«. Teoretiki namreč že dolgo govorijo o liberalni demokraciji kot tisti značilni zahodni družbeno-politični ureditvi, v kateri svobodne parlamentarne volitve spremljajo neodvisnost različnih vej oblasti, močna civilno-družbena sfera in vladavina zakona, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Toda leta 1997 je indijsko-ameriški zunanjepolitični novinar in komentator Fareed Zakaria skoval besedno zvezo »neliberalna demokracija«, s katero je označil tiste države, v katerih večstrankarske volitve sicer potekajo, v katerih pa temeljne svoboščine spoštujejo kvečjemu arbitrarno in v katerih v pravem pomenu besede ne poznajo ne trdne ločitve oblasti, ne resnično odprte javne debate. Zakaria je s svojim neologizmom takrat precej eksplicitno meril na post-sovjetski prostor, toda junija lani je Viktor Orbán brez dlake na jeziku oznanil, da želi njegova vlada Madžarsko preoblikovati v neliberalno državo, v kateri sicer še naprej obstaja prostor za liberalni koncept svobode, vendar pa ta ne more biti več osišče, okrog katerega naj se strukturira družbeno-politično življenje. Namesto tega naj bi, tako Orbán, državo zdaj vodili predvsem v skladu s specifično madžarskimi nacionalnimi vrednotami. In če se ozremo na politike, ki jih vodita sveže pečena poljska in že dodobra utrjena turška vlada, če pomislimo na obljube in predloge, ki jih na svojih predvolilnih shodih razglašajo ameriški republikanci in francoski ter še kakšni nacionalisti, tedaj se lahko zazdi, da bi neliberalna demokracija utegnila postati življenjsko dejstvo še kje drugje kakor le v deželah na drugi strani vzhodnih meja Evropske unije in Nata. Pa je to verjetno? Mar ni liberalna demokracija v državah kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Združene države Amerike ali Kanada postala del tamkajšnjega družbenega, kulturnega in političnega DNK-ja? –Ta vprašanja so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonomso bili novinar in komentator dr. Janez Markeš ter politologa, dr. Danica Fink-Hafner in dr. Andrej Lukšič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons


15.12.2015

Bo razumu uspelo premagati strah?

Množičen prihod beguncev v Evropo, teroristični napadi v Parizu, vojna v Siriji in napetosti med svetovnimi velesilami. V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Strah pred tujci, strah pred islamom, strah pred novimi izbruhi nasilja v Evropi. Pravimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Pa je res? Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi pričujoče in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so na celodnevni prireditvi z naslovom Proti kulturi strahu odprli prostor za soočenje teh strahov z akademskim mišljenjem in angažirano državljansko držo. Zakaj se bojimo beguncev in kaj nas resnično ogroža? Kako se boriti proti kulturi strahu? Odgovori v tokratni Intelekti. Sogovorniki: dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič. Pripravlja Urška Henigman.


08.12.2015

Družba brez odpadkov

»Zadnje stoletje smo prebivalci Zemlje ustvarili toliko smeti kot naši predhodniki skozi celotno človeško zgodovino, kar je žalosten rekord,« opozarja Joan Marc Simon, direktor organizacije Zero Waste Europe, ki se zavzema za družbo brez odpadkov. Rekli boste, da gre za iluzijo. Prav imate. Družba brez odpadkov ni cilj, temveč pot. Posamezni koraki vodijo k zmanjševanju in ločenemu zbiranju. V družbi brez odpadkov prebivalci vidijo in razumejo problem trenutne prevelike potrošnje in ogromnih kupov črnih vreč, so odgovorni in zavzeti in od industrije zahtevajo, da proizvaja izdelke, ki imajo dolgo življenjsko dobo, ki se jih da popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati, kompostirati. Koncept Zero Waste bomo v nadaljevanju pretresli v Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Gosti bodo Joan Marc Simon (Zero Waste Europe), Urša Zgojznik (Ekologi brez meja), Nina Sankovič (Snaga) in Elizabeta Žust (Vrtec Vrhnika). Foto: Flickr


01.12.2015

Znanost brez prihodnosti?

