Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa bomo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? In kdo so glasbeni savanti? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič, za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili v naš glasbeni arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega orkestra Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu.
So imeli Mozart, Jimi Hendrix in Miles Davis drugačne možgane od ljudi, ki se ne ukvarjajo z glasbo?
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa smo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pravi kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič. Aktivira slušne predele možganov, tiste, ki so zadolženi za premikanje telesa, pa sprednje dele, ki nadzorujejo naše gibanje, glasbenik mora zaznati ritem in melodijo.
“Možgani glasbenikov, predvsem tistih, ki so začeli trenirati v zgodnjem otroštvu, se prav fizično razlikujejo od možganov neglasbenikov. Če bi pogledali njihove možgane, bi videli, da so na nekaterih predelih debelejši, da je na primer njihova možganska skorja na nekaterih predelih debelejša. Gre predvsem za tiste dele, ki so vključeni takrat, ko glasbo izvajamo.”
Raziskovalci so na primer odkrili, da se pri violinistih poveča predel možganov, ki je zadolžen za premikanje leve roke oz. tiste, ki drži vrat violine in pritiska na strune.
Izvajanje glasbe pa vpliva tudi na druge dele možganov in ne le na “glasbene” sposobnosti človeka. Glasbenik se mora namreč skladbo naučiti na pamet, jo pozorno in vztrajno vaditi, če ne igra sam, hkrati posluša druge glasbenike in pevca, glasbo sam doživlja in interpretira. Strokovnjaki govorijo o boljši pozornosti, ustvarjalnosti, delovnem spominu, kognitivnih sposobnostih, samopodobi, vztrajnosti in disciplini glasbenikov – torej o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo na motoričnem, intelektualnem, socialnem in čustvenem področju posameznika.
Klasika vs. jazz improvizacija
Vsako glasbilo ima svoje posebnosti, prav tako zvrsti glasbe. Se med igranjem Beethovnove Fur Elise in improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Anka Slana Ozimič pravi, da zelo različni.
“Raziskave so pokazale, da se med improviziranjem izklopijo deli spredaj v možganih, ki so odgovorni za nadzor nad preostalimi deli možganov. Če se torej ti deli izklopijo, imajo potem tisti bolj “umetniški” deli možganov večjo svobodo. Tako svojo izkušnjo opisujejo tudi na primer jazz glasbeniki, ki pravijo, da pri improviziranju ne čutijo nobene kontrole, da se samo prepustijo toku. Ravno obratno pa je pri izvajanju na primer klasične glasbe ali pa katerekoli druge, ki jo imamo že od prej “naštudirano”, ko točno vemo, kaj in kako bomo zaigrali. Takrat pa so ti sprednji deli možganov zelo zelo pomembni, saj moramo znati nadzorovati vse ostale možgane. Sprednji deli možganov nam bodo pomagali vzdrževati neko trenutno dogajanje in bodo drugim delom možganov pošiljali impulze – zdaj moram premakniti roko tako, s takšnim pritiskom in tako naprej. Tako da so procesi zelo različni.”
Za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili na naš radijski arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu. Vsi so odlični glasbeniki, niso pa glasbeni savanti. Veste, kdo je savant? Odgovor najdete v naši oddaji in v spodnjem posnetku.
474 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa bomo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? In kdo so glasbeni savanti? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič, za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili v naš glasbeni arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega orkestra Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu.
So imeli Mozart, Jimi Hendrix in Miles Davis drugačne možgane od ljudi, ki se ne ukvarjajo z glasbo?
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa smo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pravi kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič. Aktivira slušne predele možganov, tiste, ki so zadolženi za premikanje telesa, pa sprednje dele, ki nadzorujejo naše gibanje, glasbenik mora zaznati ritem in melodijo.
“Možgani glasbenikov, predvsem tistih, ki so začeli trenirati v zgodnjem otroštvu, se prav fizično razlikujejo od možganov neglasbenikov. Če bi pogledali njihove možgane, bi videli, da so na nekaterih predelih debelejši, da je na primer njihova možganska skorja na nekaterih predelih debelejša. Gre predvsem za tiste dele, ki so vključeni takrat, ko glasbo izvajamo.”