Nekoč smo govorili, da je znanje najboljša naložba za prihodnost. Ravnanje Slovenije v letih gospodarske krize je pokazalo, da v to očitno ne verjamemo več. Državni proračun za raziskave in razvoj se je v obdobju med letoma 2009 in 2014 zmanjšal za več kot tretjino in škoda, ki je pri tem nastala, se bo čutila še dolgo. Čeprav se slovenski znanstveniki se vedno lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki, raziskovalni sektor, ki bi moral biti motor razvoja vsake države, komaj še diha. Hudo pomanjkanje finančnih sredstev namreč še zdaleč ni edina težava slovenske znanosti. Da so zadeve res alarmantne, potrjuje tudi peticija Brezprihodnosti.si, ki jo je podpisalo že več kot 800 slovenskih znanstvenikov. Koliko prihodnosti je znanosti v Sloveniji še ostalo, preverjamo v tokratni Intelekti z gosti dr. Petrom Klepcem, dr. Ksenijo Vidmar Horvat in dr. Martinom Klanjškom. Foto: Albertijeva spirala na Santa Maria Novella v Firencah, Wikipedia, CC


24.11.2015

Lahko preživimo brez altruizma?

Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.


17.11.2015

Čigave so človekove pravice?

Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo. Če nominalni retoriki navkljub niso zares univerzalne, se je potrebno vprašati, čigave torej so človekove pravice? Kako se v družbi oblikuje in vzdržuje razlika med ljudmi, ki človekove pravice dejansko uživajo, in tistimi, ki jih ne? – To je vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili pravnica dr. Barbara Rajgelj, filozof dr. Igor Pribac in sociolog dr. Gorazd Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


10.11.2015

Kapitalizem proti podnebju

Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem. Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. Kakšna je torej podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma, smo preverili v tokratni Intelekti. Foto: Posek tropskega pragozda na Sumatri za palmove nasade, Wikipedia, CC


03.11.2015

Je kdo tam zunaj?

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – od tega, koliko zvezd se vsako leto rodi v Mlečni cesti; prek števila zvezd, ki imajo planete, na katerih bi se sploh moglo razviti življenje; do verjetnosti, da evolucijski procesi na takih planetih življenje navsezadnje priženejo od njegovih preprostih, enoceličnih začetkov do visoko inteligentnih bitij, ki so sposobna razviti tehnološko napredno civilizacijo. Ko je Drake dodal še oceno tega, koliko časa bi takšna civilizacija mogla obstajati, to je, koliko let lahko mine, preden podleže kakšni naravni ali tehnološki katastrofi, je dobil sila vznemirljiv, čeprav ne najbolj natančen odgovor. Drakeova enačba je namreč pokazala, da v galaksiji ta hip lahko obstaja vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. No, od časa, ko je Drake prvič formuliral to enačbo, je znanost občutno napredovala na prav vseh področjih. S kakšnimi rezultati nas torej oskrbi Drakeova enačba danes? In če je ta rezultat še vedno večji od 1, zakaj potem – čeprav stik z zunajzemeljsko inteligenco prizadevno iščemo že dolga desetletja – še vedno nismo odkrili nikogar tam zunaj? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Nina Gunde-Cimerman z ljubljanske Biotehniške fakultete ter astrofizika dr. Tomaž Zwitter in Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


27.10.2015

Plodnost na tankem ledu

Materinstvo vse bolj prelagamo. Starostna meja se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji zvišala za dobra štiri leta. Slovenke danes prvič rodijo pri 31ih. Če je kontracepcija ženskam omogočila, da premlade niso postale mamice, jim nove tehnologije ponujajo možnost, da to lahko postanejo tudi, ko so starejše. Reproduktivna medicina je sprva pri spočetju otroka pomagala neplodnim parom in pri tem upoštevala le zdravstvene razloge, danes pa se njene metode poslužujejo tudi zdrave ženske. Mlade Američanke in Angležinje se vse pogosteje odločajo, da zamrznejo svoje jajčne celice in s tem preložijo materinstvo. Govorimo o zamrzovanju jajčec iz socialnih razlogov. Pojasnila, premisleke in pomisleke bosta v Intelekti podala eden od vodilnih strokovnjakov za zdravljenje neplodnosti pri nas prof. dr. Veljko Vlaisavljević in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje doktorica Zalka Drglin. Pred mikrofon ju je povabila Barbara Belehar Drnovšek, ki se tudi podpisuje pod današnjo oddajo. Foto: Flickr


20.10.2015

Biotehnologija za domačo rabo

Biotehnologija je nedvomno v razmahu. Poznamo orodja in metode, ki omogočajo natančne posege v genski zapis organizmov, in kot vse, kar ljudje znamo početi, to tudi počnemo. Še več, opremljen s primernim znanjem lahko načeloma vsakdo eksperimentira in spreminja dnk preprostih organizmov. Oprema je cenovno vse bolj dostopna, želene gene se naroči prek spleta, prav tako so na spletu vse potrebne informacije. Z biohekerstvom si je biotehnologija utrla pot iz akademskih krogov in laboratorijev industrije ali vojske, v domače garaže ali javne laboratorije lokalnih skupnosti, čeprav res predvsem v Združenih državah Amerike in ponekod v zahodni Evropi. Nekateri v tem vidijo določen emanipatorni potencial, neke vrste demokratizacijo znanosti ali pa prostor za bolj svobodno uporabo idej. Za druge biohekerstvo predstavlja predvsem nevarnost. Biohekerjem in dometu, ki ga ima oziroma bi ga lahko imelo biohekerstvo, smo se pogovarjali z vodjem laboratoraija za biotehnologijo na Kemijskem institutu v Ljubljani dr. Romanom Jeralom, intermedijsko umetnico in doktorico biomedicine Špelo Petrič, biokemikom dr. Markom Dolinarjem s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in dr. Tonijem Pustovrhom s Centra za proučevanje znanosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Theresa Schubert, Ars Electronica, CC


13.10.2015

Digitalna seksualna revolucija?

Digitalna tehnologija je postala pomemben del našega sveta in tako vse bolj vpliva tudi na partnersko in seksualno življenje posameznikov. Mali oglasi in ženitne posredovalnice so se hitro preselile na splet, popuralizacija pametnih telefonov pa je omogočila tudi uporabo mobilnih aplikacij, ki v realnem prostoru in času omogočajo srečevanje, spoznavanje, spolne stike. Internet je uporabno orodje za seksualne manjšine, med njimi tudi tiste, ki želijo vzporednega spolnega partnerja. Afera Ashley Madison, v kateri so hekerji razkrili, kdo prek spleta išče seksualne partnerje za varanje svojega zakonca, je pokazala, da je prevara partnerja nesprejemljiva bolj kot kadarkoli. Z internetom se je povečala tudi produkcija pornografije. V tokratni oddaji bomo zato odgovorili na vprašanje, ali so spremembe na področju spolnosti že tako pomembne, da moramo govoriti o novi, digitalni seksualni revoluciji? Sogovorniki sociolog spolnosti doktor Ivan Bernik, psihoterapevt doktor Miran Možina in sociolog doktor Roman Kuhar. Pripravlja Urška Henigman.


06.10.2015

Možgani - otrokovo največje bogastvo

Možgani otroka so fascinanten ogran, v kratkem času so se sposobni naučiti veliko novih veščin. So bolj prilagodljivi, učljivi in plastični kot pozneje v življenju. Nanje v veliki meri vpliva okolje, zato je pomembno, kakšne izkušnje pridobiva otrok. O tem, kakšno je za otroka in njegove možgane spodbudno družinsko, šolsko in socialno okolje, izveste v tokratni Intelekti.


29.09.2015

Kako lahko je nasesti propagandi?

V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel. Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? In če ne – kje najdemo propagando danes? Kaj vse nam pravzaprav sporoča? S kakšnimi sredstvi nas nagovarja? Kdo vse jo širi? V kolikšni meri ji navsezadnje prisluhnemo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje v studiu so bili zgodovinar dr. Aleš Gabrič, sociolog kulture dr. Primož Krašovec, umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar in komunikolog akademik dr. Slavko Splichal. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. fotografija: posneta na razstavi Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani


22.09.2015

Sočutje in empatija nista lastna le ljudem

Ko je leta 1996 v živalskem vrtu v Chicagu triletni deček padel v ogrado z gorilami in v njej nezavesten obležal, so se obiskovalci ustrašili za njegovo življenje. Vendar brez potrebe. Ena od samic je dečka zaščitila pred samci, ga odnesla proti vratom ograde in ga nežno predala oskrbnikom živalskega vrta. Resnična zgodba, ki pa še zdaleč ni osamljena. Slišimo o pričevanjih, kako so ljudi pred napadi morskih psov rešili delfini, pred utopitvijo kiti, pogoste so zgodbe o psih, ki so pomagali svojim gospodarjem. Znan je posnetek Slovenca Aleksandra Medveša, ki kaže, kako je medved v živalskem vrtu v Budimpešti rešil utapljajočo vrano. Na spletnem portalu YouTube si ga je ogledalo že več kot 19 milijonov ljudi. Študije kažejo, da so živali sposobne sočutja, simpatije in empatije. Številne živalske vrste čutijo in izražajo čustva kot so veselje, jeza, hvaležnost, žalost. Vedno več je znanega tudi o razvoju njihove osebnosti – in tudi o tem, da nas na nekaterih področjih inteligentnosti nekatere vrste prekašajo. O teh spoznanjih bomo govorili v oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc. V studio smo povabili psihologinjo dr. Maksimiljano Marinšek, ornitologa Tomaža Miheliča in biologa mag. Tilna Genova ter dr. Miha Krofla. Foto: FerenghiFoto/ Flickr, cc