Raziskovalci so na primer odkrili, da se pri violinistih poveča predel možganov, ki je zadolžen za premikanje leve roke oz. tiste, ki drži vrat violine in pritiska na strune.
Izvajanje glasbe pa vpliva tudi na druge dele možganov in ne le na “glasbene” sposobnosti človeka. Glasbenik se mora namreč skladbo naučiti na pamet, jo pozorno in vztrajno vaditi, če ne igra sam, hkrati posluša druge glasbenike in pevca, glasbo sam doživlja in interpretira. Strokovnjaki govorijo o boljši pozornosti, ustvarjalnosti, delovnem spominu, kognitivnih sposobnostih, samopodobi, vztrajnosti in disciplini glasbenikov – torej o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo na motoričnem, intelektualnem, socialnem in čustvenem področju posameznika.
Klasika vs. jazz improvizacija
Vsako glasbilo ima svoje posebnosti, prav tako zvrsti glasbe. Se med igranjem Beethovnove Fur Elise in improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Anka Slana Ozimič pravi, da zelo različni.
“Raziskave so pokazale, da se med improviziranjem izklopijo deli spredaj v možganih, ki so odgovorni za nadzor nad preostalimi deli možganov. Če se torej ti deli izklopijo, imajo potem tisti bolj “umetniški” deli možganov večjo svobodo. Tako svojo izkušnjo opisujejo tudi na primer jazz glasbeniki, ki pravijo, da pri improviziranju ne čutijo nobene kontrole, da se samo prepustijo toku. Ravno obratno pa je pri izvajanju na primer klasične glasbe ali pa katerekoli druge, ki jo imamo že od prej “naštudirano”, ko točno vemo, kaj in kako bomo zaigrali. Takrat pa so ti sprednji deli možganov zelo zelo pomembni, saj moramo znati nadzorovati vse ostale možgane. Sprednji deli možganov nam bodo pomagali vzdrževati neko trenutno dogajanje in bodo drugim delom možganov pošiljali impulze – zdaj moram premakniti roko tako, s takšnim pritiskom in tako naprej. Tako da so procesi zelo različni.”
Za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili na naš radijski arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu. Vsi so odlični glasbeniki, niso pa glasbeni savanti. Veste, kdo je savant? Odgovor najdete v naši oddaji in v spodnjem posnetku.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Človeški spomin je nekaj posebnega. Omogoča nam čudovite stvari, ki jih včasih jemljemo za samoumevne. Da z nostalgijo obujamo pretekle dogodke, lepe in manj lepe. Da vemo, kje je najbližji park, da znamo stehtati sestavine v maso za palačinke, da se izogibamo stvarem, ki so lahko nevarne, da vemo, kdo mo, da lahko uživamo v branju knjig, katerih zgodbe so še dolgo z nami. In to je le drobec. Žal pa ni vedno tako enostavno. Mojca Delač se je o Alzheimerjevi bolezni pogovarjala s tremi uglednimi evropskimi strokovnjaki, ki so se pred nedavnem mudili v Sloveniji, na 10. konferenci o demenci v organizaciji Spominčice.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Elektrotehnično znanje in merjenje omogočata zanimiv vpogled v svet zvoka in zaznavanja zvoka
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ker oktobra radio obeležuje devet desetletij risanja zgodb z zvokom, štiri četrtkove epizode namenjamo prav temu – možganom in zvoku. Najprej se bomo odpravili na bučno zabavo in se vprašali, kako naši možgani usmerjajo pozornost na enega sogovornika in kako je mogoče, da ob poplavi dražljajev v zelo glasni množici slišimo, če nas kdo pokliče po imenu. In po drugi strani – zakaj kdaj v mirnem okolju koga, kljub temu da je ob nas, enostavno ne slišimo, ker počnemo nekaj drugega? V četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vsem se kdaj zgodi, da pridemo v nek prostor, pa smo pozabili, po kaj smo prišli. Da odpremo omaro, pa nimamo pojma, kaj iščemo, da pozabimo ime sogovornika, ki ga sicer dobro poznamo, da imamo besedo na koncu jezika, pa se je ne spomnimo. Kdaj pa to postane težava, ker se pojavlja prepogosto in nas začne skrbeti, da je z našimi možgani nekaj narobe? O tem smo se pogovarjali z nevrologom dr. Jeremyjem Isaacsom.
Neveljaven email naslov