15.09.2015

Nevtralnost interneta

Do interneta lahko danes dostopamo kjerkoli in kadarkoli. V Sloveniji imajo skoraj vsa gospodinjstva z otroki dostop do interneta, sicer pa internet redno uporablja približno 80 odstotkov prebivalcev. Nekatere države so dostop do interneta razglasile za temeljno človekovo pravico. Evropski parlament bo v prihodnjih tednih glasoval o novih pravilih regulacije dostopa do interneta. Operaterji in ponudniki storitev si želijo odrezati svoj kos finančne pogače, vendar bi s ponujanjem različnih dostopov močno vplivali na nevtralnost in odprtost interneta. Slovenija je sicer pred dvema letoma uzakonila nevtralnost interneta. Napredna zakonodaja, s katero se lahko pohvali malo držav. Zakaj je nevtralnost interneta pomembna, kako je z nevtralnostjo interneta po svetu, kaj nevtralnost pomeni za digitalno ekonomijo in kako bi izgubo nevtralnosti občutili uporabniki? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: Domen Savič, Aleš Špetič, dr. Dušan Caf. foto: flickr/Stephen Melkisethian


08.09.2015

Medicina spolov - izziv za prihodnost

Vemo, da so moški z Marsa in ženske z Venere. Razlike med spoloma so nekaj povsem naravnega. A medicina, z izjemo nekaterih očitnih fizioloških razlik, v preteklosti temu ni posvečala prav veliko pozornosti. Znanstveniki so predpostavljali, da so ženske preprosto pomanjšana različica moškega. Zadnja dognanja pa so opozorila na nekatere ključne razlike med spoloma, ko govorimo o pojavljanju in poteku bolezni, delovanju organov in jemanju zdravil. Ameriška agencija za zdravila je lani prvič v zgodovini odobrila različne odmerke uspavala za ženske in moške, kar naj bi bil v farmaciji svojevrsten precedens. V Intelekti sodelujejo genetik prof. dr. Gregor Majdič, farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj in kardiolog prof. dr. Zlatko Fras. Oddajo vodi Barbara B. Drnovšek. Foto: Flickr


01.09.2015

Kaj se zgodi, ko umetna inteligenca preseže človeško?

Gledali smo Kubrickovo Odisejo 2001, Cameronovega Terminatorja in Matrico bratov Wachowski. V kinodvorani smo v strahu trepetali pred presežno umetno inteligenco, ki jo je porodila mračna domišljija filmskih scenaristov, potem pa smo se vrnili nazaj v svoja obvladljiva analogna življenja. Toda v zadnjih letih vse več svetovno uglednih znanstvenikov in inženirjev ugotavlja, da je čas, ko bo umetna inteligenca opazno presegla človeško, pravzaprav zelo blizu. V letu 2045, zatrjujejo nekateri, bi že lahko obstajal računalnik, ki bo zmogljivejši od možganov vseh ljudi na planetu. Se bo taka umetna inteligenca zavedala lastnega obstoja? Se bo hotela razmnoževati, se pravi, sama projektirati še bolj napredne naprave? In kaj neki si bo mislila o vseh homo sapiensih in njihovih malih življenjih? Nam bo želela pomagati ali nas iztrebiti? Se bomo nemara mi hoteli z njo neposredno, fizično povezati v nekakšni novi, hibridni obliki biološko-tehnološke eksistence? – Nič čudnega, če sloviti Stephen Hawking svari, da bi stvaritev takega stroja lahko predstavljala poslednji izum človeštva. Zato je pravi čas za premišljevanje o tem, kam pravzaprav vodi razvoj računalniških tehnologij, zdaj. Zdaj je čas, da se vprašamo, kakšne družbene, civilizacijske in, ne nazadnje, evolucijske spremembe bi utegnil razvoj presežne umetne inteligence pravzaprav povzročiti? – Na Prvem smo se tega premisleka lotili v tokratni oddaji Intelekta. Pred mikrofonom smo gostili akademika dr. Ivana Bratka, predstojnika laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL, pa filozofinjo dr. Olgo Markič, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje logiko in filozofijo kognitivnih znanosti, ter dr. Zvezdana Pirtoška, nevrologa in predavatelja na Medicinski fakulteti UL. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. Fotografija: Wikimedia Commons


25.08.2015

Naj živi kriminalka!

Naj živi kriminalka! Kriminalka velja za enega najbolj vitalnih literarnih žanrov. Radi jo imajo tako bralci kot tudi založbe. Vsega naj bi bil kriv ameriški pisatelj Edgar Allan Poe, ki je leta 1841 napisal zgodbo z naslovom Umori v ulici Morgue in tako tlakoval pot kriminalnemu žanru. Globok pečat sta pustila škotski pisatelj in zdravnik Arthur Conan Doyle, ki je nekaj desetletij zatem obudil Sherlocka Holmesa, in nesporna angleška kraljica kriminalk Agatha Christie. Mimogrede, prav letos mineva stoletje in četrt od njenega rojstva. Kako živ je kriminalni roman danes? O tem se bo Barbara Belehar Drnovšek v Intelekti pogovarjala z Miranom Hladnikom, Svetlano Slapšak, Noahom Charneyjem in Miho Kovačem. Foto: Flickr/Souparna


18.08.2015

Novo poglavje v boju proti smrtonosnim komarjem

Pozabite na morske pse, zaradi katerih na leto umre okoli deset ljudi. Pozabite tudi na muho cece, ki letno povzroči skoraj deset tisoč smrti. Najnevarnejša živalska vrsta, ki ogroža človeštvo, so namreč – komarji. Na vesti imajo malarijo, dengo, rumeno mrzlico, vročico Zahodnega Nila. Komarji tako prenašajo povzročitelje bolezni, ki vsako leto terjajo več kot milijon človeških žrtev! Čeprav se zdi, da se nas problem ne tiče, pa so tudi v Sloveniji že prisotni agresivni tigrasti in japonski komarji, ki prenašajo nekatere od teh bolezni. Dozdajšnji poskusi, da bi uničili ali vsaj omejili populacije komarjev, so se izkazali za neučinkovite in neprimerne. Zato zdaj vojno s prenašalci smrtno nevarnih bolezni skušamo izbojevati z najnaprednejšimi znanstvenimi metodami - tudi z genskim inženiringom. Nam bo tokrat le uspelo? Svoja strokovna mnenja in pomisleke so Iztoku Koncu za oddajo Intelekta pojasnile raziskovalka Katja Kalan z Univerze na Primorskem, prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Medicinske fakultete v Ljubljani in zdravnica Tadeja Kotar z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Foto: Tomi Trilar/ Diplomsko delo Katje Kalan


18.08.2015

Novo poglavje v boju proti smrtonosnim komarjem

Pozabite na morske pse, zaradi katerih na leto umre okoli deset ljudi. Pozabite tudi na muho cece, ki letno povzroči skoraj deset tisoč smrti. Najnevarnejša živalska vrsta, ki ogroža človeštvo, so namreč – komarji. Na vesti imajo malarijo, dengo, rumeno mrzlico, vročico Zahodnega Nila. Komarji tako prenašajo povzročitelje bolezni, ki vsako leto terjajo več kot milijon človeških žrtev! Čeprav se zdi, da se nas problem ne tiče, pa so tudi v Sloveniji že prisotni agresivni tigrasti in japonski komarji, ki prenašajo nekatere od teh bolezni. Dozdajšnji poskusi, da bi uničili ali vsaj omejili populacije komarjev, so se izkazali za neučinkovite in neprimerne. Zato zdaj vojno s prenašalci smrtno nevarnih bolezni skušamo izbojevati z najnaprednejšimi znanstvenimi metodami - tudi z genskim inženiringom. Nam bo tokrat le uspelo? Svoja strokovna mnenja in pomisleke so Iztoku Koncu za oddajo Intelekta pojasnile raziskovalka Katja Kalan z Univerze na Primorskem, prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Medicinske fakultete v Ljubljani in zdravnica Tadeja Kotar z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Foto: Tomi Trilar/ Diplomsko delo Katje Kalan


Stran 23 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov